V Sloveniji polovico proračuna ministrstva za kulturo, torej 100 milijonov evrov na leto, porabimo za plače zaposlenih v javnih zavodih. Tam zaposleni plače dobijo po zakonu in ne glede na to, kako uspešno delujejo ali kako dobro zavodi poslujejo, medtem ko so razmere povsem drugačne v neodvisni kulturi in dejavnostih, kakršna je neprofitno založništvo. Subvencije tod pokrivajo izključno produkcijo knjig in preostalih založniških vsebin, ne pa denimo tudi stroškov dela. Sistem javnega sofinanciranja založništva je skorajda mehanizem, ki bolj kot zaposlovanje favorizira najemanje honorarnih sodelavcev, saj lahko avtorske pogodbe in izstavljene račune založniki uveljavljajo kot upravičene stroške, česar ne morejo storiti s plačami morebitnih zaposlenih. Preverili smo, kako zaposlujejo v pomembnejših založbah, od kje jim sploh sredstva za plače, kakšno višino te dosegajo in kako na plačila vpliva (ne)uspešnost na trgu.
Med založbami, ki sredstva pridobivajo na večletnih programskih razpisih, so velike razlike. Ne le v programu, ki ga izdajajo, njegovem obsegu in zahtevnosti, pač pa tudi v velikosti družbe, če jo merimo v številu zaposlenih in njihovih dohodkih. Večja je založba, večja je verjetnost, da zaposluje, medtem ko na manjših založbah vodstvo in urednike plačujejo prek avtorskih in sorodnih pogodb. Manjše založbe imajo prednost kvečjemu v tem, da so večinoma nosilke zahtevnejših in specializiranih programov, za katere na splošno pridobijo višjo subvencijo za posamezno knjigo, ki je namenjena kritju morebitnega zahtevnega prevoda, strokovnega pregleda in spremne študije.
Za vse založbe pa velja, da lahko s subvencijo Javne agencije za knjigo (JAK) krijejo do 70 odstotkov upravičenih stroškov režije. Iz tega deleža najprej pokrijejo avtorske honorarje, tisk, najemnino za pisarne, stroške pisarniškega materiala, telefona, interneta, računovodstva in drugega. Na založbah, ki nimajo hkrati drugih virov financiranja ali ne ustvarijo zadostnih prihodkov na trgu, uredniki svoje delo opravljajo za zelo nizke honorarje ali celo brez plačila.
Od prostovoljstva do največ povprečja
Profilirano humanistično založbo, kakršna je denimo Studia Humanitatis, poleg subvencij dejansko poganja elan njene urednice Nede Pagon, ki si za delo ne izplačuje honorarja, medtem ko urednike knjig plačujejo po veljavnih avtorskih tarifah. Nič bistveno bolje ni na Centru za slovensko književnost, kjer je honorar urednika zbirke Aleph Braneta Mozetiča v celotnem letu 2012 znašal 1000 evrov, njegov honorar pri založbi Škuc (zbirka Lambda) pa 1500 evrov, medtem ko ga urednica Škucove zbirke Vizibilija Tatjana Greif v letu 2012 sploh ni prejela. Honorarja nista bila subvencionirana, pač pa so jih 100-odstotno krili iz prihodkov od prodaje, pravi Mozetič.
Kot povsod drugod je tudi v založništvu, sploh tam, kjer so založbe organizirane kot gospodarske družbe, verjetna praksa, da si družbeniki nakazujejo minimalno plačo, razliko pa si krijejo kot potne in druge stroške. Kot zagotavlja Rudi Zaman, založbo Didakta kot direktor vodi volontersko, zaposleni uredniki pa prejemajo dobrih 1000 evrov neto plače. Honorarji direktorjev in urednikov v višini povprečne plače ali tudi pod njo so značilni za večino srednje velikih založb.
