Šola je za otroke in mladino postala izjemno psihično naporna, šolarji so pod nenehnim stresom, opozarja učiteljica matematike v pokoju z dolgoletnimi učiteljskimi izkušnjami, h kateri se šolarji še vedno zatekajo po dodatno učno pomoč. »Vsaka ocena, ki jo učenec dobi, prispeva k njegovemu končnemu uspehu. V osnovni in srednji šoli se upoštevajo vse ocene, tudi nezadostne, ki jih učenec popravi. Če enko popravi s štirico, to ne bo njegova končna ocena, čeprav je njegovo znanje na ravni te ocene. Namen takšnega sistema je prisiliti otroke, da bi se učili sproti,« razlaga učiteljica. Na fakulteti je drugače: če študent ni zadovoljen s šestico na izpitu, izpili svoje znanje in prihodnjič dobi desetko, bo ob predmetu v indeksu zapisana le ta ocena.

Otroci se ne učijo več zato, da bi več znali, ampak predvsem za ocene, opozarja sogovornica. »Včasih naučeno pozabijo že takoj po kontrolki. Po drugi strani pa je učni načrt tako natrpan, da ni dovolj časa za ponavljanje ali utrjevanje snovi iz preteklosti, na katero se nadgrajuje nova. Učenec lahko pazljivo sledi in posluša, a se vmes izgubi.« Včasih pa tudi sodobna tehnologija, ki je učiteljem na voljo, učencem ne naredi toliko dobrega, kot mislimo, opozarja nekdanja učiteljica, ki je še vedno izjemno dejavna pri pripravi novih matematičnih učbenikov: »Mlajši učitelji si radi pomagajo z elektronskimi učbeniki, radi vidijo, da jim je ves čas vse pri roki, le klikniti morajo na pravo mesto. A otroci od projiciranja snovi nimajo toliko. Proces razlage je prehiter in včasih vsega ne dojamejo. Mnogi učitelji pozabljajo, da se učenci snov naučijo s papirjem in svinčnikom.«

Čeprav šola za učence postane tako zelo naporna, pa jih vsaj v prvih nekaj razredih ne nauči delovnih navad, ugotavlja Andreja, mama 11-letnika in nekdanja inštruktorica slovenščine. »Do četrtega razreda osnovnošolcem skorajda ni treba resneje delati za šolo, zato se nekateri nikoli ne naučijo učiti.«

Podatkov o tem, koliko otrok si priskrbi dodatno učno pomoč, ne zbira nihče, zato lahko sogovorniki vse pogostejšemu najemanju inštruktorjev pritrjujejo le z lastnimi opažanji ali izkušnjami. Kriza je sicer ta trend nekoliko ustavila, v mnogih šolah so učitelji na voljo učencem tudi po tistem, ko opravijo svoje uradne učne obveznosti. A kljub temu so potrebe po inštrukcijah precejšnje. Obstajajo šolski oddelki, v katerih si mora takšno pomoč, ki na uro stane običajno več kot deset evrov, poiskati večina šolarjev.

Inštrukcije zaradi staršev, ne zaradi otrok

Enega odgovora na vprašanje, kaj je pripeljalo do množičnega zatekanja k inštrukcijam, ni. Tudi naši sogovorniki imajo o tem, ali so dandanes otroci drugačni ali pa jih v to žene neustrezen šolski sistem, različna mnenja. Starši pa se kljub vsemu pogosto znajdejo na razpotju, ki nam ga je opisala ena od mater, s katerimi smo se pogovarjali: ko je imel sin v gimnaziji pri matematiki težave, se je spraševala, ali naj mu priskrbi inštrukcije ali pa naj otroku prepusti, da si bo sam našel pomoč in se izkopal iz učnih težav.

