Ne, košarke pa nisem nikoli treniral. V mlajših letih sem vzporedno z rokometom treniral še nekaj športov. Dve leti sem igral nogomet, eno poletje veslanje, prav tako sem se ukvarjal tudi s plavanjem. Nekaj časa sem treniral flip top, kar je gimnastično-plesno-akrobatska zadeva, a bolj navijaško usmerjena.
A kljub obsežnemu ukvarjanju s športom je rokomet ostal številka ena.Z rokometom sem se začel ukvarjati v Izoli, ko sem bil star osem let. Ko sem se prvič želel vpisati v rokomet, je bila večina fantov nekaj let starejših od mene, zato sem se malce ustrašil in premislil. A čez pol leta, ko sem z očetom Cvetom odšel na trening brata Uroša, je bil tam tudi trener Tone Barič, ki mi je dejal, naj le poskusim z rokometom. Kasneje sem prišel na enega izmed treningov in se od takrat resno začel ukvarjati z rokometom, saj sem ga takoj vzljubil.
Iz Izole vas je rokometna pot vodila v Celje, čeprav bi bilo bolj pričakovano, da bi vas v bližnji Koper k Cimosu.Koprčani nikoli niso pokazali posebnega interesa zame. V Izoli sem ves čas igral skupaj s starejšimi fanti, tako da je moj potencial prišel bolj do izraza šele v zadnjih dveh letih pred odhodom v Celje, ko sem igral z vrstniki. Na dnevu slovenskega rokometa v Mariboru, na katerem so igrale vse slovenske reprezentančne selekcije in na katerem je bil moj selektor Fredi Radojkovič, sedanji trener Cimosa, me je trener Igor Razgor vprašal, ali bi prišel v Celje. To se je potem tudi zgodilo, vmes sem bil za eno sezono posojen v Maribor, nato pa sem se vrnil v Zlatorog.
Še preden ste zaradi rokometa prišli v Celje, ste se v njegovi bližini vpisali v vrtnarsko šolo.Ko sem se vpisal v vrtnarsko šolo v Medlogu, še nisem vedel, da bom igral za celjski klub. Moj zdaj že pokojni oče je bil vrtnar in je imel v Šmarju pri Kopru, kjer je živel, svojo vrtnarijo, rastlinjak... Prav zato je tudi mene veselilo vrtnarstvo, edina tovrstna šola pa je bila v Medlogu pri Celju. Vpisal sem se v srednješolski program za vrtnarja oziroma cvetličarja, kmalu zatem pa sem dobil tudi povabilo za igranje rokometa v Celju.
A nato ste nepričakovano opustili misel na vrtnarstvo in se prepisali na srednjo frizersko šolo v Celju.Kar naenkrat me vrtnarstvo ni več veselilo, ker nismo počeli tega, kar sem videl in delal pri očetu. Vpisal sem se na frizersko šolo, ker sem pač želel končati neko srednjo šolo, čeprav niti dobro nisem vedel, za katero bi se odločil. A imel sem občutek in predstavo, da bo s frizersko šlo najlažje: da bo to zadeva, za katero bom porabil najmanj časa in da ga bom lahko posledično več namenil rokometu. Šole še nisem končal, saj mi manjka še nekaj izpitov za zadnji letnik, ki ga nameravam končati v naslednjih mesecih pred odhodom v Nemčijo. Po končani igralski karieri se sicer ne vidim kot poklicni frizer, mogoče pa bom odprl salon v Izoli ali kje drugje na Obali.
Pred meseci ste polnili medije zaradi disciplinskih prekrškov (beri: ponočevanje), zaradi česar vas je klub tudi kaznoval.Naredil sem neumnost, ki si je ne bi smel privoščiti. Že enkrat prej me je ekipa opozorila, da me bo zatožila trenerju Vladanu Matiću, če bom spet naredil disciplinski prekršek. Res sem ga storil in pred tekmo s Cimosom je za to izvedel tudi trener. Bil sem odstranjen iz članske ekipe, na štirih tekmah nisem igral in sem jih gledal le s tribune, približno mesec dni pa sem treniral z mladinci. Ampak po teh incidentih in kaznih sem se precej zresnil, z vsemi v klubu se dobro razumem in ni nobenih težav. Vedel sem, da sem dobil še zadnjo priložnost, ki je ne smem zapraviti, sicer bo vsega konec. Srečen sem, da je vse to za mano, čeprav ne bom zagotavljal, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Nikoli ne veš, kam in kdaj te zanese, a vseeno upam, da me ne bo.
