Sedel sem na kavču, ko je zazvonil telefon

Kadilnica Kranjskega gledališča

In tudi televizija ni spala na lovorikah in sedela križem rok, saj se je vsak večer poročalo o dosežkih s platonistične gostije, šlo je že skoraj za direktne prenose ali pa vsaj občasno neposredno vključevanje v dogajanje v kadilnici Kranjskega gledališča. In prireditev je bila dobro obiskana, ne samo zato, ker je bilo diskutirajočih in vpletenih tako veliko, ker je praktično vsak, ki je dal kaj nase in je hotel biti del »književne republike«, moral romati v Kranj in v Kranju tudi kaj tehtnega povedati ali pa prebrati, ampak zato, ker je bil to prostor, na katerem si moral biti navzoč, moral biti viden in si dobesedno moral pokaditi kakšno cigareto v kadilnici Kranjskega gledališča, tudi če nisi bil kadilec.

Zrak sta prepredala in naseljevala cigaretni dim in občutek pravičnosti, občutek nezmotljivosti žirij, občutek, da so pravi ljudje zasedli prava mesta, da nam vladajo temeljna Hölderlinova načela: hierarhija, bratstvo in svoboda (ta naj bi šele prišla), kajti skoraj vsako leto je bila nagrajena prava knjiga: Mera časa – že čisto skrajno približevanje in zlivanje poezije svetle modernistične eminence z nečim, kar se imenuje, ne boste verjeli, lirika – pa Slovar tišine Aleša Debeljaka, kjer se je Aleš odločil, da bo nehal nabutavati in bo pesmi očistil odvečnega balasta, jim dal uravnoteženo arhitektoniko in uravnoteženo dramaturgijo, kjer bo nemogoče med sabo poljubno mešati verze in kitice, pa znameniti Soneti Milana Jesiha, iz katere se prav tako zrcali ravnotežje med razpuščenostjo in ritmičnostjo Kobalta in Volframa na eni ter minimalistično natančnostjo Ust na drugi strani. Nagrajene so bile knjige, ki tudi s četrtstoletne razdalje delujejo, kot da so bile napisane danes dopoldne, mogoče včeraj ali pa, ker za pravo in ustrezno presojo potrebujemo malo distance, vsaj predvčerajšnjim.

A iz duha poezije se je rodila prava nacija, in najboljši umi različnih generacij so prenehali s celim duhom in celim telesom živeti v »književni republiki«, temveč so svojo energijo, svoj miselni aparat kanalizirali v resnično republiko, imenovano država Slovenija, in k zemeljskim stvarem, in kranjska srečanja, takrat že pod drugim imenom, so prenehala biti pesniško in mišljenjsko Brezje in so padla s prestola in postala »hermetično zaprta« manifestacija, ki se je še vedno odvijala v kadilnici Kranjskega gledališča, a zdaj nekadilcem ni bilo treba več aktivno kaditi, pač pa so lahko zgolj pasivno inhalirali.

Srečanj so se udeleževali samo še stanovski kolegi, dokler niso na neki točki te podelitve Jenkove nagrade dobile razsežnosti absurda in groteske, kajti bolj ko smo gradili državo, bolj se je »republika« iz besed iz resničnosti selila v knjige, kamor tudi spada, in srečanja so postala čisto družinska srečanja, pravi nedeljski obiski, skoraj zarotniške manifestacije, in podelitev nagrade se je odvijala v krogu nagrajenca in članov žirije, in če je bila sreča mila, še peščice prijateljev in najbolj zvestih in verujočih sorodnikov, ki se ob novici, da dotični piše poezijo, niso prijeli za glavo in se ga enoglasno odrekli.

V glamuroznih časih, ko se je vse začelo bleščati od instantne slave, ko sta se za vsako ceno zahtevala spektakel in eksces, da bi prebudila ljudi in jih pripravila, da izstopijo iz svojih zasebnih paradižev, je podeljevanje priznanja za poezijo čedalje bolj dobivalo lastnosti poezije same, poezije kot nekakšne dejavnosti, ki jo najbolj od vsega označujeta čisto veselje in čista izguba časa in zraven še čista izguba denarja; ohranilo je samoto in marginalnost.

V devetdesetih sem si resnično želel, da bi dobil to nagrado. Vsakič ko je izšla kakšna moja knjiga poezije, sem napel ušesa in trepetal in prisluškoval in čakal na kakšne signale ali pa na kakšen telefonski klic Josipa Ostija ali Matevža Kosa, ki naj bi mi sporočil dobre novice. A nagrada je vsako leto romala mimo mene, takrat seveda trdno prepričanega, da se mi godi velika krivica, in vedno znova sprašujočega se, le kako je mogoče, da gre nagrada mimo mene, skoraj vedno v roke starejših, bolj zaslužnih za zgodovino kot pa za tedanjo sedanjost (je res držala teorija, da vsak enkrat pride na vrsto).

