Kekec, Dolina miru, Ne joči, Peter, Srečno Kekec, Kekčeve ukane, Pastirci, Sreča na vrvici, Poletje v školjki I. in II., Gremo mi po svoje I. in II... Vsa našteta dela so bila hiti. Takšna je tudi dediščina. Do osamosvojitve so mednarodne nagrade pobrali le trije filmi. Ovni in mamuti Filipa Robarja Dorina, Poletje v školjki Tuga Štiglica ter prvi Kekec.
Marko Naberšnik, avtor Petelinjega zajtrka, enega redkih odraslostnih filmov, ki mu je uspelo v kinodvorane privabiti nadpovprečno število gledalcev, sicer pravi, da je mladinska produkcija uspešna povsod po svetu. Že res. Vendar pa Willy ne velja za mega film, v primerjavi z Botrom. Pri nas Kekec, za katerega Marcel Štefančič jr. sicer pravi, da je mali fašistek, ki je slavo pridobil z znašanjem nad marginalci in drugačneži, kar sta bila Pehta in Bedanc, to pač je. Za marsikoga enostavno najboljši slovenski film. In dejansko je prvi Kekec iz leta 1951 bržkone izmed vseh slovenskih filmov (če Tanovićevega oskarjevca ne štejete za »slovenski« film) doživel največje mednarodno priznanje. Potem ko so ga po ljubljanski premieri kritiki bojda splošno popljuvali (tako kot Poletje v školjki), je na beneškem filmskem festivalu dobil srebrnega leva v kategoriji mladinskih filmov. Film Srečno Kekec je pobral bronastega leva. Mnogo kasneje je leva prihodnosti dobil tudi Jan Cvitković, medtem ko je palmo v Cannesu pobral John Kitzmiller za vlogo ameriškega pilota v Dolini miru.
Dvoumnost je komercialno uspešna
Zadnji mladinski uspeh je film Gremo mi po svoje iz leta 2010 režiserja Mihe Hočevarja, ki pa je doživel tudi nadaljevanje. Na vprašanje, od kod ta konkurenčnost mladinske produkcije, Hočevar odgovarja takole: »Nekaj dejstev v prid konkurenčnosti tovrstne produkcije napram 'odrasli' je po moje že v tem, da gredo otroci v kino ali koncert v spremstvu staršev, to postane nekakšen družinski izlet in vstopnic je avtomatično prodanih več. Obenem se na primer mladostniki radi družijo v večjih skupinah in iščejo vsebine, ki jih povezujejo in zabavajo. Mislim pa, da gre pri delu za mlajše za lažjo pot avtorjev do postavitve nekih skupnih imenovalcev. Ko smo starejši, postanemo pri iskanju vsebin zahtevnejši, imamo zakoličene okuse, mlajši pa so odprti in tudi potrebujejo več vsebin znova in znova.«
Pomagajmo si s selitvijo v glasbene vode. Domnevni domačijski rekorder (izvzemši Avsenike, ki so pač prodajali po zahodni Evropi) je Marijan Smode s 112.000 (po nekaterih navedbah celo 120.000) prodanimi izvodi Jožice. A takoj za njim je Hajdi Korošec, dekletce, ki je pri 10 oziroma 11 letih pod okriljem Branka Vunjaka - Brendija s komadi, kot sta Naš kuža in Petelinček, bojda prodala okoli 90.000 nosilcev zvoka. »V vsakem primeru je šlo za preprosto C-F-G-glasbo, za katero je besedila pisal Brendi, vendar pa se je pri tem veliko pogovarjal z menoj. Teksti, ki so nastali tedaj, so mi bili pisani na kožo.« »Torej tudi Petelinček?« jo vprašam. Komad govori o tem, da se glavna junakinja (pri 10 letih) zjutraj (ob namigu, da ga je ponoči biksala) ne odziva ne na teženje sosedovega petelina, ne na sončne žarke, ne na igračke, ki so »name jezne čisto vse, one bi se rade igrale, a brez mene to ne gre«. »Hja, tudi Naš kuža je hodil v sosednjo vas. Furala se je dvojna špura. Teksti so bili 'dvocevke'. Nudili so dvojno interpretacijo, tako da so se v njih lahko našli tudi starši, ki so vozili otroke na koncerte, in ravno zaradi tega so bili odlični,« odgovarja Koroščeva.
