Hiše s konstrukcijsko napako

Zakaj sploh privatizirati?

Zakaj je privatizacija NLB smiselna ali pa morda ne? Kakšne so naše dosedanje izkušnje in kakšne so izkušnje drugih evropskih držav z državnim in zasebnim lastništvom v bankah? Kaj o poslovanju bank v državnem in zasebnem lastništvu pravijo podatki? Kako so se banke v zasebni in tiste v državni lasti odrezale v zadnji finančni krizi? Je res, kot je pogosto slišati, da so vzhodnoevropske države, ki so na hitro prodale svoje banke, med krizo nastradale bolj kot Slovenija?

Najbrž se moramo najprej vprašati, zakaj sploh privatizirati NLB (ali Novo Kreditno banko Maribor ali pač katerokoli drugo podjetje v državni lasti). Če bi za mnenje vprašali enega glavnih kritikov slovenske ekonomske politike, ali kot jo sam imenuje, »pajdaškega kapitalizma«, dr. Egona Zakrajška iz ameriške centralne banke, bi dejal, da je NLB glavni vir gospodarskih težav Slovenije, saj banka služi predvsem parcialnim političnim interesom in ne splošni blaginji. Spregovoril bi o kači, ki da ji je treba odrezati glavo.

Kaj v Sloveniji pomeni državno lastništvo bank, dobro opisuje dr. Ivan Ribnikar: »To ni država, ampak stranke, ki so trenutno na oblasti.« Tudi zato pri prodaji ne gre za vprašanje, ali je država slabši lastnik od zasebnega lastnika, ker pač, tako Ribnikar, zasebni lastnik ni vedno boljši. »Resnica je nekaj drugega, in sicer, da je strankarska ali partijska lastnina, kakršno imamo še vedno pri nas v največ primerih, ko naj bi šlo za državno lastnino, najslabša lastnina,« pove dr. Ribnikar in dodaja, da je videti, da »se ta lastnina lahko odpravi samo z zasebno lastnino«.

V Sloveniji očitno nismo sposobni imeti državne lastnine, zato nam kaj drugega kot privatizacija »strankarske« lastnine ne preostane. Ob političnem nadzoru nad NLB je banka v preteklosti kreditirala politične izbrance in domnevni »nacionalni interes«, politika je v organe upravljanja banke nastavljala politično preverjene kadre – brez očitka o političnem predznaku je bil v upravo ali nadzorni svet banke imenovan komaj kakšen posameznik – iz banke pa so kot po tekočem traku curljale sicer zaupne informacije o kreditnih odnosih med banko in komitenti.

V Sloveniji je praksa potrdila splošno teorijo, da politiki na oblasti prek državnih podjetij kopičijo vpliv, iščejo rente in si poskušajo zagotoviti nov mandat. Pa tudi sicer empirične raziskave državne lastnine po svetu v podjetjih nasploh kažejo, da politika podjetja v državni lasti pogosteje izrablja za politično motivirane projekte in ugodnejše kreditiranje izbrancev, kot bi to lahko počela v zasebnih podjetjih. V Sloveniji lahko hitro najdemo kar nekaj takšnih projektov in posameznikov, ki so danes seveda v bankrotu, banka pa je ostala z večstomilijonskimi neporavnanimi posojili. Tolažimo se lahko edino s tem, da nismo edina država, ki ne razume pojma državnega lastništva in tega ne zna izkoristiti. Mimogrede, nobenega razloga ni, da Slovenija kot država ne bi vlagala v uspešne svetovne banke in podjetja ter na ta način plemenitila svojega premoženja. Za to pač ne potrebuje delnic v domačih podjetjih, ki se po donosu doslej niso kaj prida izkazala.

