Maske gorijo, piše se zgodovina

Kokoš prežene pujsa za človeka

Ob tradicionalnem branju Prešernove poezije za 8. februar so študentje organizirali tudi vzporedno branje resničnih zgodb o življenjih prebivalcev Slovenije in razdeljevali male replike Prešernovega spomenika. »Zanimala nas je zgodba izkoriščenih delavcev iz nekdanje Jugoslavije. To nas je zanimalo kot odgovor na branje Prešernove poezije, do katerega je prišlo tudi tedaj, ko so v Jugoslaviji želeli uvesti skupna jedra v izobraževanju. Tedaj je bil upor in začetek osamosvajanja. Nas pa je zanimalo soočenje tistih začetkov z zločini, ki jih je nato ta samostojna in demokratična republika Slovenija izvršila: z izbrisom, z neizplačilom plač migrantskim delavcem... Hkrati je bilo izpostavljanje druge plati mitologije naroda naš odgovor na dogodke, ki so se isti dan odvijali na Kongresnem trgu.« Pripoveduje o vprašanjih, ki jih mora kultura zastaviti vsem nam kot članom družbe: »Si res želimo, da nimamo več vsem dostopnega šolstva? Si želimo varčevanja? Nam je všeč, da država brani kapitalizem, ne pa ljudi, ki v njej živijo? Če si to želimo, potem lahko odprodamo tudi Prešernov spomenik in od brona vsak dobi svoje tri evre. Če pa si želimo družbo, v kateri bomo čutili, da je država naša, da brani nas pred uničujočim trgom, potem mora biti to smer, v katero se usmerimo,« preigrava retorična vprašanja in možne odgovore Žiga Divjak. Juš Zidar doda, da jih ne zanimajo akcije, ki bi »združevale ali prešile celotno gibanje. Za nas je pomembno in nujno, da nekaj dodamo in doprinesemo k živosti in moči protestov. Kajti umetnost mora odpirati prostore in razmisleke, ne pa se samozadostno zapirati v svojo formo in konvencijo.«

Podoben razmislek v brezmejnih okvirih neinstitucionalne kulture vodi v delovanju tudi umetnike Kud Ljuda. Preoblečeni v zombije so se za nekaj trenutkov fizično polastili Banke Slovenije in protestom dodali obraz, ki jih je ponesel po vsem svetu. Neinstitucionalna umetnost že leta bije boj za obstanek, a ob tem ponuja visoko kvaliteto ustvarjanja, ki ima izjemen mednarodni odmev in moč. Na protestih, ki so spontano združili desettisoče ljudi na ulicah, so se prav umetniki, ki že leta delujejo med ljudmi, zunaj ustaljenih hramov kulture, počutili najbolj doma. »Naše ustvarjanje v Ljudu je povezano neposredno z našimi prepričanji o družbi in tudi z našimi političnimi prepričanji,« razlaga Jaša Janull. »V družbi vidimo več potrošništva, kot bi nam bilo všeč. Preveč pasivnosti in pristajanja na to, da nas sistem pelje po ustaljenih tirnicah. Premalo se zavedamo svojih možnosti, da lahko delujemo samostojno, se po svoje izrazimo in vzamemo vajeti tega, kaj se z nami dogaja vsak dan, v svoje roke. Tudi v javnem prostoru. Način dogajanja med Protestivali, med vstajami je za nas pomemben kot možnost, da se ljudem ponudi opcije, kako se lahko na kreativen način izrazijo,« razlaga Janull. »Skupaj poskušamo ustvariti dogodek, na katerem se vsi počutimo kot njegov del, kjer gre za socialno srečanje, ki presega demonstracije. Smo skupaj v prostoru in nekaj skupaj naredimo. S tem se ljudje zavedo svoje moči, kaj vse lahko dosežejo. Zanima nas soustvarjati prostor združevanja, ki je pluralen in kjer se lahko vsak po svoje izrazi. To je globoko v samem delovanju Ljuda in to nam je blizu.«

Kot gledališki režiser je prepričan, da je trenutno dobro in potrebno, da kultura in umetnost ne postavljata le ogledala družbi in politiki. »Družbi morata tudi ponuditi megafon. Aktivno opozarjati na resnično stanje v njej. V prvi vrsti smo del te družbe. Zato je edini slogan, ki mi je blizu, 'Za človeka'. Kajti to je poziv in opomin na izraz in možnost posameznika, da vpliva na večje stvari. To je za nas ključ: posamezniki se lahko organiziramo, nekaj naredimo in dosežemo spremembe. To je tisto, kar me zanima,« je v premoru med eno in drugo gledališko vajo razložil Jaša Janull.

