Skrivnosti njegovega uspeha je bilo več: njegova naklonjenost predmetu in profesorici, načelna pripravljenost delati sproti in sijajna inštruktorica, gospa V., ki je fanta najprej ozemljila, nato pa ga pognala v tek in ves čas stala ob njegovi tekaški progi, pripravljena, da mu priskoči na pomoč. Gospe inštruktorice ne poznam, vem pa, da ni matematičarka, morda niti učiteljica ne. V mojih očeh je, pa naj njeni papirji kažejo vse kaj drugega, Učiteljica matematike: mladim ljudem vrača samospoštovanje, ki temelji na razumevanju in na lastnem delu.

Kako definirati izmuzljiv in neusklajeno razumljen pojem, kot so inštrukcije? Sama se z leti vedno bolj nagibam k besedni zvezi »neformalna učna pomoč«, ki je lahko redna, občasna ali izjemna. Pred kakim desetletjem, ko je na slovenski šolski in domači sceni absolutistično kraljevala permisivna vzgoja, sem bila povabljena na izredni roditeljski sestanek kot ena redkih učiteljic, ki smo v znanem problematičnem oddelku strokovne šole uspele poučevati, ne da bi nas dijaki spravili v bes, jok ali beg. (Iskreno rečeno, poučevala sem res, a je bil moj ulov v tistem obdobju dokaj pičel.) Na omenjenem sestanku je bila med mnogimi žolčnimi in bolj ali manj upravičenimi izjavami izrečena tudi preizkušeno veleumna ugotovitev nekoga od navzočih: »Ampak ti dijaki imajo vsi inštrukcije iz matematike!« Kaj naj bi ta izjava utemeljevala, še zdaj ne vem, ko pa je naša svetovalna delavka preučila podatke anonimne ankete, se je izkazalo, da je večina »inštruiranih« dijakov, ki jih je bilo že tako le slaba polovica vseh, poiskala pomoč le pred testi, torej trikrat na leto…

Neresnična in škodljiva prepričanja

Glede na pravkar povedano je toliko bolj smiselna natančnejša preučitev splošnega mnenja, da so inštrukcije nekakšno slovensko parašolstvo. S sistematičnim vzorčenjem in anketiranjem bi se dalo ugotoviti, kaj različne starostne in izobrazbene skupine razumejo pod pojmom inštrukcij, kaj doumevajo kot stalne/občasne/izjemne inštrukcije, kdaj in za kakšne inštrukcije se odločajo, kaj so pripravljeni sami prispevati k uspehu… Na vprašanje, ali so inštrukcije pogostejše kot pred leti, objektivno najbrž ne bo mogoče odgovoriti. Iz domačih virov lahko povem le to, da si je že pred 60 leti generacija mojega očeta z inštrukcijami omogočala sredstva za študij in da je bil tedanji nabor »klientov« prav tako pester kot oni pred 30 leti, ko sem se sama odločila za delo v inštrukcijskem »kamnolomu«. Tako so si očetove in moje izkušnje ter izkušnje dandanašnjih inštruktorjev zelo podobne – z odkloni v vse smeri.

Fraza »hoditi na inštrukcije« ima že od nekdaj rahlo slabšalni prizvok, ki najbrž izhaja iz dveh virov. Prvi vir je prepričanje mnogih mladostnikov, staršev in učiteljev, da so inštrukcije namenjene »nesposobnim in/ali lenim«. Drugi vir je aksiom neznanega avtorja, da »dober učitelj nima neuspešnih učencev«. Obe trditvi sta ne le neresnični, temveč celo škodljivi. Kajpak se vsi, ki poučujemo, srečujemo z omenjenima stereotipoma, hkrati pa vemo, da se v navidezno »nesposobnem« učencu pogosto skriva življenjska stiska ali v »lenem« mladostniku razvajenček, ki mu je bil od nekdaj prihranjen vsak napor. In vemo tudi, da učencu, ki se nečesa noče naučiti ter zato v razumevanje ali utrjevanje novih znanj in veščin ni voljan vložiti niti kanca lastne aktivnosti, niti sam Platon ne bi mogel do živega. Učenec, ki hodi k pouku brez lastnih vzgibov, namreč razvije okoli sebe nevidni ščit, ki preprečuje vsrkavanje znanja in dialog z učiteljem.

