V nekdanji Jugoslaviji sta samo dva celovečerna igrana filma osvojila nominacijo za oskarja: to sta bila Deveti krog (1960) in Bitka na Neretvi (1969). Deveti krog je zrežiral France Štiglic, toda to ni slovenski film. Štiglic je večino svojih filmov resda posnel v slovenski produkciji Triglav filma oziroma Viba filma, dva pa je režiral za makedonski Vardar film (Volčja noč, 1955, Viza zla, 1959) in enega, to je prav omenjeni Deveti krog, za zagrebški Jadran film.

Edini film, s katerim je eden največjih slovenskih režiserjev osvojil zlato areno za najboljši film na puljskem festivalu jugoslovanskega filma ter nominaciji za zlato palmo in oskarja, je torej hrvaški. Toda ko je bil Deveti krog uvrščen v tekmovalni program festivala v Cannesu in potem še nominiran za oskarja, ni bil predstavljen kot hrvaški, ampak kot jugoslovanski film. Kakor je pač veljalo za vse filme iz nekdanjih jugoslovanskih republik, če so se uvrstili na mednarodne festivale ali so jih odkupile tuje distribucije.

»Nacionalnost« določa producent

France Štiglic pa ni bil edini slovenski režiser, ki je delal za producente iz drugih jugoslovanskih republik. Igor Pretnar je svoj celovečerni prvenec Pet minut raja (1962) posnel po scenariju pisatelja Vitomila Zupana, glasbo je napisal Bojan Adamič, enega izmed obeh protagonistov pa je odigral Lojze Rozman, toda ta film je produciral sarajevski Bosna film in zato velja za bosanskega. V bosanski produkciji sta režirala tudi Jože Gale in Jože Babič, Jane Kavčič pa je delal za zagrebški Jadran film. A vse kaže, da pri gostovanju režiserjev v raznih jugoslovanskih produkcijah ni šlo za recipročnost: na enega slovenskega režiserja, ki je delal za bosanskega ali hrvaškega producenta, ni prišel po en bosanski ali hrvaški režiser, ki bi delal za Triglav film ali Viba film. V slovenski produkciji je režiral samo srbski avtor Živojin Pavlović, ki je s filmi Rdeče klasje (1970), Let mrtve ptice (1973) in Nasvidenje v naslednji vojni (1980) ustvaril nekaj najboljših slovenskih filmov.

A še enkrat: »navznoter« so filmi, kot Deveti krog, Pet minut raja ali Nasvidenje v naslednji vojni, morda veljali za hrvaške, bosanske ali slovenske, »navzven« (na mednarodnih festivalih ali v primeru tujih odkupov) pa za jugoslovanske. Tako je bilo, dokler je obstajala vsem posameznim republiškim producentom skupna država Jugoslavija – ko pa je ta razpadla in so iz njenih republik nastale države, so tudi filmi režiserjev, ki so delali za producenta iz druge republike, postali del nacionalne kinematografije te republike, ki je postala država.

Toda nekateri filmi v nekdanji Jugoslaviji so tudi »navznoter« veljali za jugoslovanske. In če je kateri izmed njih najmanj sporno užival tak status, je to pač Bitka na Neretvi v režiji Veljka Bulajića. Seveda še najmanj zato, ker so v njej nastopali igralci in igralke iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik (takšno gostovanje igralcev iz ene ali več republik v filmski produkciji druge je bilo v 70. letih prejšnjega stoletja sploh razširjen pojav). Bitka na Neretvi je »čisto jugoslovanski« film najprej zato, ker ga je naročil Josip Broz - Tito (če to že tedaj ni bilo znano, pa je »skrivnost« razkril Veljko Bulajić v srbskem dokumentarcu Cinema komunisto Mire Turajlić, 2010) in potem oziroma predvsem zato, ker so produkcijo sofinancirale vse jugoslovanske republike (Slovenija celo po dekretu izvršnega sveta). Pri tej »vsejugoslovanski« produkciji pa so sodelovali tudi nekateri tuji koproducenti. V spletni bazi filmskih podatkov IMDb so navedeni naslednji producenti: Združeni jugoslovanski producenti, nemški Eichberg-Film, italijanska International Film Company, prav tako italijanski Igor Film in zagrebški Jadran film.

Film, posnet za bajne vsote

A prav ta, ki je naveden kot zadnji, torej Jadran film, je pred dnevi oznanil, da »Bitka na Neretvi pripada hrvaški kinematografiji«. Kar pomeni, da je Jadran film tudi edini pooblaščeni zastopnik filma v njegovem mednarodnem prometu (distribuciji, prikazovanju). Slovenije ta vest še ni vznemirila, Srbijo pa je. Filmski zgodovinar Petar Volk je za beograjske Večernje novosti izjavil: »Neposredno sem bil vpleten v vsa dogajanja okoli tega filma, celo pri sklepanju pogodb s tujimi igralci. Glavni motiv za ta film ni bil umetniški, ampak političen: treba je bilo pokazati, da so se vsi jugoslovanski narodi borili v NOB. V projekt so bile vključene vse republike in obe pokrajini, Jadran filmu pa je iz čisto administrativnih razlogov pripadla vloga izvršnega producenta. Bitka na Neretvi je bila državni projekt, za katerega je Veljko Bulajić dobil bajen honorar.«

No, Veljko Bulajić je sicer prav zadovoljen, da je Jadran film »prevzel skrb« za ta film, ki ga »še vedno veliko prikazujejo po svetu« (na moskovskem filmskem festivalu so Bitko na Neretvi uvrstili med deset najpomembnejših filmov o 2. svetovni vojni). Glavni ugovor pa je prišel iz Bosne. Direktor Filmskega centra Sarajevo Adis Bakrač je v nekem sarajevskem dnevniku izjavil, da bo tožil kolega Bulajića zaradi prisvajanja Bitke na Neretvi. Bakrač namreč trdi, da je »Bitka na Neretvi bosansko-hercegovski film, posnet v produkciji Bosna filma iz Sarajeva«. Film je bil res posnet v Bosni in Hercegovini, vendar ne zgolj v bosanski produkciji.

Verjetno je res vprašanje, katera izmed nekdanjih jugoslovanskih republik in današnjih držav si sploh lahko lasti ta »edini pravi« jugoslovanski film, za katerega je izdelal plakat sam Pablo Picasso (in to, kot pravi legenda, za zaboj jugoslovanskega vina) in ki so ga snemali tako dolgo, da je kar nekaj vojakov JLA lahko odslužilo vojaški rok s statiranjem. Na snemanju so minirali tudi most na Neretvi, kakor so ga med vojno partizani – in tudi za film so minirali pravega, ne pa kakšne makete, tako da se je celo igralcu Yulu Brynnerju, ki je pritisnil na ročico za miniranje, pri tem zatresla roka. Najbrž pa to vprašanje »lastništva« Bitke na Neretvi ne bi nikogar zanimalo, če ne bi to impliciralo tudi pravice do trženja filma.