Privatizirani vzhodnoevropski bančni trgi so stabilnejši

O tem, ali je v bankah boljše državno ali zasebno lastništvo, je bilo opravljenih že kar nekaj študij: iz tistih, ki operirajo s podatki o poslovanju bank, je mogoče razbrati, da so banke v zasebni lasti praviloma uspešnejše od bank v državni lasti, predvsem pri usmerjanju posojil. Državne banke so namreč pogosto nagnjene h kreditiranju projektov, ki jih politika oceni kot družbeno pomembne, ekonomsko pa jih pogosto ni mogoče upravičiti. Klasične komercialne banke si kreditiranja takšnih političnih projektov, na katerih nato »nasedejo«, ne morejo privoščiti. Zato je umestno tudi vprašanje, ali ne bi kazalo v Sloveniji ustanoviti neke vrste razvojno banko, kakršne so v razvitih zahodnih državah povsem običajne.

Ob zadnji finančni krizi je bilo mogoče pogosto slišati, da so zasebne banke popolnoma odpovedale in da so morale države za rešitev svojih bančnih sistemov prej zasebne banke nacionalizirati. V praksi je slika precej bolj zapletena. Ne le, da je državnih bank med vsemi bankami le manjši delež (v razvitem svetu je takšno lastništvo tudi po krizi le okoli 8-odstotno, v razvijajočem svetu pa je po krizi upadlo z 20 na okoli 17 odstotkov), v nekaterih državah so državne banke povzročile precejšnje pretrese.

Na primer v Nemčiji. Tako imenovane »Landesbanken« (deželne banke, v lasti dežel), ki predstavljajo petino celotnega nemškega bančnega trga, so bile močno izpostavljene do toksičnih finančnih instrumentov. Ne le, da so deželne banke v primerjavi z zasebnimi komercialnimi bankami več predkriznih let beležile v povprečju za tretjino nižjo donosnost na kapital, še globoko v leto 2008, ko so se zasebne banke že umikale iz toksičnih instrumentov, so te banke izpostavljenost še povečevale. Po obsegu potrebnih reševalnih sredstev pa so se nemške deželne banke uvrstile med dvajseterico največjih bančnih sanacij zadnje krize.

Dr. Aleš Ahčan z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja, da ne gre toliko za vprašanje zasebnega ali državnega lastništva: »V vsakem primeru bo problem bank in njihovega propada zaradi nerazumevanja določenih tveganj, ki imajo debele repe, ostajal. Vprašanje lastništva je le v tem, kdo v največji meri prevzame stroške propada.« Ob morebitni privatizaciji opozarja, da država najbrž od prodaje ne bo imela veliko, a tudi od lastništva v banki po njegovih besedah ni imela kaj veliko. »Če se ne motim, v preteklosti od državnega lastništva nismo imeli prav veliko oziroma je razmerje izplačanih dividend v primerjavi s kapitalskimi vložki negativno.«

Poglejmo vzhodno Evropo, ki ima podobno politično-ekonomsko zgodovino kot Slovenija in tudi podobno razvit bančni trg. Ker je v večini vzhodne Evrope bančni trg privatiziran, ne bo težko oceniti, ali se je slovensko »državno« bančništvo izkazalo za uspešnejše.

Slovenija je za razliko od preostalih devetih držav, ki so leta 2004 vstopile v EU, vse do danes obdržala visok delež državnega lastništva v bančnem sektorju, z zadnjimi lastniškimi spremembami v NLB in NKBM pa se je ta delež še povečal. Po podatkih Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) so imeli tujci leta 2011 v slovenskih bankah 29,3-odstotni lastniški delež, medtem ko se je v drugih »novih« članicah EU ta delež gibal blizu ali prek 70 odstotkov, v nekaterih državah celo prek 90 odstotkov. Države so imele neposredno v lasti le nekaj odstotkov bančnega sektorja, še največ na Poljskem (21,5 odstotka) in v Sloveniji. Država je v Sloveniji po zadnjih podatkih Banke Slovenije neposredna lastnica dobrih 23 odstotkov bilančne vsote bančnega sektorja, s posrednim lastništvom prek Kada in Soda ter podjetij v državni lasti pa je ta delež še precej višji.

