Sprenevedanje načelnika RŠTO!

Najmanj dva močna razloga sta povzročila najino razhajanje pri mnogih rešitvah, za katere smo menili, da so škodljive. Glede na to, da Slapar ni deloval v sestavi Krkovičeve Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), je do njenih pripadnikov gojil izrazito odklonilen odnos. Zaradi tega mu nismo zaupali. Pa tudi mnoge njegove rešitve za delo so bile na trhlih nogah. Dozdevalo se nam je, da živi v svojem svetu, mi pa kot prekaljeni operativci, preizkušeni s trdim ilegalnim delovanjem, v svetu realnosti tistega časa. Sam pravi, da zanj nismo bili teritorialni obrambi predani ljudje z določeno vojaško izobrazbo in poveljniškim ugledom. Reči nekaj takega za pripadnike strukture, ki je skupaj s policijsko komponento branila Slovenijo, jo zavarovala in varovala postopke sprejemanja zakonodaje v slovenskem parlamentu, je žalostna slika tega človeka. Prav vsi vodilni v MSNZ smo svojo nalogo opravili brezhibno. Pred tem z dolgoletnim delom v TO, MSNZ, zatem pa na visokih položajih v TO in Slovenski vojski.

Vojni načrti, narejeni v času MSNZ, so bili pripravljeni tako kvalitetno, da smo jih uporabljali ves čas do vojne za Slovenijo leta 1991 in v vojni sami. Slapar je zaradi nonšalantnega odnosa do celotnega projekta obrambe Slovenije in vodenja TO ter nenavadnih kadrovskih rešitev v republiškem štabu TO (RŠTO), s katerimi je med nami vzbujal dodatno nezaupanje v svoje namere, ustvaril raven medsebojnega nerazumevanja, ki traja vse do danes.

Njegove izjave, da je šele iz knjige Mateja Šurca in Blaža Zgage največ izvedel o trgovanju z orožjem, so smešne, neresne in neodgovorne. Kako drugače razumeti takšno izjavo v. d. načelnika RŠTO, ki je že leta 1991 in v veliko večji meri leta 1992 ukazal izpeljati postopke, na podlagi katerih so njegovi pomočniki za zaledje vodili, organizirali in izpeljali zbiranje oborožitve, streliva, vojaške opreme in minsko eksplozivnih sredstev ter jih pripravili za predajo oziroma preprodajo v druge roke. Organizirali so natovarjanje kamionov in transporte v načrtovane smeri prek meja naše države. Sam sem to spremljal kot pripadnik njegovega zaledja ali pa kot občasni operativni dežurni v RŠTO in po njegovem nalogu usklajeval postopke prevoza prek državne meje s kolegi iz policije.

Ves čas tega orožarskega poslovanja smo pripadniki stalne sestave TO na to gledali kot na drugo fazo razoroževanja in slabitev naše obrambne moči. Prodajati ali oddajati oborožitev drugim, v tistih nestabilnih časih, je bilo zločinsko dejanje. Prodajati orožje z izsiljevanjem po večkratnih cenah od običajnih pa grobo izsiljevanje borcev za svobodo in soodgovornost za mnoge tragedije v vojni na Balkanu; vse to so bila sprevržena dejanja.

V mesecih pred vojno smo bili v 5. pokrajinskem štabu TO ljubljanske pokrajine izpostavljeni stalnim pritiskom Janeza Janše in Janeza Slaparja samo zato, ker smo zavrnili nezakonito delovanje in se profesionalno držali zakonitosti pri izvajanju organiziranosti in usposabljanja ter zagotavljanju potrebne stopnje bojne pripravljenosti. Ob tem se je pokazala spletkarska vloga Slaparjevega namestnika za izrazito rušilno. To smo občutili na svoji koži. Zakaj se je to dogajalo in s kakšnim namenom, je drugo vprašanje. Očitno Slapar še danes ne pozna ocene obveščevalno-varnostne službe MORS o delovanju tega človeka.

