Film, pod katerega se podpisuje eden najbolj prodornih sodobnih dokumentaristov Alex Gibney, je s številnimi intervjuji, pričevanji in dokumenti podprta študija, ki pokaže, kako je vatikanski vrh dolga leta sistematično in metodično varoval ter skrival pedofile v svojih vrstah. V fokusu filma je razvpita »afera Lawrence Murphy« oziroma afera očeta Murphyja, ki je med letoma 1950 in 1974 vodil šolo za gluhoneme otroke v Milwaukeeju, Wisconsinu. Tam je zlorabil okoli 200 otrok in čeprav so odgovorni vsaj od 60. let naprej vedeli, kaj se dogaja, niso ukrepali. Kot pred kamero razloži nekdanji benediktinski menih Richard Sipe (ki se že leta bori proti tovrstnemu ravnanju Cerkve) ni šlo za osamljen primer, saj Cerkev kot organizacija »izbere, kultivira, varuje in proizvaja pedofile«. Tako je bilo tudi v primeru očeta Murphyja, čigar edina kazen (če se ji sploh lahko tako reče) je bila premestitev v drugo župnijo, kjer je imel zopet stike z otroki in mladostniki. Cerkev je šele konec 90. let minulega stoletja (dve leti pred njegovo smrtjo) sprožila postopek o njegovi razrešitvi, vendar je po osebnem posredovanju (takrat še) kardinala Ratzingerja Murphy ostal duhovnik in bil pokopan z vsemi cerkvenimi častmi.
Gibney, ki je temo za svoj dokumentarec raziskoval več let, predstavi še nekaj drugih najbolj razvpitih primerov, in vsakič najde enako logiko delovanja: Cerkev je vedela za spolne zlorabe, se dolga leta sprenevedala in ne ukrepala, nato je pedofila prestavila v drugo župnijo, o njegovih zločinih pa ni obvestila ne civilnih oblasti ne staršev otrok, ki so bili v stiku z njim. Po besedah strokovnjaka kanonskega prava Thomasa Doyla je tovrstna logika delovanja delno posledica cerkvene hierarhije, ki zahteva popolno podrejenost in poslušnost (tako od cerkvenih ljudi kot od vernikov), deloma pa tudi posledica ontološke razlike med posvečenimi in neposvečenimi (kot jo zagovarja Cerkev), kar pomeni, da je duhovnik v očeh Cerkve moralno višje ovrednoten od običajnega smrtnika (v tem primeru zlorabljenega otroka oziroma njegovih staršev). V tej luči Cerkev pedofilije niti ne obravnava kot zločina, temveč zgolj kot greh, ki se ga lahko duhovnik oziroma grešnik opere s pokoro.
Različni viri in dokumenti Gibneyja v končni fazi pripeljejo v Rim (oziroma Vatikan), kjer se izkaže, kako je Benedikt XVI. »pogledal stvarem v oči«, kot se je izrazil kardinal Rode. Na načelni ravni je papež sicer obžaloval grehe svojih duhovnikov, vendar je v praksi naredil vse, da so se stvari prikrile. Že kot prefekt Kongregacije za nauk vere je vedel za razširjenost pedofilije v Katoliški cerkvi, od leta 2001 pa so, na njegov ukaz, na njegovo mizo prihajale prav vse prijave spolnih zlorab. In kaj je storil v zvezi s primerom Lawrenca Murphyja? Dovolil je, da je duhovnik ušel roki pravice, poleg tega pa je nadškofija Milwaukee po nareku Vatikana razglasila bankrot ter se na ta način izognila plačilu odškodnin, ki bi jih še morala izplačati žrtvam (temu zgledu so sledile tudi nekatere druge nadškofije v ZDA).
Čeprav je film v luči nedavnega Benediktovega odstopa še pridobil aktualnost, je dokumentarec predvsem poklon četverici gluhonemih, ki je dosegla, da je afera Lawrence Murphy sploh prišla v javnost. Ko so sredi 70. let prvič javno obtožili očeta Murphyja spolne zlorabe, jim ni verjel nihče. Ko so med ljudi delili letake, da bi zavarovali druge otroke, so jih mnogi imeli za neprištevne. Vendar so vztrajali in po skoraj štirih desetletjih dosegli, da so se razkrile zlorabe in prikrivanja svetovnih razsežnosti, kar jih je pripeljalo do tožbe proti papežu in njegovim najožjim sodelavcem. Prav zaradi tega je film v prvi vrsti poklon njihovi vztrajnosti, odločnosti in pogumu.