Ob razmišljanju o inštrukcijah ni odveč pomislek o institucionalizirani učni pomoči, ki je je v slovenskih osnovnih in srednjih šolah nekajkrat več kot pred leti. Prav je, da ima država načelen posluh za dijake s posebnimi potrebami, ni pa prav dvoje: prvič, da je učna pomoč pogosto razumljena kot imperativ učitelju, da »nauči še kamen peti«, in drugič, sprenevedav odnos naročnika in plačnika (države), ki od šol zahteva izvajanje učne pomoči, vendar zavlačuje s soglasji k pogodbam za učitelje.

In kdo (naj) ponuja učno pomoč? Prepričana sem, da se učitelj kali le ob spoznavanju najširšega spektra populacije in da se mora znati vživeti v vsakogar, ki se trudi doseči napredek, naj bodo njegove sposobnosti še tako nizke ali še tako visoke. Če je pri ponujanju neformalne učne pomoči uspešen marsikdo, je lahko tudi kdo s strokovnim pedigrejem vse prej kot dober inštruktor. Pred leti me je poklicala ogorčena inštruktorica, inženirka, ki je tedaj poučevala matematiko na eni od poklicnih šol, in plaz obtožb na račun mojega poučevanja okronala s suvereno didaktično kritiko: »In kje neki ste še videli, da se pri računanju površin in prostornin zahteva skice?! Kakšne skice neki – vzameš vendar eno formulo in vstaviš vanjo podatke, kaj več pa srednješolcu res ni treba razumeti!«

Inštrukcije bodo zmeraj

Naj iz svojih dolgoletnih izkušenj povzamem še, kaj »pacienti« pričakujejo od inštruktorja. Zelo redki upajo, da bo inštruktor uspel odpreti vrata k samostojnemu učenju in da bo pomoč sčasoma le še redko potrebna. Večina staršev poišče pomoč inštruktorja z iskreno željo, da bi bil ta njihovemu otroku predvsem v oporo in ne v potuho – to trdim kljub temu, da se v javnosti pogosto poudarja nasprotno. Ko se namreč učiteljevemu lastnemu otroku zatakne pri problemu z njegovega strokovnega področja, mu bo pomagal. Drugi starši pomagajo, če morejo, sicer pa iščejo pomoč drugje. Staršev in otrok, ki od inštruktorja pričakujejo »intravenozno« ponujanje znanja, ni veliko, vendar so dovolj nadležni, da preglasijo vse prej omenjene. Moj znanec, ki je v študentskih letih inštruiral matematiko in fiziko, si je nakopal nemalo zamer, ker je vsakega učenca, ki je prišel na »seanso« brez domače naloge, kategorično zavrnil. Sama sem nekaj podobnega doživela na svoji koži, ker so nekateri znanci pričakovali, kako vdano se bom z njihovimi najstniki ure in ure učila, da jim potem doma ne bo treba »trpeti« – vsak moj poskus, da bi takega mladostnika usmerila v samostojnost, je propadel že tisti hip, ko se je vrnil v domače doječe naročje. Sama sem bila zaradi očitnega »neuspeha« in »nesposobnosti« hitro razrešena, kak drug inštruktor pa je takoj zatem naletel na zlato jamo…

Zaključujem z domnevo, da so inštrukcije bile, so in bodo spremljevalke vsakega šolstva, če jih razumemo ali vrednotimo kakor koli že. Priznajmo, da imajo pogosto večji učinek kot formalizirano poučevanje, priznajmo tudi, da so neredko dobrodošla dopolnitev siceršnjemu šolanju. Inštruktor, ki uspe prebuditi mojega dijaka Trnuljčico, potem ko meni nekaj mesecev ni uspelo, postane moj kolega, pa če za svoje delo ima vse papirje ali ne. Vsi, ki smo kdaj s srcem ponujali učno pomoč, vemo, da je za naše delo ključno prav zadovoljstvo ob spoznanju, da je naš učenec sposoben vztrajnega dela ter je zaradi njega uspešen in upravičeno samozavesten.

Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.