Velik del inštrukcij je po mnenju razvojne psihologinje dr. Ljubice Marjanovič Umek vezan na pričakovanja in zahteve staršev. Mnogo jih želi, da bi njihovi otroci dobivali boljše ocene, kot jih želijo imeti otroci sami – bodisi zato, ker za višje niso sposobni, ali pa so se preprosto premalo učili. »Za to ne smemo kriviti šol, te so doslej naredile ogromno, da bi šolarjem pomagale, a učiti namesto njih se vseeno ne morejo.« Umkova je prepričana, da je takšnih družin, kjer otrok resnično ne more slediti snovi in si pomagajo z inštrukcijami, relativno malo. »Večinoma gre za željo staršev, ki želijo imeti zagotovilo, občutek varnosti, da se njihov otrok nekje z nekom vendarle uči. Otroci niso toliko samodisciplinirani, da bi se učili sami – tako so pač vzgojeni.« Večkrat sliši tudi zgodbe o tem, kako so učenci s svojimi inštruktorji, ki so bili predvsem njihovi sopotniki pri učenju, navezali trajnejše prijateljske odnose. »Včasih se celo zgodi, da je višje ocene potem inštruktor bolj vesel kot otrok sam,« dodaja.

»Takšna pomoč ni smiselna. Inštruktor mora biti pošten. Otrokom in staršem mora povedati: če se otrok ne bo učil, naj raje ne hodi k meni,« pravi nekdanja inštruktorica slovenščine Andreja. Sama je med študijem šolarjem ponujala pomoč pri slovenščini, njen partner pa pri matematiki. »Če je učenec prišel k meni zaradi težav z esejem, knjige, o kateri naj bi napisal esej, pa ni prebral, mu nisem mogla pomagati,« pravi. »Ni prav, da starši samo plačujejo inštrukcije, morali bi spremljati tudi napredovanje otroka pri predmetu, s katerim ima težave. Že na začetku pomoči je treba zastaviti cilje in pomoč usmerjati v njihovo doseganje.«

»Naši šolski programi so prezahtevni za velik del otrok, zlasti zadnja triada osnovne šole. Tako kot dodatna strokovna pomoč v šoli tudi inštrukcije lahko pomagajo k izboljšanju samozavesti in samopodobe. Ob nemoči ni zagona za učenje, uspeh pa praviloma dvigne motivacijo,« pravi profesorica defektologije dr. Angelca Žerovnik iz Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo. »Staršem pogosto priporočim, da pomagajo otroku z učno pomočjo doma, če to ni mogoče, pa poiščejo inštrukcije. Običajno pomaga že nekaj ur, pri težjih akademskih predmetih, kot so matematika, slovenščina, fizika, kemija, tuji jeziki. Dolgotrajnih inštrukcij pa ne podpiram, ker s tem učenec, dijak izgublja samostojnost in s tem tudi odgovornost.«

Šole ponujajo vse več

Tudi na vprašanje, ali naj si otrok pomaga z inštrukcijami ali ne, pravzaprav ni enoznačnega odgovora, pravi dr. Žerovnikova. Najprej se je treba vprašati, zakaj učenec, dijak potrebuje inštrukcije. Lahko je šibek na določenih področjih učenja, učni programi so za del osnovnošolske populacije pretežki, lahko gre za otroke s posebnimi potrebami, lahko gre za pomanjkanje motivacije, vzrok je lahko tudi motnja pozornosti in koncentracije in tudi številne bolezni, pri srednješolcih pa so se morda starši (bolj kot mladostniki) odločili za prezahteven program glede na intelektualne sposobnosti.

»Inštrukcije ne pomenijo nič slabega, marsikaterega učenca ali dijaka rešijo pred neuspehom. So pa takšne ure tudi prihranek časa, saj bi se učenec oziroma dijak včasih težko prebil skozi učno snov. V nobenem primeru pa ne smejo biti potuha za nedelo in podpiranje lenobe,« je nedvoumna Žerovnikova.

Učiteljica matematike, ko je še učila, je poskušala pri svojih učencih čim bolj zmanjšati potrebo po zunanji učni pomoči. »Pri pouku matematike sem imela močno notranjo diferenciacijo. Če so boljši učenci prej rešili zahtevane naloge, so mi, če so želeli, lahko pomagali in na pomoč priskočili slabšim sošolcem. Jaz pa sem jim bila poleg dodatnega in dopolnilnega pouka na voljo pred poukom in po njem, če so želeli svoje znanje še bolj utrditi ali se spopasti še s težjimi nalogami.«

Za podoben ukrep so se že pred leti, še preden je nastopila kriza, odločili tudi na kočevski gimnaziji, je povedala njena ravnateljica Metka Kamšek. Vsak profesor je svojim dijakom eno uro na teden na voljo za konzultacije. Največja gneča na konzultacijah je pred napovedanimi kontrolnimi nalogami, najmarljivejši dijaki, ki znajo sami uravnavati svoje učenje in delajo sproti, pa pridejo tudi vmes.

