Jezik je okvir, skozi katerega opazujemo in mislimo svet okoli sebe. O pomenu jezika v razumevanju človeka in družbe so pisali številni jezikoslovci, antropologi, sociologi in humanisti. Med najbolj znanimi je vsekakor Wittgensteinova misel »meje mojega jezika so meje mojega sveta«. Kljub različnim kritikam jezikovne teorije je v času, ko ljudje iščejo alternative, v času, ko postaja medosebna komunikacija ključna za družbene spremembe, vredno ponovno razmisliti o povezavi med jezikom in razumevanjem sveta. Ob tem pa je potreben tudi kritični razmislek o zahodnem pogledu na svet; na človeka, družbo in naravo.
Pred enim letom so staroselski aktivisti gibanja Occupy v Torontu opozorili na uporabo jezika v okupaciji miselnih prostorov in poudarili, da kdor se želi upirati svetu, v katerem živimo, mora zavreči jezik in ideologijo kolonializma in izkoriščanja. Upor proti obstoječim ideologijam, so trdili, vedno poteka tudi na ravni jezika.
Svetovno gibanje Occupy je vidno izpostavilo pomen in pomembnost uporabe jezika v družbenem uporu, o čemer so pisali številni aktivisti, akademiki in novinarji. Z okupacijo javnih prostorov si je gibanje prisvojilo in spremenilo pomen besede okupacija. Namesto povezave z nasiljem, vojaško intervencijo in neenakomerno porazdelitvijo moči je okupacija v miselnih prostorih ljudi zavzela mesto upora proti neenakosti in nepravičnosti.
V iskanju novih idej in alternativnih praks družbenega in političnega delovanja se je pomembno zavedati povezave med ideologijo in jezikom. Tu ne gre za vprašanje slovenskega, angleškega ali arabskega jezika, temveč za razumevanje jezika kot družbene prakse. Besede niso le nevtralni označevalci, temveč so nosilci pomenov, vpetih v družbeni in politični kontekst. To v Sloveniji lepo ponazarjajo nove besedne skovanke, kot je na primer levi fašizem. Tu ne gre za nedolžne zmerljivke, temveč za ustvarjanje novega jezika, ki služi ustvarjanju nove ideologije. Ta pravi, da resnični fašizem prihaja od tistih, ki se zavzemajo za pravičnejšo in enakopravnejšo družbo.
Jezik je del družbenega upora
Jezik je lahko polje politične represije, a je hkrati tudi polje družbenega upora. S protesti v Sloveniji se je vidno povečalo število javnih razprav in komunikacija o političnih in družbenih alternativah se vedno bolj seli iz privatnega v javni prostor. Po desetletjih tišine in pasivnosti se je število ljudi, ki javno artikulirajo svoje ideje in razmišljanja, skokovito povečalo. Medsebojna komunikacija (p)ostaja ključna za razvoj novih idej in praks družbenega in političnega delovanja. A čeprav se ljudje več pogovarjamo, se zdi, da se še vedno premalo slišimo. Če je za uničevanje »starega« dovolj le govoriti, se je treba za ustvarjanje »novega« naučiti tudi poslušati in slišati.
Zato je nujno treba več pozornosti nameniti temu, kako se med seboj pogovarjamo in kakšen jezik v medsebojni komunikaciji uporabljamo. Namen tega ni iskanje enotnega jezika in uničevanje heterogenosti protestov ter družbenega aktivizma. Namen razmisleka o medsebojni komunikaciji je spodbuditi zavedanje o medsebojnem povezovanju in sobivanju raznolikih družbenih in političnih idej, ki so v našem prostoru trenutno prisotne. Od ustvarjanja nove politične stranke, na primer, do uresničevanja neposredne demokracije; od razvijanja lokalnih ekonomij do odprtega pogleda v svet.
To je mogoče le, če razumemo jezik, ki se uporablja za artikulacijo teh idej. Velik del javnega prostora je namenjen abstraktnim teoretskim kritikam sistema, velikim besedam in sloganom, še vedno pa je premalo prostora za artikuliranje želja, sanj, strahov in vizij prihodnosti. Zato je treba namesto prostorov, kjer smo prisotni le kot atomizirani posamezniki, ki se med seboj ne slišijo, ustvarjati prostore, kjer lahko skupaj razmišljamo, delujemo in se slišimo. Alternativnih pomenov, idej in praks, ne ustvarjajo posamezniki, temveč lahko zaživijo le v medosebnem prostoru, v interakciji med ljudmi.