Koliko je na to, da ste se zresnili, vplivalo dejstvo, da vas kapetan Dejan Perić kot edinega igralca iz celjskega kluba ni povabil na praznovanje svojega rojstnega dneva?Perić je imel rojstni dan po mojih incidentih. Verjamem, da je bil upravičeno jezen in razočaran nad mano ter da me zato ni povabil na praznovanje. A sočasno moram priznati, da me to ni prizadelo, saj gre za njegovo osebno odločitev, ki sem jo pač spoštoval. Če bi jaz imel rojstni dan, on pa bi bil v mojem položaju, bi ga povabil na praznovanje. Kljub vsemu Periću nimam česa očitati ali zameriti, saj ni le kapetan, ampak tudi odličen vratar in super človek.
Še pred tedni ste zatrjevali, da boste do konca čakali na ponudbo nemškega Flensburga, nato pa je kot strela z jasnega udarila novica, da ste podpisali triletno pogodbo s Hannovrom.Celjanom se s Flensburgom ni uspelo dogovoriti o višini odškodnine zame, zato je prestop padel v vodo. Do prvega stika s Hannovrom je prišlo med SP v Španiji, a sem ponudbo zavrnil, saj sem čakal na Flensburg. Hannover me spominja na zgodbo z Mariborom Branikom: v nekaj letih so Štajerci prišli iz 1. B lige tik pod vrh prve slovenske lige, Hannover pa je bil pred letom, dvema še med zadnjimi v bundesligi, zdaj pa je prav tako tik pod vrhom. Pogoji, ki mi jih je ponudil Hannover, so takšni, da se ne zavračajo. Take pogoje dobiš enkrat v življenju ali pa celo nikoli. Mislim, da sem se pametno in pravilno odločil. Ko sem nedavno prišel v Hannover, sem mislil, da sem prišel v drug svet. To ne pomeni, da v Celju ni vse urejeno, ampak tam je še na višji ravni. Edino, kar je slabše, je dvorana, ki sprejme od 3500 do 4000 ljudi, Zlatorog pa je večji in lepši. A bolje manjša in polna dvorana kot pa velika in napol prazna.
Ker ste že podpisali pogodbo s Hannovrom, lahko zdaj končno odgrnete tančico skrivnosti s podatkov, kateri klubi so se še zanimali za vas.Iz Francije so bili v igri Chambery, Tremblay in Montpellier. Iz slednjega me sicer ni nihče osebno poklical, ampak so mi za to, da se zanima zame, povedali moj menedžer Srdjan Skerčević ter nekateri slovenski igralci, na primer Matej Gaber, ki je prav tako že podpisal zanj. Med madžarskimi klubi sta se zame zanimala Veszprem in Pick Szeged, med nemškimi pa Flensburg, Hannover in Göppingen. Prav Göppingen naj bi Celjanom ponujal tudi najboljše pogoje, a sem povedal, da tja ne želim oditi.
Mnogi menijo, da je odhod pri dvajsetih letih v najmočnejšo ligo na svetu dvorezen meč, saj lahko igralec obsedi na rezervni klopi in s tem (začasno) ustavi svoj rokometni razvoj.Tudi to je možno, a sem prepričan, da se ne bo zgodilo. V Flensburgu je veliko zvenečih rokometnih imen, zato bi tam morebiti imel malce manjšo minutažo, v Hannovru pa ni zvezdnikov in ne vidim razloga, da ne bi imel precejšnje minutaže. Kar zadeva odhod v tujino, naj povem, da sem že šesto leto od doma v Izoli. Družino vidim bolj poredko, mogoče le malce več, kot jo bom, ko bom igral v Hannovru. Izjema je predvsem mama Suzana, ki obožuje rokomet in prihaja na tekme v Zlatorog. V teh letih sem se navadil samostojnega življenja, v katerem se dobro znajdem.
Verjetno se številni bojijo, da se bodo v tujini, kjer boste še precej bolj sami kot v Celju, ponovili incidenti izpred nekaj mesecev.Zavedam se, da se bom moral prilagoditi novemu okolju, novim ljudem, novemu načinu življenja in kulturi. A sem na to pripravljen, prepričan vase in vesel novega izziva. Kar zadeva ponočevanja: pri mojih letih so to vsi počeli oziroma počnejo. Mnogi pravijo, da vrhunski športnik tega ne bi smel početi, a vsak mlad človek mora tudi to dati skozi. Mislim, da sem kljub vsemu za svoja leta bolj odrasel kot povprečen dvajsetletnik, ki živi doma pri starših.