V tem obdobju sta z Janezom Janšo složno onemogočala vsakega, ki je kakor koli deloval v neskladju z njunimi skupnimi pogledi na razmere, v katerih je bilo kar precej strahu pred tem, kako se bodo odzivali častniki in podčastniki, do takrat v veliki večini člani Združene liste socialdemokratov.

Od decembra 1990 smo se ukvarjali s povsem nesmiselnimi variantami predvidene reorganizacije. Usklajeni tandem Janša-Slapar je nekaj tednov pred vojno zahteval izpeljavo sprejete, a za Ljubljano nerazumljive reorganizacije TO, s katero so skoraj povsem razbili organiziranost ter funkcionalnost delovanja na območju bivše pokrajine Ljubljana – mesto in v veliki meri onemogočili uspešno delovanje novonastalega 51. območnega štaba TO, delujočega na istem območju. Prej je na tem območju delovalo 42 pripadnikov stalne sestave TO, zatem samo 14, da o posegih v organiziranost, razvoj enot in zagotavljanje bojne pripravljenosti sploh ne govorim. Podobna, a nekoliko milejša situacija je bila tudi drugod po Sloveniji. Le velika srčnost naših pripadnikov in njihovi nadčloveški napori so nekoliko omilili te razmere.

Zakaj so brez naše vednosti zamenjali šifre naših enot, mobilizacijska zbirališča in enote pomladili z novimi pripadniki, je bilo vsem nam nerazumljivo. In to v dneh, ko smo pričakovali razglasitev države in eventualni spopad s silami JLA.

To, da so od nas teritorialcev, pripadnikov milice, specialne enote milice poveljnika Vinka Beznika, dva dni pred vojno zahtevali umik naših izvidniških točk na območju vojašnice Vrhnika v imenu republiškega sekretarja za obrambo, sovpada s Slaparjevo ostro obsodbo mojega predloga, da pred razglasitvijo države Republike Slovenije dodatno mobiliziramo naše enote. Označil me je za človeka, ki želi povzročiti vojno z Jugoslavijo. Dejal je, naj brzdam sebe in svoje »štabovce«, da smo preveč agresivni. Ko pa je prišlo do izpada dela oklepno-mehanizirane brigade JLA z Vrhnike in njenega delovanja proti Ljubljani, Trzinu in Brniku, ni bilo nikjer nikogar iz vodstva republiške koordinacijske skupine, ki bi nas opozoril na morebitne pomanjkljivosti. Tudi povelja predsedstva Republike Slovenije ni bilo, čeprav je to imelo vlogo vrhovnega poveljnika. Niso mu omogočili odločanja. Vse potrebne rešitve so se pričele odvijati nekoliko kasneje. Moje podrejene enote so imele že več mesecev stalen ukaz, da v primeru bojnega delovanja nasprotnika odgovorijo z ustreznimi bojnimi dejstvi, sami v 5. PŠTO pa nikoli nismo dobili nič drugega kot ukaz republiške koordinacijske skupine z dne 28. junija 1991. Poudarjam pa, da smo še isti dan prejeli tudi ustni ukaz v. d. načelnika RŠTO. Le-ta je naročal napad na vojašnice, ki naj bi bil opravljen takoj, torej 28. junija 1991. Čez štiri dni, to je 2. julija 1991, je bil ponovno podan ustni ukaz Janeza Janše za napad na vojašnice, ob tem pa tudi pisni ukaz Janeza Slaparja. V prvem primeru je napad na vojašnice v pokrajini od mene po telefonu zahteval osebno Janez Slapar. Ponovil ga je večkrat. Hotel je, da se v Ljubljani poka in strelja kot drugod po Sloveniji, kot je dejal. Čeprav sem mu zatrdil, da imamo celotno situacijo pod nadzorom, vse vojašnice obkoljene, da smo zasedli center za elektronska dejstva na Rožniku, zajeli del zaledne kolone JLA na obvoznici in da smo skupaj z milico dobili bitko v Trzinu, je vztrajal pri izvršitvi ukaza. Njegova zahteva za realizacijo ukaza je bila neprimerna, saj smo takrat vedeli za grožnje polkovnika JLA Šipčiča, da bo Ljubljano v primeru našega napada s svojo artilerijo zravnal z zemljo. Pripomniti pa moram tudi nasledvnje: takšen ukaz bi lahko dalo le predsedstvo Republike Slovenije. Velja pa poudariti, da so bile takrat naše enote v fazi mobilizacije in so imele le 42- do 48-odstotno popolnitev. Po mučnem naprezanju sem njegov ukaz ponovno zavrnil in ves besen treščil telefonsko slušalko ob telefon. Pred tem sem mu dejal, naj se ne igra vojne, naj ne izpostavlja 300.000 ljubljanskih civilistov. V nekem hudem besu sem ga poslal v … Ves ta dialog so poslušali navzoči člani našega štaba. Niso mogli verjeti slišanemu. Celo smrti našega pripadnika Edvarda Peperka v Trzinu ni hotel prepoznati kot bojno žrtev teritorialcev. Kot da tega ni bilo.