Vsi različni skupaj mislimo

Trg pred parlamentom je bil konec decembra videti kot minsko polje. Zagrajen je bil z vseh strani, policisti so strumno stali za ograjami, na sredini pa je tekla ozka potka, po kateri so drobile sive zgrbljene figure parlamentarcev. Na drugi strani Maximarketa pred podhodom proti Kongresnemu trgu je bila množica ljudi, ki so se pridružili Protestivalu. V kotu zraven privzdignjene zelenice je stala skupina policistov. Oblečeni so bili v lesketajoče se črne kostume z okroglimi čeladami in ščiti, kot bi si jih sposodili pri kostumografih filmov o Batmanu. Sivolas gospod je skočil pred njih s cvetličnega korita, na katero je splezal, da bi videl, kdo bere poezijo. V začetku sedemdesetih je sam sodeloval pri organizaciji zasedbe filozofske fakultete v Ljubljani. Tako kot vse drugo na Trgu republike imajo tudi protesti svojo zgodovino. Profesor analitične filozofije dr. Andrej Ule se sedanjih protestov udeležuje s profesionalnim zanimanjem. Pravi, da si iz sedemdesetih velja zapomniti dve reči: »Hoteli smo, da bi gibanje zaobjelo tudi, kot smo takrat rekli, delavski razred. Ter še pomembneje, da bi učinkovalo dlje kot par dni. Zato je bila zasedba fakultete vrhunec. Tedaj sem videl, kako lahko skupina ljudi kolektivno, različno, a skupaj misli. Če bi nam uspelo, da bi zasedba trajala še kakšen teden, bi to prineslo kvalitativno spremembo. Tako na univerzi kot širše,« je prepričan matematik in filozof. Ključno se mu zdi, da val protestov svoje sporočilo in razmislek sedaj poglobi: »Zagristi je treba v probleme, s katerimi se bomo potem vsi ukvarjali in začeli o njih drugače razmišljati. Kot poje Iztok Mlakar: 'Fantje, usedmo se...' Čas je, da se usedemo in razmislimo, vsi skupaj, javno. Do zdaj smo namesto tega peli. Kot da nas je strah ali ne bi znali misliti. A le če bomo mislili, jih bo strah in strah bo morda tudi nas, kaj bo iz tega prišlo. A to je revolucija in to nam sedaj še manjka.«

Nekaj ur kasneje, v zgodnjem večeru, se je v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU skupaj usedlo okoli petdeset ljudi. Pogovarjali so se in razmišljali o nevarnostih privatizacije vode, ki jih prinaša predlagana evropska direktiva, ter načrtovali možne odzive in akcije. Dogodek je organizirala skupina Danesjenovdan, ki je s svojim spletnim portalom v domišljijski svet protestov prinesla konkretno orodje za vsebinsko sodelovanje ljudi.

Direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar je naslednje jutro razmišljal o potencialu za novo politiko znotraj protestov. Prepričan je, da bi bili protesti brez kulture grozljivo dolgočasni. Govori kot protestnik in skeptični zgodovinar. »Kulturniki so se spomnili, da so lahko državljani skozi svoj poklic. Papirnate maske bodo prišle v zgodovino. Zagotovo bodo v ponatisu slovenske zgodovine v angleščini, ki ga pripravljamo. Kulturniki so izpolnili svojo državljansko dolžnost in v primerjavi z revolucionarnimi osemdesetimi se je zgodil velik premik naprej. Takrat so bili kulturni dogodki pretveza, da so se ljudje na njih srečali s političnim razlogom.« Sedaj kultura polni politične proteste. »Protesti napovedujejo delanje nove politike,« je prepričan Luthar. »Pomembno vprašanje pa ostaja, kdo se o novi politiki vprašuje in kdo čuti potrebo po njej. Dobro izobražena marginalizirana urbana elita ali tudi ljudje iz Beltincev in Prekmurja, ki morda nimajo za vozovnico, da bi prišli v Ljubljano?« Zavrača očitke, da bi bil kot državljan preveč pasiven: »Larifari. Sistem in tvoji predstavniki ti morajo ponuditi participacijo. Ne čutim se krivega, ker nisem imel časa sodelovati v politiki in se ukvarjati z javnimi zadevami. Nasprotno. Upravičeno sem besen, ker so mi zaprli moj državljanski prostor.«

V podobno eminentni instituciji na drugi strani mestnega središča predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer ne skriva zadovoljstva nad učinki, ki so se z ulic razširili v parlament. Navajeni so na politični jezik in tudi zdaj ob primernem spoštovanju z druge strani govorijo o možnosti dialoga z uradno politiko. »Očitno je, da se je ljudstvo zbudilo in začutilo, kako je močno. To se mora nadaljevati. Budilka mora vsako jutro zvoniti.« Protesti so po mnenju slovenskega pesnika tudi prerasli lokalnost in postali del globalnega gibanja.