Na Gimnaziji Kočevje so stopili naproti tudi generacijam otrok, ki se ne znajo učiti in bi si inštrukcije priskrbeli le zato, da bi imeli nekoga ob sebi med učenjem. »Oblikovali smo izvrsten model alternativnih ukrepov. Prek javnih del imamo zaposleno osebo, ki je prisotna pri samostojnem učenju dijakov. Če je nekdo na primer neopravičeno odsoten od pouka pet ur, mora namesto klasičnih vzgojnih ukrepov deset ur preživeti ob takšnem učenju. To niso inštrukcije, le odrasla oseba je ob dijakih, ko se ti samostojno učijo. Včasih jim tudi pomaga ali jih napoti po pomoč k profesorjem. Skozi ta proces gre pri nas okoli 70 dijakov na leto, ki se v takšni družbi učijo od 400 do 500 ur skupaj.

Možnost konzultacij pri posameznih profesorjih so uvedli tudi na bežigrajski gimnaziji. Te so na razpolago vsem dijakom, ki lahko obiščejo, denimo, tudi drugega učitelja matematike, ne le svojega, če želijo. V skrajnih primerih, ko pomoč na šoli ne zadostuje več, pa dijaku in njegovim staršem priporočajo inštrukcije. A te imajo na bežigrajski gimnaziji po opažanjih ravnatelja Cirila Dominka večinoma že tako uspešni dijaki, ki želijo svoje ocene še izboljšati, da se bodo lahko vpisali na želeni študij. »Pred očmi imajo številke, ocene, maturo. To je velik problem. Menim, da bi bilo treba spremeniti vpisne postopke na fakultete. Prav je, da sta zaključni uspeh in matura pomembna, ampak treba bi bilo upoštevati tudi znanje, ne le ocene. Po mojem mnenju bi bilo dobro uvesti sprejemne izpite na fakultete,« pravi ravnatelj.

Dominko pove, da staršem in dijakom svetujejo, naj bodo inštrukcije, če se zanje odločijo, le začasne. Predvsem pri odpravljanju težav svetujejo, naj se inštruktor pogovori z dijakovim profesorjem, saj bodo tako težave hitreje rešljive. »Priporočamo takšne inštruktorje, ki našo šolo dobro poznajo.« Kamškova dodaja, da včasih staršem in dijakom povedo tudi ime inštruktorja, s katerim so imeli dijaki v preteklosti dobre izkušnje. »Živimo v manjšem okolju, kjer se ljudje večinoma poznajo in gredo informacije od ust do ust. Tako je tudi dobrega inštruktorja lažje najti kot na primer v Ljubljani, kjer je ponudnikov ogromno.«

S selekcijo do večjega ugleda šole

Za razmah inštrukcij pa niso krivi le učenci ali naš šolski sistem. Iz virov na ministrstvu za izobraževanje smo izvedeli, da obstajajo denimo šole, v katerih kar 80 odstotkov dijakov potrebuje inštrukcije pri določenem predmetu, da lahko sledijo učnemu procesu. Obstajajo tudi učitelji, ki učencem in dijakom povedo, h komu morajo na inštrukcije, da bodo pisali test pozitivno. Nekdanja učiteljica matematike je opazila tudi, da ponekod profesorji v teste vključijo samo najzahtevnejše naloge, tako da povprečen dijak nikakor ne more dobiti pozitivne ocene. »Test za matematiko mora imeti vsaj dve lažji nalogi, potem pa se mora zahtevnost stopnjevati,« pravi. To je potrdil tudi naš vir na ministrstvu. »To se dogaja predvsem v gimnazijah, kjer pri matematiki, fiziki ali tujih jezikih poteka tako imenovana selekcija dijakov, v kateri hočejo napredovanje omogočiti le najboljšim. Tako si bodo priskrbeli zagotovilo, da bodo njihovi dijaki blesteli na maturi, kar je dandanes zelo pomembno za ugled posamezne šole.«

