Daleč od matere domovine, skoraj v predmestju argentinskega Buenos Airesa, je skupina 1600 nadvse pogumnih Britancev na enem najbolj slavnih in pomembnih referendumov kadar koli, na skalnatem otočju z nekaj travice in dreves, imenovanem Falklandi, odločala, ali bi bili radi še naprej del Združenega kraljestva ali pa bi nemara raje, tako, za spremembo, postali del Argentine. Izid je negotov, čeprav so to otočje Britanci naselili še pred amebami. Bojazni, da ta najpomembnejši del Velike Britanije ostane zunaj meja matice domovine, ne more odpraviti niti izjava vseh šestih poslancev falklandskega parlamenta, ki mu predseduje tamkajšnja poštarica, da njihova javnomnenjska raziskava, opravljena za točilnim pultom vseh enajstih pubov, kaže, da se bo za Veliko Britanijo odločila pomembna večina. Toda demokracija je to, dragi moji, in v njej, to Britanci dobro vedo, saj so si jo oni izmislili, je tako kot v nogometu in badmintonu pa tudi v slalomu in plesu ob drogu – vse mogoče, kot bi dejali slovenski televizijski športni poročevalci. V demokraciji ničesar ne moreš prepustiti naključju ali, bog ne daj, zgolj volilcem. Zato so volilci več mesecev vadili obkrožanje yes (da, za Veliko Britanijo), hodili na predavanja o tem, kako je Združeno kraljestvo demokratično, argentinska zgodovina pa je prebogata z diktaturami, ter pripravljali seminarje na temo morebitnega vključevanja falklandskega nogometnega moštva v angleško prvo ligo. Pa tudi o možnosti, da bi Falklandi imeli reprezentanco, tako kot Škoti, Valižani in Severni Irci, čeprav so vsi v eni državi. Da Falklandcem ne bi kdo očital pomanjkljivosti pri pripravi referenduma, so se odločili, da bodo volilci, ki jih je za en malo večji stanovanjski blok v Birminghamu, lahko glasovali kar dva dni. Ljudem je treba dati čas za premislek o tako življenjsko pomembni odločitvi. Denimo da bi bil kdo službeno zadržan zaradi striženja ovac. Ne bi mogel uresničiti temeljne državljanske pravice. Vsem, ki se jim zaradi vetrovnega in deževnega vremena ne bi ljubilo z doma, so pripeljali volilne skrinjice pred hišna vrata, pa čeprav je bilo treba potovati dva dni po brezpotju, zato o volilni abstinenci ne more biti niti govora.

Kljub vsemu temu je velikobritansko srce nemirno utripalo. Na Falklandih namreč živi tudi 2792 pingvinov. Kako bodo oni glasovali, nobena anketa ni mogla ugotoviti. Te živali, ne (p)tič ne miš, so politično izjemno nepredvidljive. Spomnite se samo, kako so v filmu Batmanova vrnitev pingvini družno stopili na stran hudobca (Danny DeVito). Zakaj se tokrat ne bi odločili, da za pest rib glasujejo za Argentino? Ko to berete, bo morda na Falklandskem otočju po celonočnem štetju gore glasovnic vse jasno in bo svet že obkrožila radostna vest, da je Anglija bogatejša za 2000 novih državljanov in 2792 pingvinov, Britanci pa bodo slavili do konca tedna, tako kot so, ko so izvedeli, da kraljica nima več prebavnih motenj. Tudi svet bo vzhičen nad novo zmago demokracije, tekoči premier Janša pa bo prvi čestital majavemu premierju Cameronu. Življenje bo spet lepo.