V športu je težko brzdati čustva. Čim pomembnejša je tekma, tem več čustvenega naboja ima. Medtem ko se tekmovalci spopadajo z izrednim pritiskom, ni nič drugače pri sodnikih, ki v osnovi skrbijo za regularen in pravičen potek dogodkov na igrišču. Ker so tudi možje s piščalko krvavi pod kožo, v svojem poklicu znajo grešiti. Le ena nenamerna napačna presoja sproži val ogorčenja, sodnika pa lahko zaznamuje za vso kariero.

Kos o človeškem faktorju in napakah

Pod največjim pritiskom javnosti so mednarodni nogometni sodniki, saj je nogomet najbolj globalen šport, kjer se vrti največ denarja. Čeprav se je število sodnikov na pomembnejših tekmah s štiri povečalo na šest, se polemikam še vedno ni mogoče ogniti. Tako bo tudi v prihodnje, je dejal Drago Kos, nekdaj znani delilec pravice. »Dokler bo v nogometu prisoten človeški faktor, se bodo napake dogajale. Tu ni pomembno, ali imamo na zelenici šest, osem ali deset sodnikov. V nogometu se marsikaj ne da objektivno razložiti, zato govorimo o prostem sodniškem preudarku. Neko situacijo v igri lahko 50.000 obiskovalcev na tribunah vidi povsem različno,« je pojasnil Kos, nekdaj tudi šef protikorupcijske komisije.

Posebne metode, kako zajeziti stres sodnikov, naš sogovornik ne pozna. Povedal je, da je spopad s pritiski prepuščen sposobnostim, znanju in iznajdljivosti vsakega posameznega sodnika. »Spomnim se, da je Fifa na svetovnem prvenstvu 2006 v Nemčiji po nepotrebnem izpostavila sodnike pritisku. Dejali so jim, da jih bodo v primeru napak poslali domov, kar je napačen pristop. Sodnik se po napaki enostavno ne more izvleči iz godlje. Še posebej slabo je, če poskuša kompenzirati napačne odločitve, saj ga hitro prepoznajo tako igralci kot gledalci. Takrat je konec z avtoriteto,« je pojasnil Drago Kos, ki je lani v Kabulu postal član mednarodne komisije pri nadzoru delovanja afganistanskih protikorupcijskih organov. Pogovor je sklenil z ugotovitvijo, da bi morali v nogometu že davno uveljaviti tehnološke pripomočke: »Fifa bo na pokalu konfederacij uporabila videoposnetke pri spornih zadetkih, če ne bo povsem jasno, ali je žoga prešla golovo črto ali ne. Tu nekih sporov verjetno ne bo, bi pa tovrsten princip lahko uporabili tudi kje drugje, saj je na igrišču polno črt.«

Juratovec vidi problem v razmerju funkcij

Pri vplivu sodnikov na igro sodi v posebno kategorijo rokomet, kjer so pravila zastavljena sila površno. Če bi bili pikolovski, bi lahko pravzaprav pri sleherni sodniški odločitvi iskali dlako v jajcu. Da so pravila preveč ohlapna, meni tudi Andrej Juratovec, pri katerem človek dobi občutek, da pozna celotno rokometno zakulisje z umazanimi podrobnostmi vred. Juratovec je danes vodja slovenskih sodnikov, nekdaj pa se je preizkušal v številnih rokometnih funkcijah, saj je bil med drugim igralec, trener in sodnik. »Zelo dobro je, če sodnik prihaja iz rokometnih vod. Vrhunski sodnik mora imeti sposobnost branja igre. Če ima možnost predvidevanja, je v prednosti pred konkurenco. Na to, kakšne bodo njegove odločitve, vpliva kopica dejavnikov, kot so vrednotni sistem sodnika, stopnja samozaupanja in dnevna forma, ki se kaže skozi psihofizično pripravljenost,« je ocenil Juratovec. Zatrdil je, da se v Sloveniji že tri leta pogovarjajo o uvedbi tretjega sodnika in drugega delegata, kar bi zmanjšalo število napak, a se pobuda vedno ustavi pri denarju: »Na tem področju zamujamo že vrsto let. Pravzaprav ne razumem vodilnih v mednarodni zvezi, kaj sploh še čakajo. Rokomet je namreč postal atomski šport, v katerem trenerji med tekmo menjajo šestnajst igralcev. Zahteve tega športa so postale izjemne.«

Juratovec je opozoril, da zagotavljanje regularnosti v rokometu ni izključno naloga sodnikov. Velik problem vidi v odnosih v razmerju med sodnikoma, časomerilcem, zapisnikarjem in delegatom. »Komunikacija med temi uradnimi osebami ni jasno začrtana. Preplet funkcij velikokrat povzroča težave. Lep primer smo imeli na nedavni tekmi v Zagrebu, kjer sta bila prisotna slovenska sodnika. Zmeda se je zgodila zaradi nejasnih pristojnosti med omenjenimi štirimi strujami, ko ga je polomil delegat. Kot na dlani je, da bomo morali vložiti še kar nekaj napora v to, da bodo pravila modernejša in da bo odgovornost posameznih udeležencev rokometne tekme jasneje začrtana,« je bil izčrpen. Slovenski rokometni sodniki se morajo vsako sezono obvezno udeleževati večdnevnih seminarjev, kjer je veliko govora o psihologiji sojenja. Ker razvoj sodnika zahteva izkušnje, se na poti do mednarodne scene v slovenski ligi kalijo številni mlajši rodovi, ki jih v organizaciji usposabljajo za prihodnost. Kljub vsemu pa je praksa, da pomembnejše tekme praviloma vedno sodijo najizkušenejši sodniki, skozi leta enaka.