Da so za težave učencev in dijakov včasih krivi tudi učitelji, bodisi zaradi slabe razlage učne snovi bodisi zaradi slabih odnosov z učenci ali dijaki, je pri svojem delu opazila tudi Žerovnikova. Dodatno potrditev smo dobili tudi na šolskem inšpektoratu. Približno tretjina vseh pobud, ki jih prejme šolska inšpekcija, se nanaša na domnevne nepravilnosti pri izvajanju pouka (največ pri matematiki, fiziki in tujih jezikih), na ocenjevanja in napredovanje, delo posameznih učiteljev, slabe ocene pri predmetu, neseznanjanje s kriteriji ocenjevanja… Kršitve, pravijo, ugotovijo pri skoraj polovici očitanih dejanj. Ko gre za pretežak test, kakršnega je omenila upokojena učiteljica, inšpekcija pisni izdelek posreduje v strokovno presojo izvedencu za pedagoško področje. »Praviloma pisni izdelki niso v nasprotju z dognanji stroke in sledijo učnemu načrtu, ugotovljene nepravilnosti pri sestavi testov so redke.«

Inštruktorji podrejeni le tržnim pravilom

Pristojnost šolskih inšpektorjev seže le do učilnic, ne pa tudi do inštruktorjev, enako velja za zakonodajo. Tisti, ki takšno učno pomoč ponujajo redno (ne pa občasno ali enkrat), morajo svojo dejavnost registrirati bodisi kot podjetje bodisi morajo postati samostojni podjetniki. Ni pa jim treba izkazovati znanja s področja, na katerem ponujajo učno pomoč, nihče ne preverja, ali imajo pedagoško znanje, kakšen je učinek njihove pomoči in podobno.

Koliko je v Sloveniji uradnih ponudnikov učne pomoči, ni znano, pravi vodja Sektorja za registre in evidence podatkov na Agenciji za javnopravne evidence in storitve mag. Teja Batagelj. V Poslovnem registru namreč v isto kategorijo spadajo tudi tisti, ki denimo izvajajo verouk, usposabljajo reševalce, poučujejo hitro branje, usposabljajo za preživetje itd. Vsega skupaj gre za 1830 poslovnih subjektov. Razširjen pa je tudi črni trg ponujanja učne pomoči. Z njim se davkarji aktivno spopadajo, zagotavljajo na Davčni upravi RS, podatkov o tem, koliko inštruktorjev, ki so delali na črno, so že odkrili, pa ne beležijo.

Tovrstne pojave preprečujejo tudi na tržnem inšpektoratu, kjer hkrati pred nepoštenimi poslovnimi praksami varujejo tudi potrošnike. Da je teh na področju inštrukcij precej, lahko sklepamo le iz pripovedovanj staršev in otrok. Ti povedo, da inštruktor otroku ob plačilu ne izroči računa, kljub oglaševanim individualnim programom je ob istem času na inštrukcijah več (tudi do sedem) kandidatov z različnimi stopnjami izobrazbe in podobno. Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić nam je zagotovila, da na področju izvajanja inštrukcij niso zaznali tolikšnega števila prijav ali ugotovljenih kršitev, da bi stanje na tem področju lahko ocenili kot skrb zbujajoče.

Kaj torej staršem in otrokom sploh še preostane? Ravnatelja bežigrajske in kočevske gimnazije svetujeta: »Izkoristite učno pomoč, ki vam je na voljo v šoli, za dodatno razlago prosite profesorje, sošolce. Če se vseeno odločite za inštrukcije, povprašajte med sošolci. Izberite inštruktorja, ki šolo in sistem dela v njej dobro pozna.« Na davčni upravi in na tržnem inšpektoratu bodo veseli, če boste izbirali med registriranimi inštruktorji in s tem ne boste podpirali dela na črno. Starši, ki se bodo za vami podali v iskanje učne pomoči, pa bodo hvaležni, če boste tako dober glas o dobrih inštruktorjih kot pomanjkljivosti slabih delili ne le z njimi, ampak tudi s pristojnimi institucijami.