Medtem ko se prijazno koljejo, kdo bo kaj prevzel, se kultura sprehaja po cesti. Mogoče pošljejo agentko v soboto na vstajniško, da jo izberejo za lepotico in kraljico civilne, kulturne sfere. Ker nihče v odhajajoči ali prihajajoči vladi ne razume protestov, četudi o njih govorijo, znajo zasoliti sladko zadevo. Je prav, da se gremo igro in jim pomagamo iskati odgovornega za kulturo? Če tega ne naredimo, smo nesramni, cinični, ignorantski? Zmotila me je omemba kulture in civilne družbe. Kako lahko spraviš civilno družbo pod ministrstvo, četudi »zgolj« z odgovornim državnim sekretarjem, mogoče sekretarko? Je to protokolarni odgovor, zgolj diplomatski diskurz ob pogledu na ulico? Zakaj je potreben poseben segment, sekretar, zakaj je pomembna vladna izpostavitev civilne družbe? Ali ni naloga politike, da nenehno spremlja, preverja, sprašuje, vabi in se pogovarja s civilno družbo?

Slednje je tudi uzakonjeno, morda gre za uredbo, ampak zadeva je že nekaj časa tudi legalno možna. V prejšnjem mandatu je sedela odgovorna oseba za civilno družbo tudi v kabinetu predsednika države. Sedanji pregovarjevalci možne nove vlade so na svoj način doumeli, da se dogaja ulica in da množice ljudi ne morejo več spregledati ali nas nagovarjati zgolj v volilnem času, okej, ampak dialog spada v opis del in nalog politikov. Z zakonom ali brez njega, z odgovorno osebo ali brez nje. Koliko je v vmesnem času največja stranka, stranka mandatarke, v državnem zboru ohranjala vez s terenom, s civilno družbo? Sliši se paradoksalno, toda SDS zna delati s svojim terenom, ohranja stik in odlično mrežo ji vsi lahko samo zavidajo.

Seveda je prav, da je ministrstvo za kulturo samostojno in ne vpeto v premnoge resorje, kjer se je v preteklem mandatu izgubilo in ni imelo skrbnika, kaj šele zagovornika. O tem ne bi izgubljala besed. Poleg tega me je zmotil odziv kulturno civilne sfere. Če mislite resno s ponujenim vabilom, potem se, lepo prosim, tudi resno odzovite. Z resnim kandidatom. S takim, ki ne zgolj dobro opravlja svoje primarno umetniško početje, ampak pozna resor iz vseh možnih kotov. Zakonodajno, produkcijsko, vsebinsko, pozna teren, ve, kaj ga pesti, kje so luknje, od kod curlja neznana količina denarja, kje je manko vnebovpijoč. Kje so problemi, ki niso povezani samo z denarjem, temveč so rešljivi z drugačnimi načini. Kako spraviti v pogon davčne olajšave, ki bi zadovoljile obe strani, se zna pogoditi za nov, nedržavni vir financiranja. Ki ve, da je vloženi denar, kljub premajhnemu vložku, dobro naložen in sproža več kot samo ugodne finančne učinke. Se zna pogovarjati s politiki in sceno. Zna razumeti umetnost in njeno prodornost in zna brati in razumeti drugo plat njenih analiz. Finančnih, ekonomskih. Obvlada mediacijo, se zna pogajati, zagovarjati in krotiti umetniške apetite. In se ne bo šel notranjih bojev, ali je eno področje znotraj kulture bolj državotvorno od drugega.

Da bo zmogel ujeti utrip terena in končno spraviti v življenje uredbe, zakone, ki bodo pričali o tem, da ve, da smo v 21. stoletju. Ne kakšen superjunak z ulice, temveč polnokrvno bitje, ki združuje spretnosti, naklonjenost področju in vizijo, ki presega delitve po meri 19. stoletja. Ki ve, da celotna sfera potrebuje reformo, ne samo javnih zavodov, in ga ni strah sodobne umetnosti. In seveda zna prepričati tudi vladne kolege. Jack Lang? Kakšen bo domač kompromis? In ne pozabimo: vsak dan bo šprintal za rekord. Časa ne bo na pretek, če ga sploh bo kaj – potem se bo pač vrgel v predčasne volitve. Slabše od najslabšega ministra je vmesni čas, ko ministra/ministrice ni. Ker vse stoji in vsi samo čakamo na kronanje. Javna uprava obstane in novookronani potrebuje potem precej časa, da zgolj spravi ministrstvo v približno normalen tek.

Kondicijo pa bo morala vzdržati tudi scena. Leto protestov, izjav, zasedb in rjovenja ob obeh osnutkih strateških, krovnih zakonov je pokazalo, da zmoremo. In sedaj nam ne preostane drugega, kot da se ne samo v umetniških projektih različni med seboj povezujemo, temveč da ohranimo solidarnost tudi v zagovorništvu področja. Da glasno, jasno, natančno, artikulirano bdimo nad potezami bodočega ali bodoče, se ustoličimo kot zagovorniki celotnega področja, ne samo za svoj vrtiček. In da morda v bližnji prihodnosti iz leta nevarnega, toda pestrega življenja nastane film, knjiga, predstava… Nasvidenje in srečno, danes na ulici, potem pred zaprto Vibo in na koncu pred ministrstvom.