O razmerah v slovenskem bančnem sistemu, ki je najbolj državen med vzhodnoevropskimi, veliko pove nedavno poročilo Euromoney. V njem je namreč Slovenija izmed vseh članic EU izpostavljena kot država, kjer se je dojemanje tveganja stabilnosti bančnega sistema najbolj poslabšalo. Pa tudi sicer je Slovenija v družbi držav s slabšo oceno stabilnosti bančnega sistema, medtem ko se na primer Češka, Slovaška in Poljska uvrščajo med tiste s stabilnejšimi bančnimi sistemi. Če primerjamo razmere v bančnih sistemih Slovenije, Madžarske, Češke, Slovaške in Poljske, ugotovimo, da sta se med krizo najslabše odrezali Madžarska in Slovenija. Madžarska je sicer v hudo bančno krizo zašla zaradi izjemno velikega deleža posojil v švicarskih frankih, predvsem gospodinjstvom, in globokega padca vrednosti domače valute v primerjavi z evrom in švicarskim frankom.

Državne banke so ponekod dejavnik stabilnosti

Razlogov za bolj ali manj stabilno bančno okolje v neki državi tako ne moremo pripisovati zgolj lastniški strukturi. Je pa za Slovenijo in za zagovornike državnega lastništva bank zagotovo zanimiva primerjava s poljsko izkušnjo. Obe državi imata v neposredni državni lasti podoben delež bančnega sektorja, poslovni rezultati pa se močno razlikujejo. Medtem ko slovenski bančni sektor tone v izgubah in ga vse bolj bremenijo slaba posojila, poljske banke tudi po krizi (med drugim je državo prizadel odtok sredstev tujih bank) ustvarjajo dobičke. Velja sicer pojasniti, da je Poljska edina vzhodnoevropska država, ki se je recesiji izognila, zato je seveda na mestu vprašanje, kako bi se njen bančni sistem odrezal ob padcu BDP.

Še bolj zanimiva je primerjava poslovanja domačih in tujih bank v obeh državah, ki kaže, da so lahko državne banke tudi med krizo uspešne. Dve največji poljski banki po tržnem deležu, državna PKO BP (13,8-odstotni tržni delež) in Bank Pekao (10,6-odstotni tržni delež), ki je v pretežni lasti italijanske banke Unicredit, sta v kriznih letih beležili približno enake donose na kapital. Državna banka je v povprečju ustvarila 15,7-odstotni donos, tuja banka pa 13,8-odstotnega. NLB je v istem obdobju v povprečju ustvarila prek 15-odstotno izgubo na kapital, največja tuja banka v Sloveniji, prav tako Unicreditova, pa je beležila okoli 7,4-odstotni donos na kapital. Podobne ugotovitve veljajo, če primerjamo kakovost kreditnega portfelja. V Sloveniji je delež slabih posojil pri velikih domačih bankah po zadnjih podatkih Banke Slovenije narasel že prek 17 odstotkov, medtem ko imajo banke v večinski tuji lasti takšnih »le« slabih 6,5 odstotka vseh posojil. V Sloveniji nasprotniki privatizacije bank pogosto navajajo argument, da tuje banke ne bodo kreditirale gospodarstva in da so še posebej v sedanji krizi mačehovsko skrčile kreditiranje ter se osredotočile na domače trge. Tuje banke so v krizi kreditiranje v vzhodni Evropi resnično skrčile bolj kot banke v domači lasti, vendar predvsem zaradi močne rasti kreditiranja pred krizo. A trditev, da so se kot rešiteljice pojavile državne banke, še zdaleč ne drži. Državne banke, kot je pokazala lani objavljena obsežna študija na to temo, niso nadomestile izpada tega kreditiranja, vsaj v vzhodni Evropi ne. So ga pa na primer v Južni Ameriki.