Mučna ojdipska bitka

A bolj ko se je desetletje bližalo koncu, bolj sem čutil in opažal, da sem ujet v nekakšno dvojnost, dvojnost občutkov: po eni strani sem se, spodbujen predvsem od govoric, še vedno videl kot tistega, ki si nagrado nedvomno zasluži, po drugi strani pa sem začel dvomiti o metafizičnih robovih in alkimiji jezika in skokih v transcendenco in sem počasi dobival distanco do svojega pisanja in svojega nemogočega vedenja in sem ugotovil, kakšno meglo in kakšne umetne ognje sem prodajal. In kakšno meglo in kakšne umetne ognje so ljudje, ki so veljali za pametne, za prave eksperte na svojih področjih, za doktorje elegijskega distiha in najdaljšega haikuja na svetu, kupovali in jih razglašali za veliko razodetje.

In ko se je desetletje končevalo in bilo že čisto na tem, da se prelomi v novo stoletje in novo tisočletje, se je pojavila nova generacija pesnikov, ki jo je utelešal Primož Čučnik, in kar naenkrat nisem bil več najmlajši, miljenec, ampak nekdo, ki je bil na dobri poti, da se ga zavrže in pozabi in pomete pod preprogo, preseli na smetišče zgodovine, in tudi svetla eminenca svetlega modernizma se je začel obračati drugam, k mlajšim, tistim, ki še niso dopolnili tridesetih in jim je bilo zaradi tega še mogoče verjeti, tako je precej prej govoril Bob Dylan, ki so bili bolj nedolžni, bolj divji, ki so prinašali več svetlobe. To je bil čuden občutek, ki se verjetno sporadično in v čisto določenih ciklih ponavlja z vsako generacijo pesnikov, ko pride nova generacija pesnikov in ko se menjajo vrednote in estetike in se spremeni duh časa in je pozornost tistih, ki premorejo več entuziazma, več moči, več navdušenja, usmerjena v novo, v svojo generacijo, ker mislijo, kot navadno misli vsaka generacija, da se svet začenja z njo, da je čas, da se stari prdci umaknejo in naredijo prostor, da je čas, da se ponovno začne mučna ojdipska bitka. Bitka brez vojne napovedi. Bitka za prostor, priznanje, prevlado, ki izvira iz naših nesrečnih človeških genov.

V tem navzkrižnem ognju dejanskega stanja v svetu, stanja v domači »književni republiki«, klimatskih sprememb in samorefleksije, ki je bila tik na tem, da se dokončno prebudi, sem ustanovil znamenito dobrotniško in mecensko institucijo Sklad Uroša Zupana, katere naloga in zadolžitve so bile financiranje in mecenstvo perspektivnih pesnikov, klasičnih slikarjev in baletk s težavami s prekomerno težo. Zraven sta se pojavila še dva dobrotnika, ljubljena Občina Trbovlje, kar pomeni takratni skrajno radodarni župan Žiga Žgajnar, in revija Literatura. Tako je nastala in se financirala knjiga izbranih pesmi Drevo in vrabec.

Seveda se je ljudem zdela škandalozna, češ, kaj se pa gre tale Zupan, kaj mu pa je, malo več kot petintrideset let, pa že izbori, to je za konec filma, za odjavno špico, ko dosežeš častitljivo starost in veljaš za modrega, če te ne napadejo opičje žleze in ne postaneš infantilen, blesav in otročji; a moj namen ni bil izdvajanje, ločevanje in samopoveličevanje, dodeljevanje nekakšnega statusa samooklicanega klasika samemu sebi, čeprav je bil učinek ravno tak, ampak ohranjanje dobrega počutja in dobrega mnenja o svojem delu. Pravzaprav je šlo za paradoks, za kopernikanski obrat, šlo je za skromnost, ki pa bi morala biti še bistveno bolj skromna; na enem mestu sem hotel imeti uspele pesmi iz štirih knjig, ki so bile izšle do tedaj, in še pesmi iz pete knjige, ki ji je bilo namenjeno, da bo izšla nekoč v svetli in negotovi prihodnosti.

Dragi specialni efekti

Knjiga Drevo in vrabec je bila seveda predvsem veličasten dizajnerski dosežek: izbrani materiali, specialen papir, trde platnice, na naslovnici hopperjevska ilustracija Ane Košir, na hrbtni strani pa prerafaelitski portret pesnika, ki ga je naredil Goran Bertok. Ana je izbrala vse tiste specialne materiale in naredila iz knjige umetniško delo. Knjiga je bila čisti užitek taktilnosti, dotiku se je ponujala kot čisti užitek, prav tako pa se je kot čisti užitek ponujala tudi pogledu, bila je esenca megalomanije, tokrat ne kot vsebina, kot posoda žive vode, ki naj bi jo pomenila poezija, ampak kot objekt, kot oblika.

