Do drame v Slayer ima njihovo zvesto občinstvo mešane občutke. Verjamejo eni in drugi strani, edino, kar si res želijo, pa je, da bi se sestavili v izvorno zasedbo – ker brez Toma Araya, Jeffa Hannemana, Kerrya Kinga in Dava Lombarda ni prave skupine Slayer!

Nekaj dni kasneje je Billboard objavil lestvico najbolje plačanih izvajalcev v minulem letu. Največji denarji niso padli od prodaje glasbe ali avtorskih pravic, ampak od živih nastopov. Michael Rapino z Live Nation je poudaril, da danes devetdeset odstotkov zaslužka glasbeniki dobijo na cesti, s koncerti in turnejami.

Čeprav med štiridesetimi najbolje plačanimi izvajalci ni skupine Slayer, je bil njihov lanski izkupiček nekaj milijonov dolarjev. Lombardo je s svojim javnim pismom opozoril na nerazvozlani vozel glasbenega biznisa, v katerem osrednje figure najpogosteje stojijo zadnje v vrsti na blagajni za zaslužena izplačila. Nič novega! Po Simonu Frithu (iz knjige Performing Rites) povzemam Ernesta Bornemana, »ki piše o žalostnem stanju jazza konec tridesetih let, ob soočenju z ‘bogastvom nove glasbene industrije, ki se je kot ptič Feniks dvignila iz pepela depresije’. (…) Poleg tega je bilo v vsak bend vloženega toliko denarja, da njegov menedžer ni več mogel dopustiti, da bi glasbeniki igrali, kot bi želeli. (…) Zdaj so morali prislužiti za celo četo prisklednikov in posrednikov – menedžerjev, bookers, agentov, pluggers, propagandistov, tiskovnih predstavnikov…’« (vir: novamuska.org). Danes je še bolj kruto. Kajne, Dave?