Zatem je bil po sredstvih zvez »Racal«, najverjetneje, iz republiške koordinacijske skupine poslan mimo 5. PŠTO ljubljanskim enotam TO šifriran ukaz z mojim tajnim imenom »Sonce«. Zahtevan je bil napad na vse vojaške objekte in vojašnice. Odločno je reagiral Neven Borak, poveljnik blokade vojašnice Bratstvo in enotnost v Mostah. Odbil je ukaz, misleč da sem mu ga poslal jaz. Pojasnil mi je, v kakšnem stanju je njegova enota, in me opozoril na zelo slab mobilizacijski odziv. Manjkali so mu ključni ljudje na kolektivnih orožjih. Sam nasprotnik pa je bil popolnoma odrezan v vojašnicah in miren. Hitro sem presodil situacijo. Povedal sem mu, da ukaz ni moj in kot takšen ni veljaven. Ukazal sem mu, naj ga ne upošteva in naj udarijo po silah JLA le, če bodo direktno napadeni. Takoj zatem sem isti ukaz posredoval ostalim ključnim poveljnikom. Oddahnili so si. Vedeli so, v kakšno klavnico in rušenje bi to potegnilo vse nas, Ljubljano in njene prebivalce. Dan in pol kasneje, 30. junija 1991, sem bil nezakonito premeščen na dolžnost pomočnika Janeza Slaparja za domovinske zadeve. S tem naj bi napredoval, je razlagal mojim poveljnikom in članom štaba. Dejansko sem bil umaknjen. Večmesečni načrt jima je z Janšo uspelo uveljaviti. Zame je bilo pomembnejše obvarovanje Ljubljane.

2. julija 1991 so se stvari ponovile. Ponovno so peli nesmiselni ukazi Janeza Janše, vendar je Slapar pri tem odigral podobno ali še slabšo vlogo kot štiri dni prej. Na svoji koži sta takšno ukazovanje doživela poveljnika Neven Borak in Avgust Cvetežar. Tudi pri njiju sta prevladala razum in pokončna vojaška drža in nista podlegla popolnoma nesmiselnemu ukazu ter sta ga zavrnila. Na srečo Ljubljančanov, naših borcev in celotne Slovenije! Doživela sta šikaniranje s strani novega poveljnika 5. PŠTO Janeza Lesjaka in bila neupravičeno ozmerjana. Ponovno se je potrdilo dejstvo, da nekateri naši nosilci obrambe sploh niso poznali razmer na terenu, moči JLA, še manj pa možnosti delovanja naših enot. Za veliko zmago je potrebna preudarnost in velika sreča. Ta je bila na naši strani.