Globoko po polnoči se je pred Barclay Centrom v Brooklynu zaslišalo: »Rom pom pom še ne gremo domov!« Nekaj deset navijačev, prijateljev in sosedov boksarja Dejana Zavca si je na ogromni ploščadi pred velikansko športno dvorano, ki obeta gospodarski in družbeni preporod velikega okrožja nasproti Manhattna, s tem napevom zaobljubilo zvestobo.
Nekaj ur pred tem je na vlaku z Manhattna domačin novo dvorano opisal z besedami: »Zgleda kot školjka. Lahko tudi straniščna.« In dvoboj bi se lahko končal na stranišču. Če ne bi bilo Dejana Zavca, ki je po dvanajstih rundah v ringu po porazu z Američanom Keithom Thurmanom z razritim obrazom in s kariero skoraj na psu svojim najzvestejšim dvigal moralo. Ni se izgovarjal zaradi poraza, priznal je premoč nasprotnika in se v meki boksa, kot je Ameriko sam opisal, skoraj opravičeval za neuspeh. In ljudje, ki so za dolgo pot iz žepa potegnili vsaj tisoč evrov – le kdo jih danes še ima – so zaploskali šampionu človečnosti.
Dan pred tem dvobojem se je navijaški klub Dejana Zavca zbral v mestni hiši v East Villageu na Manhattnu, kjer ima že skoraj sto let sedež slovenska cerkev svetega Cirila. V kletnem, družabnem prostoru cerkve se je nabralo morda sto ljudi, na mizah je bilo nekaj slovenskega vina in piva znamke Corona, sponzorja boksarskega spektakla v Brooklynu. V neonski svetlobi, ki je vsem v prostoru delala krivico, so bili slovenski diplomati, poslovneži, del spremstva boksarskega šampiona in navijači v puloverjih s kapucami. Ko je Dejan stopil v prostor, smo osupnili nad njegovo skromno postavo in navidezno krhkostjo. »Boksarski dvoboj je kot partija šaha,« je potem, ko se je rokoval z vsemi v prostoru, začel pripovedovati Zavec.
Čeprav nekdanji svetovni prvak, je Dejan sam svoj piarovec. Poglejte si njegov @DejanZavec. Vsa njegova zgodba pred srečanjem je konsistentna. Tudi nam je dejal, da je med štirimesečnimi pripravami naredil vse, kar je bilo predvideno, da se počuti odlično. Vprašali smo ga, če kljub optimističnim napovedim vendarle nima strahu pred tako velikim dogodkom. Si je ogledal posnetke nasprotnika, kako se je pripravljal, kakšna je taktika? Zavec, tako so nam potrdili tudi člani njegovega tima, o taktiki odloča sam. Zatrdil nam je, da proučevanje taktike nasprotnika nima smisla, ker se boksarji za vsak dvoboj pripravijo drugače. Zavec je neprestano govoril o telesu. Telo je pripravljeno, nam je zagotovil. Vse skupaj bo lahko odločeno v drobcu sekunde, je napovedal, ko je dvignil v pest stisnjeno dlan in se ustavil tik pred našim nosom. »Če se moj udarec ustavi milimeter pred nasprotnikom, je to isto, kot če bi zgrešil za pol metra,« je pojasnjeval, da je udarec v polno treba pripraviti s celim telesom, ritmom nog in ravnotežjem. Skratka udarec je kot dolgo pripravljena šahovska poteza. Zdelo se je nenavadno, da boksar govori o šahu, toda Zavec govori o vsem. Na dvoboj za naslednji dan se še ni imel časa psihološko pripraviti. Razlagal je, da je dan pred potovanjem pakiral v zadnjem trenutku in da s seboj ni prinesel vseh promocijskih oblačil. Toda za njim je najhujše. Nekaj ur pred srečanjem v cerkvi je prestal zadnjo oviro med strogo obveznim tehtanjem. Le pol kilograma več in po vodi bi splaval nekajmesečni trud. »Pri meni je teža tri četrtine vseh naporov,« je še dejal, preden so si Zavca začeli podajati sponzorji in preostali mediji.
»Koliko časa lahko nadaljuje svojo kariero?« smo vprašali Boštjana Jakšeta, kondicijskega trenerja, ki je zvedavo gledal v ljudi v cerkveni telovadnici. Prednost intervjujev in razgovorov v tujini je, da so ti bolj odprti kot doma. »Dve leti,« je brez razmišljanja dejal trener, ki je pripomnil, da se je Zavec nekoliko pozno lotil priprav po metodi, s katero je mogoče podaljšati kariero vrhunskih športnikov. Darko Jazbec, kirurg, ki je Zavca imel nekajkrat pod nožem, je govoril o iztrošenem materialu, o kolenih, o komolcih. Toda Zavec je odlično pripravljen in vsi so bili optimistično razpoloženi. Le ne povsem zbrani in čustveno izredno prevzeti Zavec, ki je potožil, da ima nekaj problemov s priklapljanjem na socialna omrežja. Ker smo bili v nenavadnem okolju, je v prostoru vladalo ozračje redkih priložnosti. Ne nazadnje je Zavca spremljalo več slovenskih medijev kot na primer predsednika republike ali vlade. Celo Pater Krizolog, ki je dal cerkev na razpolago, se je počutil krivega, da je zamudil začetek srečanja.
Barclay Center je hipertehnološka dvorana. Toda boks rabi manjše dvorane. 20 tisoč ljudi v treh različnih nadstropjih – zaradi česar izpod ringa nismo mogli videti slovenskih navijačev – se zdi preveč. Le mi pod ringom smo slišali sopihanje, topo udarjanje rokavic ob telesa. Se popolnoma zavedali nasilne fizičnosti športa, ki ni za vsak želodec. Zavec je prišel v ring ob glasnem igranju »I gotta feeling«, komada skupine Black Eyed Peas. Sicer pa brez pompa, brez lesketajoče oprave, ki je tako značilna za boksarski cirkus. V preprosti majici z napisom »No pain, no game« je v nas vzbudil neizmerno simpatijo. Ne pa aplavzov v nekoliko bolj polni dvorani. Večino dvoboja je bila v dvorani tišina, medtem ko smo se s kolegi zaskrbljeno spogledovali in se je z vrha dvorane slišalo »Dejan, Dejan«. To je bil dvoboj med vzdržljivostjo in eksplozivnostjo. Dvanajst let razlike med nasprotnikoma je bilo očitnih od prvega trenutka. V vsem. Od hitrosti do stila boja. Keith Thurman si je v že v prvih dveh rundah pridobil točkovno prednost, ki jo je obdržal do konca. Niti enkrat med dvobojem v dvorani ni prišlo do trenutka, ko začne med gladiatorskim bojem publika vpiti »ubij, ubij«. Po dolgih razgovorih z obema tekmecema po koncu dvoboja lahko sklenemo, da je med Zavcem in Thurmanom v Brooklynu dejansko potekala partija šaha. Thurman se je zaradi moči nasprotnika odpovedal lovu na nokavt. Vzdržljivi Zavec – le kako je prenesel vse te udarce – je priznal, da se je nekaj zataknilo. Nikoli ni bil povsem pri stvari, manjkal je tisti drobec sekunde, vse do konca je upal, da se bo z enim udarcem vrnil v kariero. Med vožnjo do Manhattna je ob dveh zjutraj nekdo dejal: »Le kako je mogoče, da menedžerji iz Magdenburga pridejo v New York zgolj dan pred dvobojem.«