Nadpovprečno veliko se v rokometu govori o podkupljivosti sodnikov in nameščanju izidov. Juratovec, ki ima bogate izkušnje z nepoštenimi ljudmi, saj je eden najbolje usposobljenih slovenskih poligrafskih preiskovalcev z mednarodno licenco ameriškega združenja poligrafistov APA, je prepričan, da je za ugotavljanje skušnjav na voljo dovolj načinov. »Tovrsten nadzor spada v strokovno delo. To med drugim pomeni supervizija nad sojenjem in permanentno izobraževanje. Seveda pa do skušnjave nikdar ne pridemo brez ponudbe, zato mora širša tekmovalna skupnost zagotoviti, da je sodnik ne bo dobil. Brez tega se skušnjave zelo težko pojavljajo, če seveda govorimo o materialnih ponudbah,« je razložil Andrej Juratovec in spomnil na razburljive dogodke na zaključnem turnirju rokometnega pokala, kjer je bila tekma polfinala med Celjem in Cimosom na robu incidenta. »Na tem obračunu imamo fantastičen primer, ko je bil sodnik najprej deležen napada enega od igralcev, nato pa je njegovi ekipi s poštenim sojenjem omogočil enakovreden boj z nasprotnikom do konca. To pomeni, da je sodnik zmogel dovolj osebne integritete in da ima visoke športne vrednote. V skrajnem primeru bi kajpak lahko govorili o osebni prizadetosti sodnika in morebitnem poskusu maščevanja. Povem vam, da me je po koncu te tekme klicalo ogromno ljudi iz vse Slovenije, ki so menili, da v podobni situaciji tej ekipi zagotovo ne bi omogočili enakovrednega nadaljevanja tekme,« je še navrgel Juratovec.

Trilar: Supervizor prinesel izboljšave

Izboljšave v sojenju pa so v zadnjem obdobju, odkar sta na igrišču dva glavna sodnika, opazne v hokeju na ledu. Takšno mnenje ima tudi Viktor Trilar, najbolj cenjen hokejski sodnik v Sloveniji in predsednik domače sodniške organizacije. »Ker je hokej iz leta v leto hitrejši, je bilo povečanje števila sodnikov nujno dejanje. Zgolj en glavni sodnik tako visokemu ritmu enostavno ni mogel več slediti. Zdaj je razbremenjen, kar se kaže tudi v piskanju prekrškov, ki jih prej ni bilo,« pravi Trilar, ki je v regionalnem tekmovanju EBEL pred časom odsodil jubilejno, dvestoto tekmo. Povedal je, da se v odprtem avstrijskem prvenstvu večina sodnikov rekreativno ukvarja s hokejem. Igrajo predvsem nočno ligo, kar je pri opravljanju sodniškega poklica po njegovem lahko prednost. »S tem sodnik bolj čuti igro in lahko predvideva dogodke vnaprej. Zagotovo se nekaj priuči z raznimi seminarji, videoposnetki, ni pa rečeno, da bo s tem dobil večji občutek za sojenje. Rekel bi, da nekateri imajo ta občutek v sebi, drugi ne. Povsem preprosto,« je omenil Viktor Trilar.

Iskalci teorij zarot nadvse radi poudarijo, da v EBEL neavstrijsko moštvo ne more končati tekmovanja na prvem mestu. Še najbliže naslovu je bila leta 2008 Olimpija, a je takrat zaradi nedopustne administrativne napake po vodstvu v seriji s Salzburgom s 3:1 v hipu zakockala vso prednost. Tudi igralci neavstrijskih moštev so že imeli občutek, da se jim je na tekmah EBEL zaradi pristranskega sojenja godila krivica, a teh pritožb je vse manj. Odkar so Avstrijci angažirali posebnega supervizorja za sojenje Lyla Seitza iz Kanade, ki ima bogate izkušnje iz NHL, sodniških napak ni več toliko kot prej. To priznava tudi Trilar, ki je povedal, da je od prihoda Seitza v EBEL manj pritiskov na sodnike. »Morda jih še najbolj čutimo iz medijev, ko novinarji dodajo kakšno pripombo o sojenju,« je pripomnil. Kaže, da se bo v razširjenem prvenstvu Avstrije že v naslednji sezoni občutno skrčil seznam sodnikov. Po novem predlogu bi tekme zaupali le najboljšim delilcem pravice, ki se na seminarjih sestajajo vsaj trikrat na sezono. Zanimiv je tudi podatek, da lahko sodnik v EBEL po lastni odločitvi zavrne prisotnost na tekmi, četudi ga referent za delegiranje predlaga za sojenje.