Brez otrok bi težko uspeli tudi Čuki. Jože Potrebuješ, šef benda, sicer zanika, da bi se namensko usmerjali na najmlajše, vendarle pa potrjuje, da so v zlatih časih svojega delovanja dneve začenjali v osnovnih šolah. »Čuki imamo ogromen privilegij: da nas že od samega začetka poslušajo vse generacije. V resnici si otroci sami izberejo, kaj radi poslušajo in že na začetku naše glasbene poti so si za svoje vzeli pesmi, kot so Krokodilčki, Kavbojci in Indijanci, Zobar, Hozntregarji in še mnoge druge, ki v resnici sploh niso bile mišljene, da jih bodo prepevali tudi otroci. Največja naša uspešnica za otroke, ki je zamenjala že nekaj generacij, pa je Mi gremo pa na morje, ki sem jo v resnici napisal za svojo hčerko, ko smo se učili plavati in sploh ni bilo mišljeno, da jo bomo kdaj posneli,« govori Potrebuješ.
»Otroku starš težko zavrne, da bi mu kupil, kar si želi,« pravi Koroščeva. Njeno mnenje potrjujejo podatki, kot je na primer, da je zbirka stotih pesmic Janeza Bitenca v izvedbi otroškega zbora RTVS prodana v 15.000 izvodih, kar je v teh časih in krajih ogromno, o kultnosti Mačka Murija pa sploh ne gre izgubljati besed. Za marsikaterega odraslega Slovenca je to še vedno najboljša pop glasba.
Pasivnost je kultna
Poleg tega, da je otroški trg pač objektivno hvaležen, se ponuja tudi drug pomislek. Da smo Slovenci sposobni komercialno privlačne zgodbe in pesmi upovedovati zgolj skozi otroški jezik, medtem ko pri izražanju vsebin za odrasle začnemo komplicirati. Denimo zaradi konformizma, politične korektnosti in drugih strahov. Mladinska oziroma otroška produkcija pa takšna pač ne more biti. Biti mora enostavna in razumljiva. In v tem je nemara tudi prednost avtorjev za mlade. Da so snemali filme po najpreprostejši recepturi, torej po podobni, po kakršni je narejen, na primer, film Františka Čapka X-25 javlja, nemladinski film, ki je bil do Sreče na vrvici mednarodno najbolj priznan film in ki ga človek še dandanes lahko hipno pohlasta. Da ti avtorji ne delajo za kritike, ampak za trg, torej za gledalce, pri čemer je prvi pogoj za uspeh pri občinstvu posedovanje osnovnega obrtniškega znanja.
Matija Barl, gospod, ki je igral prvega Kekca, kasneje pa postal prevajalec in filmski producent (v Nemčiji), je ob neki priložnosti povedal naslednji zanimiv moment, povezan s Kekcem: »V Evropi imamo malo ljudi, ki bi znali pisati dialoge. Seveda jih je pri nas še manj. Frane Milčinski - Ježek je pa to znal. In mislim, da je imel Frane Milčinski - Ježek pri ustvarjanju snemalne knjige za Kekca veliko večji delež, kot je to znano. Zgodba namreč teče brezhibno. Takšna je kot pri Zvezdici Zaspanki.«
Miha Mazzini, pisatelj, scenarist, novinar in predavatelj scenaristike, premore še ostrejšo razlago. »Stvar je v bistvu zelo enostavna. Slovenski junak je vedno pasiven.« Širše ozadje slovenskega junaštva sega tja do Martina Krpana, ki je raje zavrnil vse nagrade dunajskega dvora, vključno s cesarjevo hčerko, samo zato, da se je lahko odvlekel čemet nazaj v okolje zatohlega tlačanstva. Mazzini nadaljuje: »Film sam po sebi zahteva aktivnega junaka, zato se nam zdijo slovenski filmi za odrasle malce čudni. Ljudje hodijo brez smisla, gledajo skozi okno, sedijo na gugalnicah. Edino v mladinskih filmih si slovenski junak lahko privošči biti filmski, torej aktiven – in zato renomiran slovenski filmski režiser, ki sebe smatra za umetnika, ne bo šel delat mladinskega ali otroškega filma. Pasivnost je pri nas kult in ves sistem, tudi kulturni, je narejen za vzdrževanje in nagrajevanje pasivnosti. Zato pač imamo tako malo mladinskih – to je aktivnih – filmov.«
Vendar pa, mar ni tako tudi v dejanskem življenju? Ali ste se kdaj zalotili, da se vam je zazdelo, kot da se okoli vas dogaja slovenski film? Kot da nastopate v njem? S prav nič boljšimi dialogi, kot jih lahko slišite v filmu? Precej osupljivo dognanje je to, zaradi katerega očitek slovenskemu (odraslemu) filmu, da je domnevno manj razburljiv od dejanskega življenja, bržkone sploh ne drži in je do filma krivičen. In zato se v tej naši mikro civilizaciji tako nadvse obožuje otroškost. Ter seveda male živali. »Mjau kultura« pač.