V Celju imate veliko minutažo, ste član prve postave, igrate blizu doma. Zakaj ste na vsak način želeli zapustiti klub že po tej sezoni, čeprav imate veljavno pogodbo še za naslednjo?Prav nič ni bilo in ni narobe. V klubu nisem nikoli imel sporov s soigralci, trenerjem ali člani klubskega vodstva. Vsi so korektni do mene, a ko se je ponudila priložnost in izziv, sem se odločil, da poskusim. Želim izkoristiti priložnost, ki se mi je ponudila, saj bi se lahko zgodilo, da se nikoli več ne bi ponovila. Enostavno sem si želel oditi le zaradi sebe in svojih športnih ciljev, v ozadju pa ni bilo nobenih sporov, nesoglasij, zamer... Že kot zelo mlad igralec sem si želel, da bi se moja rokometna pot zgolj vzpenjala: ko si v manjšem klubu, si želiš igrati za Celje, ko si v Celju, si želiš igrati za Kiel, Barcelono ali podoben vrhunski klub. Celje je dober klub, a sočasno tudi dobra odskočna deska za odhod v še boljši in večji klub.
Čeprav dobro govorite angleško, se boste morali zdaj zaradi prestopa v Hannover naučiti še nemščine.Kmalu se nameravam vpisati v tečaj nemškega jezika. Naučiti se moram vsaj osnov, da ne bom prišel v Hannover in ne bom znal ničesar. Zaradi tečaja nemščine bom imel prostega časa še manj, kot ga imam zdaj. Poleg rokometnih treningov, tekem in drugih obveznosti namreč delam tudi izpit za avto, a zaradi pomanjkanja časa zadnja dva tedna v avtošoli sploh nisem vozil. Čim prej moram opraviti z avtošolo, tako da bosta v naslednjih tednih in mesecih pri mojem prostem času glavni nalogi izpit za avto in tečaj nemščine.
Rokometni svet je pred časom šokirala stavniška afera v Montpellierju. Se tudi vi kdaj ukvarjate s stavami?Nazadnje sem igral lani na tekmo Dinamo Zagreb – Lyon v nogometni ligi prvakov, po kateri je zaradi zmage Francozov kar s 7:1 izbruhnil tudi domnevni stavniški škandal. Sosed mi je dejal, naj stavim sto evrov na Lyon, ker je ta par fiks, ker je bila kvota 1,9 in ker bom tako zaslužil 90 evrov čistega. Ko je Dinamo tik pred koncem prvega polčasa povedel z 1:0, sem sosedu v šali dejal, da ga bom zadavil, če izgubim sto evrov. A se je potem vse hitro obrnilo, kajti v pičlih sedmih minutah drugega je Lyon dosegel kar štiri gole. Večkrat sem stavil, čeprav za zelo majhne zneske, ko sem igral v Mariboru in sem potreboval denar (smeh). Nisem obseden s stavami, majhne zneske stavim le za hec. Tudi lota in podobnih zadev ne igram, občasno kupim le kakšno srečko.
Na testiranjih reprezentantov pred lanskim EP v Srbiji ste imeli daleč najboljše rezultate, čeprav nikoli niso prišli v javnost. Ali drži, da kljub svoji višini naredite salto nazaj z mesta?Če je bilo tako rečeno in napisano, potem bo že držalo, čeprav tudi jaz nisem videl rezultatov testiranj. A vem in vidim, da so moje motorične sposobnosti zelo dobre. Kar se tiče salta nazaj z mesta, tega že nekaj let nisem počel. Od časov, ko sem še treniral v Izoli, čeprav zelo rad skačem na trampolinu. Vseeno sem prepričan, da bi lahko na travi to še vedno izvedel.
V reprezentanci Slovenije ste najmlajši, zato imate verjetno tudi kakšne posebne zadolžitve, kot so nošenje žog in podobno.Tako je pač v vseh reprezentancah, čeprav so se zadeve v primerjavi s časom pred desetimi ali več leti precej spremenile. Takrat so morali najmlajši praktično delati vse. V slovenski reprezentanci si trije, štirje najmlajši porazdelimo delo in ga opravljamo skupaj. Jaz nosim žoge, eni smolo, drugi kakšno drugo opremo...
Ker ste med najmlajšimi tudi v klubu, ste verjetno tudi tarča smešnih dogodkov ali šal na svoj račun. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?Tega je bilo doslej že veliko, a povedal bom le en primer, čeprav priznam, da me je kar malo sram. Klubski soigralci so me poslali v gostinski lokal, v katerem bi se moral dobiti na pijači z nekim dekletom. Medtem ko sem čakal nanjo, me je poklical soigralec Vid Poteko in me vprašal, kako je na pijači. Povedal sem mu, da še vedno čakam na žensko, a je seveda nisem dočakal. Poteko mi je namreč povedal, da je ne bo in da so me pač prijateljsko »nategnili«.