Iz izjave namreč izhaja, da je za smučarsko zvezo vseeno, kdo je trener oziroma kdo so trenerji, ki trenirajo mladež in tekmovalce nasploh. Kar je po svoje potrditev politike, ki se jo tej organizaciji tako in tako očita in kar je bil tudi eden od razlogov, da se je Tina Maze osamosvojila. Trenerji namreč. Iz izjave izhaja, da je vseeno, ali je trener človek s tekmovalnimi izkušnjami, diplomant fakultete za šport, ki je imel smučanje sicer za izpit na fakulteti, kaj več pa ne ve o njem, dobitnik kolajne s svetovnega prvenstva in vrhunski tekmovalec v svetovnem pokalu ali pač priučeni entuziast. Pa ni tako.

Predvsem pri mlajših kategorijah je prekleto važno, kdo je tisti, ki ti na treningu ali na startu tekme govori, kaj in kako. In mladenič ali mladenka slej ko prej bolj zaupa dobitniku kolajne s svetovnega prvenstva kot nekomu, ki to ni. Ni sicer nujno, da je dokazani šampion tudi dober trener, vendar pa vsaj do pojave Mitje Kunca, v vlogi trenerja, v slovenskem trenerskem kadru (vsaj kar se sam spomnim) pač še ni bilo človeka, ki bi premogel takšne reference. Enako velja za zagnanost šolsko-športnega ministrstva, da pri Kuncu najde napako. Do šampiona preveč nespoštljiva je. In nesorazmerna s prekrškom.

Zato javnost upravičeno sumi, da se gorivo za takšno vnemo dotaka s strani. Od kod? Eni sumijo ekipo Tine Maze. Povsem možno, vendar pa ne smemo pozabiti, da je Kunc nekaj pred izbruhom afere vrh smučarske zveze prostodušno obtožil, da bolj favorizira nordijski kot alpski program, kar je seveda letelo na Primoža Ulago, ki je dejansko prvi predsednik zveze, ki je izraziti nordijec – skakalec. Vrh zveze je bil v preteklih letih v rokah proalpincev.