Če je bil Wispelweyev recital slogovno smiselno zaokrožen, pa kaj takega ni mogoče trditi za modri abonma Slovenske filharmonije, ki je v ruskem romantičnem sendviču ponudila stisnjeno slovensko noviteto. Izvedba Druge simfonije Čajkovskega tudi v ničemer ni opravičila njene uvrstitve na spored – delo je še precej nerazvito na simfonični ravni in živi bolj od »baletne« štiritaktnosti, ki jo lahko odreši predvsem bravurna orkestrska igra. Dirigent Robert Moody, v koncertnem listu predstavljen kot »eden najbolj iskanih dirigentov v ZDA«, se je »dokazal« predvsem kot urejevalec in manj kot animator orkestra: tempi so bili skoraj preveč lagodni, razlike med temami v stavkih pa so preprosto umanjkale, zato je izvedba razkrila predvsem skladateljevo in orkestrsko negotovost. V središče zanimanja se je tako pomaknila praizvedba dela La Gomera Uroša Rojka. Delo preseneča po svojih gostih in tudi impresivnih orkestrskih blokih, močni izraznosti, ki se zelo dejavno spogleduje z nemškim modernizmom in nato spet ponikne v občutljivo izdelanih punktualističnih odsekih – v glasbenem pogledu smo bili priče vrhuncu koncerta. Drugače je mislil snovalec sporeda, ki si je kot krono večera zamislil Drugi klavirski koncert Rahmaninova. Dubravka Tomšič Srebotnjak je na svoj znani način v njem dosegla pravo atmosfersko razplastenost med lirično sanjavim in tudi bolj melodično odrezavim in se predstavila v izvrstni kondiciji, bolj dejaven sogovornik, kot smo to navajeni, pa je pod Moodyjevim vodstvom postal tudi orkester.

Interpretacija pa je ponovno zmagovala na koncertu za zlati abonma. Prvi del koncerta je bil povsem v znamenju oboista Françoisa Leleuxa, ki je najprej osupnil z neverjetno okretnostjo v Pascullijevih glasbeno nepomembnih Variacijah na temo iz opere Favoritinja. Kar kompozicija odvzema, je Leleux vrnil z akrobacijami vseh vrst, širokim dinamičnim in barvnim diapazonom svoje oboe. Čaranje pa je nato nadaljeval tudi v Mozartovem Koncertu za oboo, kjer je dodajal tudi mehkobo, premišljeno zaobljenost fraz in klasicistično igrivost.

Podobno virtuozno je v svojem bistvu nastavljena tudi Lisztova simfonična pesnitev Faust – delo, ki na vse načine želi biti simfonični odblesk Wagnerja, pa je v resnici le bolje skonstruiran simfonični potpuri. A Iván Fischer se ga je s »svojim« Budimpeškim festivalskim orkestrom lotil z vso resnostjo in poglobljenostjo ter tako nanizal osupljiv niz misterioznih nižišč, strastnih izbruhov in vrhuncev, lirične melodioznosti in tudi ob koncu demonske igrivosti. Madžarski orkester se je izkazal kot vrhunsko izvajalsko telo (do popolnosti manjka samo še kanček mehkobe na tutti mestih), ki sledi dirigentovim najmanjšim vzgibom. Prav simbioza med dirigentom in orkestrom ter popolna predanost glasbenemu trenutku sta pokazali, kako je mogoče iz povprečne glasbe pričarati vrhunski koncert.