Seveda so ti specialni efekti tudi veliko stali. Knjiga je bila velik strošek. Enormno velik strošek za knjigo poezije. Za tak denar bi bilo mogoče natisniti zbrana dela avtorja, ki ne bi bil pretirano nagnjen k skribomaniji. Seveda v broširani izdaji. Sklad Uroša Zupana je zaradi tega samovšečnega, že skoraj dekadentnega razkazovanja razkošja ugasnil po prvem projektu in še vedno ni zmogel in ne zmore dovolj moči, da bi si dal umetno dihanje in se obudil k življenju ter perspektivnim umetnikom omogočil lažjo, predvsem pa varnejšo eksistenco.

In knjigo je nekega poldneva, mislim, da je bil zgodnjejesenski poldan, z mize na starem uredništvu revije Literatura, ki je precej spominjalo na prastaro ginekološko ordinacijo ali pa ilegalno beznico za ilegalno delanje splavov, vzel Matevž Kos – ali pa jo je vzel iz kartonaste škatle – in jo elegantno popokal, jo še prej skoraj rokohitrsko zavrtel med prsti, da se je od svetlečega se ovitka odbila svetloba, in si jo zataknil pod pazduho ali pa, še bolj verjetno, vtaknil v torbo in jo mahnil naravnost v prostore DSP, kjer je sestankovala žirija za podelitev Jenkove nagrade. In tam mu je uspelo po nekaj seansah in pazljivih branjih, pa mogoče tako strašen napor niti ni bil potreben, prepričati tudi ostale člane žirije, da je to knjiga, ki si resnično zasluži Jenkovo nagrado, in da je Zupan v preteklih letih precej nihal, bil vedno nekje med čistim brezvezjem na eni strani in čisto sublimnostjo na drugi strani, ampak v tej knjigi da so nihanja manjša in v njej da je kar precej dobrih pesmi in za Zupana še obstaja nekaj upanja. Tako takrat Matevž Kos.

In zdaj lahko spet zapišem lajtmotivni stavek svoje hoje po poteh in stezicah Thomasa Bernharda: sedel sem na kavču, ko je zazvonil telefon. Na drugi strani žice je bil Matevž Kos, ki mi je, kot se je večkrat zgodilo, sporočil razveseljivo novico; in novica se je glasila: »Dobil si Jenkovo nagrado za poezijo.«

So mislili resno?

Leta 2000 je bila podelitev Jenkove nagrade še vedno v Kranju, vendar ne v kadilnici Kranjskega gledališča, pač pa v gledališki dvorani taistega. Bili smo še globoko v Hölderlinovem vprašanju »Čemu pesniki v ubožnem času?« in še naprej smo tonili, čeprav smo bili že zelo globoko. In bolj ko smo tonili in je zanimanje za poezijo usihalo, več knjig poezije je izhajalo. Poezija je postala trdoživa. Problem je bil in še vedno je, da kvantiteta ne prinaša nujno kvalitete. A poezija je bila in je ostala trdoživa. Bili smo na dnu ali pa na vrhuncu groteske in absurda, odvisno od gledišča, in podelitev je delovala kot čisto prava zasebna zabava, ki je bila še toliko bolj groteskna, ker se ni odvijala pri nikomer doma in se ni odvila v kadilnici, katere prostorske razmere so bolj prilagojene lahkotnemu popoldanskemu obisku kakšne malo bolj številne družine, pač pa v gledališki dvorani, ki deluje, če je v njej zelo malo ljudi oziroma jih ni skoraj nič, strašljivo in grozljivo prazno. Zapuščeno. Mrtvo. Kot hiša duhov, ki so jo zapustili celo duhovi. In v njej je bilo zelo malo ljudi oziroma jih ni bilo skoraj nič. Tako rekoč na pamet lahko naštejem vse, ki so se tiste podelitve udeležili, ne da bi tvegal kakšno zamero ali pa komu delal pretirano krivico, ker bi ga izpustil in ga s tem užalil.