Avtoriteto pustite zunaj

Prav branje poezije pa je zaznamovalo vstaje na vsaj dvojezični slovenski obali. Pesmi Srečka Kosovela, je prepričana Irena Urbič, soustvarjalka in organizatorka niza kulturnih dogodkov, med njimi tudi tradicionalnega Foruma Tomizza, nagovarjajo ljudi tudi danes. »Kosovel je bil kvintesenca pameti tega naroda. Čas Kosovela je bil drugačen, a strahovi ljudi so danes podobni. Govorica umetnosti in kulture je najbolj univerzalna in sintetična. Zato je uspešna.« V duhu in obrazu protestov prepoznava mlade umetnike. »Ti alternativci, ki so bili zaradi načina svojega delovanja tako ponižani in spregledani, so se bili primorani organizirati. To so večinoma mladi ljudje, ki imajo v rokah nov instrumentarij. Z njihovo podporo se je artikulirala večja množica. Nanje smo se naslonili in se jim pridružili. Kljub zimi smo spoznali, kaj je to odprt prostor,« pogledujoč na Titov trg pokima Irena Urbič.

Na drugem koncu Slovenije, v Mariboru, se je vse začelo. Tam se sedaj dogajajo četrtne skupnosti Mariborčank in Mariborčanov, ki s svojo prakso in idejo povezovanja in skupnega upravljanja mesta širijo imaginarij družbenega in političnega tudi v druge kraje po Sloveniji. Sebastijan Horvat, eden najodločnejših slovenskih gledaliških režiserjev, pravi, da je kultura v Mariboru »prava« kultura. »Za svoj obstoj se mora šele boriti. Maribor je resnična fronta in marksistična razlika med razredi je tu dosti večja. Če hočeš, da te ljudje slišijo, je treba biti glasnejši in bolj neposreden. Tudi bolj nasilen. To, da se je množični vseljudski upor zgodil v Mariboru, je na neki način logična posledica stanja stvari in hkrati popoln čudež,« razlaga mariborski režiser. »Umetnost se je priključila protestom, kot so se jim s svojo mavrično kreativnostjo priključili ljudje. Invencija in duhovitost, ki jima sledimo na demonstracijah, sta dokaz, da ljudje nismo neumni, da naša upogljivost dosega mejo in da brezno med 'nerazumljivo' sodobno umetnostjo in realnostjo niti ni tako globoko, kot nam kaže naša kulturnovisokopolitična elita.« Prepričan je, da se mora »gledališče danes boriti za svojo izjemo, se do konca spustiti na tla in na neusmiljen način prisiliti neprizadete gledalce, državljane, da uzrejo točno to, kar je pred njimi: to banalno površino realnosti, resničnost na sami površini in nič več tega, kaj je za njo. Gledališče je v svojem izjavljanju in učinku svobodno do te mere, da lahko izreče vse, kar si uradna politika ali javnost ne upata ali ne zmoreta izreči... S tem korigira za nazaj in utopično sanja za naprej. Zato je blasfemično, antimoralično in satanistično.«

Ob letošnji proslavi ob podelitvi Prešernovih nagrad se je zares iskreno in iskrivo proslavljalo pred Cankarjevim domom, ob boku Ivana Cankarja. Malo pred tem je več kot tisoč ljudi pred parlamentom simbolno zažgalo tisoč belih mask politikov. Pod milim nebom so si nato glasbeniki oder menjali z nekdanjimi Prešernovimi nagrajenci. Razen radiatorjev ni nikogar zanimalo, kaj se je dogajalo na drugi, notranji strani zidov. Med umetniki in kulturniki, ki so spregovorili pisani množici, je bila tudi slovenska igralka Jerca Mrzel. Pokončne drže, iz srca je odrecitirala celoten Krst pri Savici. Izzvenel je kot opozorilo. Slovenska igralka sedanji val protestov postavlja na časovnico zgodovine vse od Trubarja in Linharta do Prešerna, Stritarja in Cankarja, od kmečkih uporov do odpora proti okupatorju. Izjemnost in hkrati eksces protestov vidi v njihovi množičnosti in skupni želji ljudi po drugačni Sloveniji. »A vendar to ni le slovenska zgodba. Postati mora vseevropska in del celotnega kapitalističnega sveta. Kajti če ljudje sedaj ne bomo uspeli, bodo katastrofe mnogo večje. Sedaj radi protestom očitajo, da nimajo pravih voditeljev, da niso ustanovili stranke... A to ni potrebno. Ne še. Dovolj je humor, ki ga premoremo, kultura, toliko ironije. Gre za upor, ki je inteligenten in poln duha. Sedaj je treba le vztrajati.«