Pri tem naloge direktorjev niso omejene zgolj na usmerjanje finančnega prometa, kot pojasnjuje direktor založbe LUD LiteraturaUrban Vovk, ki se hkrati spoprijema z urejanjem, administracijo, prijavami na razpise in postopki s sofinancerji. Knjižni uredniki so honorirani v višini 15 odstotkov avtorskega honorarja na izdani naslov, dodatek pa dobijo za urejanje avtorskih pravic pri tujih oziroma uredniško selekcijo pri domačih izdajah, kar v seštevku znese približno 700 evrov na izdani naslov. Standardi pa seveda ne vzdržijo, kadar so računi prazni zaradi poslabšane prodaje na trgu ali zamujanja razpisov JAK kot letos, pravi Vovk.
Študentsko podprtim založbam je lažje
Tudi direktor založbe GogaMitja Ličen poroča o najemu kredita, s katerim si na založbi rešujejo likvidnost, medtem ko razpisi JAK zamujajo. Imajo dva zaposlena na povprečnih slovenskih plačah, od česar eno plačo pokrijejo s prispevkom ustanovitelja, Društva novomeških študentov, preostala sredstva pa pridobivajo na razpisih občine Novo mesto, Evropske unije, Tradukija in držav, iz katerih prevajajo knjige. Sploh so nekoliko boljše razmere na tistih založbah, ki so jih kot zasebne zavode ustanovile denimo študentske organizacije in društva.
Plača direktorja založbe LiteraOrlanda Uršiča znaša letos, ko so razmere na trgu nekoliko slabše, 784 evrov, uredniki, ki zadnji dve leti niso v delovnem razmerju, pa prejmejo honorar v višini 800 evrov bruto na knjigo. Delež plač dveh zaposlenih na Literi se v 70 odstotkih pokriva iz prihodkov od prodaje, preostalih 30 odstotkov pa iz sredstev mestne občine Maribor in mariborske študentske organizacije. Nižanje javne podpore in padec prodaje se najprej poznata na plačah zaposlenih, medtem ko izdajo knjig in avtorske honorarje zaščitijo, pojasnjuje Uršič.
Zaposlovanje omogoča samo tržna aktivnost
Še nekoliko bolje je na Študentski založbi, katere ustanovitelj je največja tovrstna organizacija v Sloveniji, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Založba zaposluje 13 ljudi, na plačilni listi pa je tudi okoli deset stalnih honorarnih sodelavcev. Zaposlovanje si omogočajo z načrtnim usmerjanjem presežkov prihodkov v program, razvoj, nove vsebine ter kadre in njihov razvoj, pravi namestnica direktorja Renata Zamida. V rednem delovnem razmerju so poleg direktorja še vsi uredniki z izjemo urednikov zbirke Scripta in Časopisa za kritiko znanosti ter strokovni sodelavci, ki delo opravljajo vsakodnevno. »Naše plače so kulturniško skromne, a redne, ob izjemnih uspehih tudi nadgrajene, a za nobeno delovno mesto, niti direktorsko, ne presegajo povprečja, niti ne dosegajo plač v dobro stoječih gospodarskih panogah,« pojasnjuje Zamida.
Velika izjema v založniškem sistemu je seveda edina slovenska delniška družba med založbami, Mladinska knjiga (MK), skupaj s svojo hčerinsko družbo Cankarjevo založbo, kjer si ob obsegu in uspehu svojega poslovanja lahko privoščijo redne zaposlitve ne le urednikov, pač pa tudi drugih strokovnih profilov. Na honorarje zunanjih sodelavcev, ki sodelujejo pri izdaji posameznega naslova, sicer poslovni uspehi ne vplivajo, niti pri Mladinski knjigi niti pri nobeni od drugih založb, ki poslujejo uspešneje. Pri subvencioniranih izdajah se skoraj povsod odločajo, da izplačujejo minimalne honorarje, ki jih predpisuje JAK, ali honorarje, ki le za nekoliko presegajo minimalna priporočila.
