Ekonomija, ki je še pred nekaj leti med neekonomisti veljala za največjo uganko sodobnega sveta in bila v najboljšem primeru nevredna njihove pozornosti, je nenadoma postala popolnoma razumljiva dvema milijonoma državljanov, ki suvereno razpredajo o vzrokih za finančno krizo, nujnosti varčevalnih ukrepov, bonitetnih ocenah, fiskalnem pravilu in slabi banki, kakor bi šlo za problematiko sesanja težje dostopnih vogalov dnevne sobe ali menjavo varčnih žarnic v kopalnici.

Pa ne gre le za ekonomijo. Zelo podobno je tudi s pravom, kjer kljub temu da nas je zgodovina jasno naučila, da lahko vsak stavek v vsakem našem zakonu vsak naš pravnik razume čisto po svoje, državljani brez najmanjšega dvoma v svoj prav izrekajo mnenja o poročilu protikorupcijske komisije, računskega sodišča in odločbah ustavnih sodnikov. In zato najbrž ni več daleč dan, ko bodo ljudje na tviterju izpodbijali sodbe vrhovnega sodišča, v pismih bralcev popravljali »luknjaste« zakone in bo celovita reforma sodnega sistema nastajala v zaodrju koncerta Giannija Rijavca.

Ko zato kulturniki v zadnjih dneh besno skačemo v zrak ob govorih in izjavah predsednika vlade, ob katerih bi se mu, če le ne bi bil predsednik vlade, smejali, kakor smo se nekoč tistemu zbeganemu sošolcu, ko je zajca uvrstil med perutnino, ali se zgražamo ob kolumnah angažiranih intelektualcev, ki bi, če le ne bi bile mišljene smrtno resno, lahko služile kot dober scenarij za parodijo, radi pozabljamo, da smo bili sami v preteklosti večkrat podobno oholi, kadar smo govorili o gospodarstvu ali bančništvu, in da so ekonomsko izobraženi bralci Financ verjetno na zelo podoben način vihali obrvi nad mnogimi zapisi in izjavami nas, kulturnikov (da ne bo pomote, sebe iz te množice nikakor ne izvzemam, saj sem prav mogoče tudi sam že zapisal kakšno ekonomsko, pravno ali katere druge vrste neumnost).

Stvar je le v tem, da je do pred kratkim še veljalo nenapisano pravilo, da je poznavanje kulture in umetnosti stvar najosnovnejše splošne razgledanosti, in so se zato takšni in drugačni predsedniki vlad in angažirani intelektualci svojega neznanja vsaj malce sramovali oziroma so ga iz vljudnosti skrivali pred javnostjo.

A časi so se očitno spremenili in pred nekaj meseci je zdajšnji predsednik države Borut Pahor v intervjuju za Poglede s kulturno srenjo ponosno podelil svoje nepoznavanje umetnosti in iskreno nezanimanje zanjo, predsednik vlade Janez Janša pa mu je v tem brezsramnem razkazovanju lastne neizobraženosti s svojimi izjavami o nezaželenih filmih o pocestnicah, samomorilcih in pijancih le zvesto sledil.

Tako sta najvišja predstavnika naše države kulturi simbolno odvzela še tisto malega strahospoštovanja, ki ga je ta uživala med ljudmi in po novem je tudi o kulturi mogoče izjavljati in pisati vse mogoče, tako kot to že dolgo velja za vse druge vede. A s tem, ko v naši družbi dokončno ni več ničesar, kar bi bilo sramotno ne vedeti, ko ni več področja, katerega nepoznavanje bi lahko označili za sramotno nerazgledanost, smo kot družba izgubili še tisti zadnji delček skromnosti in ponižnosti in s tem tlakovali pot, da postanemo množica vase zagledanih puhloglavcev.

In ko nam bo to uspelo, se bomo lahko ponosno trkali po prsih in v en glas vpili: Vsi smo Karl Erjavec, sveto prepričani, da ga ni resorja, ki ga ne bi bili sposobni voditi in usmerjati s svojim znanjem in izkušnjami! Vsi smo Žiga Turk, preprosti inženirji, a po potrebi tudi superministri! Vsi smo Borut Pahor in Janez Janša in lahko nakladamo o kulturi, čeprav o njej očitno nimamo najmanjšega pojma!

Zgodba o odnosu naših oblastnikov in njihovih poklicnih podpornikov do kulture torej bolj kot o kulturi priča o tem, v katero smer se kot družba premikamo. Namesto da bi v družbi, v kateri vlada izrazito podcenjevalen odnos do najrazličnejših vrst znanja, dosežkov, obrti, nadarjenosti, spretnosti in veščin, v ljudeh sistematično vzgajali potrebno spoštovanje do vseh družbenih in naravoslovnih ved, s čimer bi bili danes morda res na poti k družbi znanja, o kateri zadnja leta tako veliko poslušamo, smo se raje odločili za načrtno sesuvanje pomena kulture in dodatno spodbujanje že tako razširjenega prepričanja, da je kultura nepomembna, nepotrebna, zapravljiva, vzvišena, bogokletna, nadležna, izprijena, samozadostna in kar je še teh priročnih oznak.

A za vse to kulturniki nosimo svoj delček odgovornosti. Vse prevečkrat smo spregledovali zasmehovanja in tudi žaljenja različnih družbenih skupin in posameznikov, vse prevečkrat smo ob nespoštovanju molčali ali pa smo tudi sami pristavili svoj piskrček, ko je bilo treba podvomiti o vrednosti dosežkov kakšnega športnika, gospodarstvenika ali znanstvenika. Tudi zato se moramo zdaj pred napadi braniti sami.