Oder, na katerem se je proslava ljudi zgodila v brk in ob bok uradne proslave, so s svojimi deli zapolnili študentje ALU. Julija Zupan je absolventka študija restavratorstva. Razveselila jo je estetika in vizualna podoba, ki so jo maske dale protestom. »A po drugi strani vidim nevarnost, da se je sčasoma začelo pozabljati na konkretne probleme v državi. Umetnost ne more spreminjati zakonov, lahko pa opozarja na njihovo nevzdržnost. To bi morala početi ves čas in za svoje vzeti vse ogrožene skupine od izbrisanih do delavcev in vseh drugih,« pravi mlada ustvarjalka, ki sodeluje s kolegi z AGRFT. Žiga Divjak med pogovorom omeni tudi potencialno nevarnost, ki jo v sebi nosi vsak oder, ki se je v zadnjih vstajah pojavil. »Nevarno je, da se tam kar naenkrat znajdeš le kot gledalec. Še večja nevarnost pa je, da tisti, ki je na odru, prevzame vlogo, da ima vsem nam nekaj povedati. Kajti povedati si imamo v resnici vsi marsikaj. Zato smo tam. Dokler oder ne bo želel dati interpretacije, zakaj smo tam, ali povesti v nekaj, dokler bo deloval le kot medij za predstavljanje posameznikov in njihovih osebnih videnj in izkušenj ali izrazov, bo verjetno vse v redu. Če bodo glasbeniki na njem zapeli pesem, ker jo želijo zapeti in ne ker mislijo, da jo prisotni potrebujemo, so stvari take, kot morajo biti.«

Skupina, ki vztrajno dodaja svoj glas protestom, je ženski pevski zbor Kombinat. Več sogovornikov govori o njih, ko govorijo o dostojanstvu. Skupina sester, hčerk, mam, prijateljic, delavk in znanstvenic je po besedah Irene Urbič obudila spomin na »zgodovino upora in boja za delavske pravice ter za pravice žensk, ki smo jih kar pometli v pozabo. Na nevsiljiv in preprost način so velike ideje o enakosti in pravici poslale nazaj v orbito.« Tin Grabnar v učilnici, ki je oder na AGRFT, omenja optimizem, ki so ga pesmi, ki jih pojejo nešolane in neprofesionalne pevke, dodale protestom. Članice zbora so in ostajajo na protestih, med ljudmi. »Ker temu, kar se je zgodilo v slovenskem političnem prostoru v minulem mesecu, težko rečemo sprememba. Prej gre za kolobarjenje,« pravijo članice zbora. »Vzvodi moči so ostali isti, politika je ostala enaka, le obrazi, ki smo jih bili doslej vajeni na enem stolčku, bodo zasedli drugega. Me smo na protestih zato, ker je velik del državljanov oblasti docela nepomemben. Razen v času pred volitvami smo ljudje nevidni, marginalizirani, diskriminirani, potisnjeni na rob preživetja in oropani prihodnosti.« Pravijo, da je krhanje pravic, ki so se zdele samoumevne, pomenilo vzvod in povod. »Ovedli smo se, da nas nihče ne predstavlja in da je naša dolžnost aktivno sooblikovati družbo, v kateri živimo. Sistem, ki deluje tako, da peščica bogatih izkorišča revne, je sprevržen. Ohranja se le s tem, da jemlje človeku dostojanstvo. Da ohranimo dostojanstvo, pa se je treba upreti. Kot posamezniki in državljani. Kajti smo šele na začetku poti.« A s pesmimi dajejo tudi zavedanje o boju, ki seže prek slovenskih mej in časa, v katerem živimo. Novo se veže s slovenskim izročilom upora, ki se enakovredno povezuje z boji angleških delavcev in italijanskih delavk na riževih poljih, s španskim in portugalskim uporom proti sistemskemu nasilju in represiji.

Od samega začetka pa so bili protesti zvesti tudi neki drugi pesmi. Ni se čakalo na maj. Na srečanjih in pogovorih te zime se posluša vse. Oblikovanje nove družbene politike ima tudi svoj soundtrack.