Obstajajo tudi redke izjeme, vendar med njimi ni slovenskih državnih bank. Zato lahko izjavam, da nas bodo tuje banke uničile, damo le populističen, pa čeprav za mnoga ušesa všečen predznak. Po podatkih Banke Slovenije kreditiranje gospodarstva upada že vse od izbruha krize, neodvisno od izvora lastništva. Ob tem pa bi se morali zavedati tudi, da je slovensko gospodarstvo v primerjavi z evropsko konkurenco precej bolj zadolženo, zato je razumljivo, da banke nad še dodatnim kreditiranjem niso ravno navdušene.

Za primerjavo je znova zanimiva poljska izkušnja. Državna PKO BP je med letoma 2008 in 2011 načrtno precej povečala kreditiranje gospodarstva in gospodinjstev, in sicer za odstotek BDP letno, pri čemer pa se, vsaj za zdaj, kakovost njenega portfelja ni poslabšala bolj kot v tujih bankah. Največja poljska državna banka ima več kot pol manjši delež slabih posojil kot NLB. Izjeme med državnimi bankami torej obstajajo. Pa tudi med državnimi lastniki – poljska vlada se je možnih razsežnosti krize hitro zavedla in je državno banko tudi pravočasno kapitalsko okrepila.

Večni strah pred tujci

Slišati je mogoče tudi, da je državno lastništvo bank temelj socialne države in da se razviti zahodni svet zaveda pomena državnih bank, zato jih ne spušča iz rok. Uradni podatki nasprotno kažejo, da je delež državnega lastništva v bančnih sistemih razvitih držav manj kot desetodstoten, največje banke v državi pa praviloma niso v državni lasti. Nekaj primerov. Deutsche Bank, največja evropska investicijska banka, ima lastništvo razpršeno po vsem svetu tako med zasebne kot institucionalne lastnike, med katerimi le en lastnik presega 5-odstotni delež. Je pa res, da je v banki prisoten precejšen delež domačega kapitala. Domače lastništvo banke se je v zadnjih nekaj letih gibalo med 45 in 55 odstotki banke.

Nekaj več večjih lastnikov ima francoska BNP Paribas, ki pa prav tako ni državna. Evropski institucionalni vlagatelji imajo v lasti okoli 40 odstotkov kapitala, največji posamični lastnik pa je z desetimi odstotki sklad, ki deluje v imenu belgijske vlade. Nam bližja Societe Generale, od leta 2001 lastnica SKB, je prav tako zasebna banka z razpršeno lastniško strukturo. Enako velja za največje italijanske banke. Unicredit, ki je prisotna tudi v Sloveniji, ima med največjimi lastniki institucionalne investitorje in nekatere domače hranilnice, ki pa dosegajo po le nekaj odstotkov lastništva. Domačega kapitala je bilo po zadnjih podatkih 45 odstotkov, 20 odstotkov ga je bilo iz ZDA in Kanade, iz Evrope nekaj prek 20 odstotkov. Največji posamični lastnik banke, s 6,5 odstotka, je na primer investicijski sklad iz Abu Dabija.

Po lastniški strukturi je izjema največja skandinavska banka DNB, v kateri ima država 34-odstotni lastniški delež, preostalo lastništvo pa je razpršeno. Največja danska banka, Danske Bank, ima okoli 300.000 delničarjev, največji pa je konglomerat Maersk z več kot petinskim deležem. V največji švedski banki Nordea ima država 13-odstotni delež. Kot vidimo, tudi v bankah z občutnim državnim lastništvom ni pravila, kolikšen naj bo ta delež. Ali naj bo ta 51-odstoten ali 25-odstoten plus ena delnica, kot naj bi po privatizaciji znašal v NLB.