Poezijo smo brali na velikem odru. Kdo je bral, se ne spominjam. Ne spominjam se niti, kaj sem bral sam. Utemeljitev je napisal in prebral Niko Grafenauer, ki mu je uspelo najprej izgubiti nagrajeno knjigo in mogoče celo utemeljitev, a je bila na srečo tam Jana Unuk, ki je od nekod pričarala nagrajeno knjigo in tudi utemeljitev in je skrbela za Nikov stik z resničnostjo in planetom Zemlja, in je Niko z njeno pomočjo zadevo nekako speljal do konca. Ko se je vzpenjal na oder, smo vsi zarili obraze v dlani in v mislih molili in se bali in trepetali, da ne bi z odra tudi padel, kajti oder je bil precej visok in Niko je zelo dragocen človek. Bolj pijan od njega je bil samo Milan Đorđević, srbski pesnik, ki je mislil, da smo slovenski pesniki vedno bolj ali manj pijani, in je bil, kadarkoli je prišel v Slovenijo, vedno bolj ali manj pijan in s tem v nekem imaginarnem vesolju čisto podoben slovenskim pesnikom, če že ne skoraj čisto pravi slovenski pesnik, ki piše v srbščini.

Urban Vovk in Primož Čučnik sta bila zadolžena za prodajo knjige Drevo in vrabec na podelitvi oziroma po njej in nista prodala nobenega izvoda. Enega sta podarila Matjažu Pikalu. Jani Kovačič je v gledališko temo odrjul svoj komad »Disko Karamazovi« in seveda požel največji aplavz. Tega se spomnim bolj kot vse poezije skupaj.

Naslednji dan so se v časopisju pojavili zapisi o moji poeziji izpod peres stanovskih kolegov, in lahko sem bral: zakaj, če zares prisluhneš in se odpreš temu zgoraj, nenadoma popolnoma drugače zadiši prostor, šumenje listov papirja, ki jih obračaš, dobi drug zvok, padec v lastno temeljnost te strga in zruši, naredi nemega, začudenega, hvaležnega. In potem: pesniški svet Uroša Zupana v celoti preveva prepričanje o osebni eksistencialni uresničljivosti, za katero pa je mogoče reči, da predstavlja prej okvir za pisanje pesmi kot resno nalogo. Mehka metafizika uokvirja nekakšno projekcijo otroštva, iz katerega so težke ali usodne reči izrinjene ali potisnjene na rob kot slutnje ali temačne sence, ki se včasih dvignejo nad obzorje, a tudi hitro poniknejo. In potem: Zupanova odkritosrčna romantična pisava, ki se sploh ne sramuje svoje čustvene, intuitivne in vznesene narave, je z osvobajajočo kretnjo skušala vrniti dostojanstvo pesniku kot vidcu, pesniku kot mističnemu preroku, čigar sporočila posluša le manjšina; vendar je to srečna manjšina.

Bil sem vesel. Bil sem počaščen in polaskan, a zraven sem nehote pomislil, in to nehote pomislim tudi danes (ko nekaterih lavdacij stanovskih kolegov, ki sem jih nekoč razumel, ne razumem več), ker vem, da smo pesniki sebični, podobni, kot je zapisal znani poljski nobelovec, skupini ljudi, ki v zrak spuščajo balone, a si vsak posameznik v skupini samo želi, da bi sosedov balon čim prej počil: ali so mislili resno ali so bili le prijazni, saj se ob prejetju nagrade ne spodobi, da bi kdo, pa četudi med vrsticami, izražal dvome in pomisleke v zvezi z nagrajencem in njegovim delom? Ali so mislili resno? Smo bili takrat še v oblasti in gospostvu enega Hölderlinovih načel, tistega, ki se imenuje bratstvo?

Bili smo leta 2000 in stvari so se spreminjale. Obračale na slabše. Konec je bilo mokrih sanj o neobdavčenem denarju. Nepreklicno konec. Konec je bilo kuvert in kuvertiranja. Denar je šel na račun in bil seveda obdavčen in bilo ga je za 3500 mark v tolarski protivrednosti. Čas, ki je prišel, je bil čedalje bolj ubožen in Friedrichovi verzi niso bili več potrebni, da bi bili na to opozorjeni in da bi to videli. Jenkova nagrada se je preselila v Ljubljano in iz Ljubljane ne vem kam vse še. Za nekaj let so si jo prilastili modernisti in se občudovali in si izkazovali pozornost in se trepljali po ramenih in se malo nagrajevali med sabo. Videti je bilo, kot da doživljajo tretjo ali pa četrto pomlad. Seveda je imel prste vmes tudi Niko Grafenauer in mi smo sklenili, da ga imamo radi malo manj. Če bi v umetnosti obstajalo kaj takšnega, kot je razvoj, in če bi sam verjel v kaj takšnega, kot je razvoj v umetnosti, bi rekel, da smo se vrnili v čase bolj slabo delujočih črno-belih televizorjev. Tine Hribar se je od vsega skupaj distanciral, se prenehal ukvarjati s poezijo, čeprav je pustil vrata rahlo priprta, da je skozi režo med njihovim robom in podbojem padal tanek in sramežljiv snop blede svetlobe. Svetlobe ontološke diference.