Kaj hoče žensko gibanje

»Ponedeljski Slovenec« od 17. t m. prinaša pod naslovom »Ostanite ženske« članek, ki se nanaša na polemiko z Zvezo akademsko izobraženih žen. Vprašanje, ki tvori jedro polemike je važno za vse žene: obravnava znano stališče predvsem katoliških krogov, da se naj poročena žena posveča predvsem domu in družini, naj torej ne hodi v službo in naj ne sili v javno življenje. K temu naziranju so zavzele akademsko izobražene žene stališče, kjer utemeljujejo žensko delo izven družine: ženo sili k temu delu delno materijalna, delno duševna potreba. (...) V omenjenem odgovoru pa prinaša »Ponedeljski Slovenec« zopet nekatere trditve, preko katerih ne moremo iti molče. Avtor pravi med drugim: »Prav tako je res, da obstoji tudi pri nas tendenca recimo gibanje za pretirano emancipacijo žene, ki ne ostaja več v mejah, ki jih je postavila narava, Bog, ki je prikrojil žensko telo njenim posebnim nalogam, ki ne morejo biti iste kakor naloge moškega.«

Žena kot spolno bitje ima gotovo drugačne naloge kakor moški in proti temu tudi najradikalnejše žensko gibanje ne more in noče ničesar. Ali je potem mogoče govoriti o nekem gibanju, ki spravlja ženo izven meja, ki jih je postavila narava? Kje so začrtane te meje? Zgodovina razvoja ljudstva nam jih ne kaže, razen če so veljale samo za žepe bogatih in vladajočih razredov. Da si ženska zastruplja v kemični tovarni svoje telo, v katerem klije mlado življenje, vnaprej zapisano smrti! (...) Pa menda vendar ne bo nihče trdil, da jo je spravilo v to počasno umiranje žensko gibanje, ki stremi prav za tem, da se ustvarijo pogoji, ki bodo delovni ženi omogočali bolj človeško življenje. Ne pozabite: žensko gibanje je samo posledica gospodarskih razmer, ki so prisilile tudi ženo srednjih slojev, da je iskala zaslužka izven doma in družine.(…)

Žensko gibanje ne smatra poklicnega dela žene kot prekletstvo, temveč kot pogoj za ženino gospodarsko osamosvojitev, ki je baza za njen duhovni in etični dvig, za razvoj njene osebnosti. Ustvariti je treba pogoje, da žena z delom ne bo preobremenjena, da bo lahko z veseljem sledila svoji naravni nalogi – materinstvu.

Avtor »Slovenčevega« članka pa zahteva razbremenitev žene od poklicnega dela z družinskimi plačami. Ne glede na današnjo krizo se moramo vprašati, ali je na to sploh mogoče resno misliti v sistemu profitarstva. Kje se bo našel podjetnik, pa naj bo še tako krščanskih nazorov, ki bo plačeval delavca ne po delu, temveč po številu otrok? Ali je kje na svetu krščansko usmerjena politična skupina, ki bi bila pripravljena gospodarstvo postaviti na to bazo? (...) Ali kdo verjame, da bo nemški katoliški centrum, stranka kapitalistov, uvedla družinske plače? In kdo jih bo uvedel pri nas?

Kar se tiče izjave o reakciji proti takšnim gibanjem, samo tole: res je, tudi proti ženskemu gibanju se pripravlja odpor – reakcijonarci so proti vsakemu novemu pojavu, kakor priča zgodovina – in med te protivnike spadajo danes predvsem nemški in italijanski fašisti. A to za žensko gibanje ni sramotno znamenje!

Jutro, 24. oktobra 1932

Brezposelnost in žensko delo

(...) Čim večja je zaradi gospodarske krize stiska delavcev in nameščencev, tem ostrejši postaja boj. Žene morajo ven iz služb, da napravijo prostor brezposelnim možem! Žene naj se umaknejo – in problem brezposelnosti bo rešen. Ta argumentacija se vidi zelo verjetna. O ekonomičnem in političnem ozadju te patentne rešitve pa žal tudi žene niso poučene. Zato je potrebno, da zopet in zopet obravnavamo to vprašanje.(...)

Večino poklicnih žena sestavljajo male obrtnice, lastnice živilskih in drugih trgovin, industrijske delavke, cela množica postrežnic, šivilj in stenotipistk, torej po večini žene s prav majhnim zaslužkom, ki bi jih v največ primerih niti ne mogli nadomestiti z možmi, ali pa so tako slabo plačane, da bi nobena moška delovna moč ne hotela zavzeti njihovih mest.

Predvsem napadajo sedaj poročene učiteljice in uradnice. Te žene pa zavzemajo le majhen del poročenih zaposlenih žen. Ako bi borba proti poročenim poklicnim ženam dovedla do zakonitega zaključka v smislu ženam sovražne tendence, si ta zaključek lahko predstavljamo: praktično bi izvajali naredbo v prvi vrsti proti malim nameščencem in delavcem, kjer služita oba zakonca.

Kdo zasluži prav za prav dvojno? Upokojenci, ki so nastavljeni v bankah, industriji in drugod, uradniki, ki imajo poleg svoje plače še dober postranski zaslužek. Sem bi morali prišteti še razne nadzorne svetnike, delničarje in druge, ki vlečejo denar, za katerega jim ni treba delati. Toda poklicne poročene žene? Te imajo sicer dvojno delo, namreč v gospodinjstvu in poklicu, toda gotovo ne dvojnega zaslužka. Gospodinjstvo je neplačan poklic. Zaslužijo kvečjemu z delom izven doma. Ta zaslužek pa je navadno pičel.(...)

Ofenziva proti poklicni in delovni ženi ni nič drugega kakor nov poizkus, da bi vso težo strašne gospodarske krize zvrnili na proletarijat, in sicer na njegov najslabotnejši in najmanj poučeni del – na žene. Kakor zmerom divja boj tam, kjer je najmanj odpora.(…)

Jutro, 29. februarja 1932