Dr. Ribnikar pravi, da NLB in NKBM nismo prisiljeni prodajati in da bi morali imeti pred očmi predvsem cilj znižanja zadolženosti države. Država bi morala kot lastnik poskrbeti za dokapitalizacijo bank, če imajo te premalo kapitala. Sicer bodo »podjetja, ki so morda preveč zadolžena, propadla, banke pa kmalu ne bodo imele več nikogar, ki bi mu lahko dajale posojila«. A kakorkoli že se danes odločimo, dr. Ribnikar pričakuje, da bodo čez čas vsa malo večja podjetja v Sloveniji, tako finančna kot nefinančna, v rokah tujih strateških lastnikov. »Ko gre za večja podjetja, nefinančna in finančna, ki naj bi bila delniške družbe, res ni pomembno, kdo so lastniki. Pomembno pa je, ali so ta podjetja samostojna ali hčere tujih podjetij. V mnogih primerih, gotovo pri večjih bankah, bi bilo dobro, če bi bila večja podjetja, katerih lastništvo je lahko sicer zelo mešano – lahko je tudi večinsko v rokah tujcev – samostojna in ne hčere neke tuje matere. S horuk privatizacijo tega gotovo ne bomo dosegli,« pravi dr. Ribnikar.

Dr. Ahčan ob tem opozarja, da so naše banke trenutno v podobni situaciji kot hiše s konstrukcijsko napako: »Dokler se ne ugotovi, kako velika je napaka, koliko je slabih posojil, bo kupec predvideval najslabše in banke ne bo kupil ali pa bo ponudil ceno z visokim diskontom. Po mojem mnenju so banke v sedanji situaciji bolj ali manj neprodajljive. Dokler ne bo znan obseg slabih posojil in dokler ta ne bodo na primer izločena, do takrat je vseeno, na kakšen način bi dobili nov kapital, s strateškim investitorjem ali prvo javno prodajo delnic, ker kupcev ne bo. Ključni problem ostaja torej enak kot leta 2009. Preveč zadolžena podjetja, ki bremenijo bilance bank in niso sposobna preživeti. Če bi leta 2009 izpeljali konverzijo posojil ali dela posojil v kapital, banke dokapitalizirali in potem prodali nasedla podjetja, bi imeli danes bistveno manj problemov.«

Če si za vzor vzamemo lastniško strukturo velikih bank v zahodni Evropi, bi si morali torej v NLB in NKBM prizadevati za razpršeno lastniško strukturo. Za velike zahodnoevropske banke je, kot smo videli, značilno, da imajo lastnike z vsega sveta, pri čemer pomembno vlogo igrajo tudi domači lastniki, ki pa večinoma niso državni. Bo pa slednje, zaradi pomanjkanja domačega kapitala, zagotovo težko, če že ne nemogoče doseči. Poljska izkušnja nas na drugi strani uči, da so državne banke lahko prav tako uspešne kot zasebne, ali če povzamemo dr. Ribnikarja, uspešne so lahko banke z državno, ne pa s strankarsko lastnino, kot jo poznamo v Sloveniji.

Na žalost nas dobrih dvajset let zgodovine samostojne Slovenije z vidika upravljanja državne lastnine ne more navdajati s pretiranim upanjem, da bo politika že v kratkem sposobna nestrankarskega upravljanja premoženja. Zato imamo bržčas na izbiro zgolj dvoje: privatizacijo bank, ki bi dolgoročno preprečila politično mešetarjenje po bančnem sistemu, ali pa ohranitev državne lastnine, pri čemer pa se moramo sprijazniti, da smo davkoplačevalci tisti, ki bomo morali tudi v prihodnje pokrivati morebitne izgube bank. Največja tragika druge izbire seveda je, da slovenska politika niti v petem letu gospodarske krize ni zmogla sanirati bančnega sistema, pa čeprav je zdrav bančni sistem dokazano nujen za normalno delovanje gospodarstva. Porazno državno upravljanje slovenskih bank tako v največji meri plačujejo podjetja in zaposleni. Ravno tisti torej, v imenu katerih se zagovarja državno lastništvo v bankah.