Ustvarjanje novih prostorov razmišljanja in delovanja pa zahteva temeljit razmislek o tem, kako vidimo in mislimo sveto okoli sebe, še posebej človeka in družbo. Besede fleksibilizacija, privatizacija, rast, trg, človeški kapital so danes okupirale našo miselnost in postale samoumevni okvir, skozi katerega gledamo na svet. Družbo in človeka danes mislimo predvsem skozi številke – BDP, ocene bonitetnih hiš in statistiko. Jezik ekonomije smo prenesli v vse sfere življenja – v sistem izobraževanja, dela, povezovanja z naravo. Bolj kot o delavskih pravicah je danes govor o fleksibilni delovni sili in upravljanju človeških virov; o nenehni rasti, gospodarstvu in trgu, kjer ni družbe in narave; bolj kot o človekovih pravicah je govor o pravicah potrošnika. Takšna retorika ne vpliva le na to, kako živimo, temveč odraža in vpliva na to, kako mislimo odnos med družbo, naravo in ekonomijo.
Po mnenju kolumbijskega antropologa Artura Escobarja danes ne potrebujemo le alternativnega delovanja in razvoja, temveč alternativno razmišljanje o alternativah. To pomeni, da se moramo zavedati miselnega okvira, skozi katerega gledamo na svet. Številni akademiki iz Latinske Amerike opozarjajo, da za resnične alternative ni dovolj le politični upor, temveč moramo izzvati tudi »naš« (zahodni) pogled na razvoj, ekonomijo, družbo, naravo in človeka. Neokolonializem zahodnega sveta, kot pravi argentinski profesor Walter Mignolo, namreč ni le politični in ekonomski, temveč tudi filozofski in epistemološki. Zato moramo pod vprašaj postaviti vednost Zahoda kot edinega temelja univerzalne resnice.
Učiti se pozabiti naučeno
To lahko storimo le tako, da se pričnemo učiti o drugih načinih mišljenja, razmišljanja in vedenja. Učiti se moramo o obrobnih zgodbah in perspektivah ter si postaviti nova vprašanja. Kako o odnosu med človekom in naravo razmišljajo, na primer, staroselske skupnosti v Peruju, Boliviji ali pa v Avstraliji? Kakšen jezik uporabljajo za orisovanje družbe in človeka? Kakšne prakse in razmišljanja se vežejo na idejo razvoja v drugih miselnih prostorih? Sprememba sodobne miselnosti lahko poteka le prek zavedanja o omejenosti pogleda in z vključevanjem marginaliziranih skupin ljudi, njihovih razmišljanj in načinov mišljenja tako drugje po svetu kot v našem neposrednem okolju. Prostori mišljenja in delovanja staroselskih gibanj po svetu so tako le eden izmed primerov.
Ključno pri tem je izobraževanje in kako preoblikovati sistem izobraževanja. Najpogosteje je znanje razumljeno kot tržno blago, ki mora preoblikovati človeški kapital in prispevati h gospodarski rasti. Izziv pa bi moral biti drugje: kako v sistem izobraževanja vpeljati kritično mišljenje in dvom. Po mnenju Konai Helu Thaman, profesorice z Univerze Južni Pacifik, je ključno gojiti kritično mišljenje, se učiti o različnih oblikah znanja, dvomiti o ustaljenih prepričanjih oziroma se učiti pozabiti naučeno. Sistem izobraževanja mora odpirati prostore za različne perspektive, ki niso vezane le na zahodni način razmišljanja in mišljenja.
Za korenite družbene spremembe je torej potreben pogled vase – kritična samorefleksija družbenega delovanja – kot tudi v svet okoli sebe, kar vključuje učenje o drugačnih načinih mišljenja o politiki, ekonomiji, družbi, naravi in človeku. Pot do sprememb v naših neposrednih okoljih mora potekati v dialogu s svetom okoli nas, saj se v Sloveniji – s specifičnimi značilnostmi našega prostora – odvija zgodba, povezana z drugimi deli sveta.
Razvijanje alternativnih mišljenj o današnjem svetu, ki je vpet v prisilni jopič neoliberalizma in kolonializma, se mora odvijati tudi na jezikovni ravni. Besede privatizacija, kapital, rast, ki so postale samoumevni del našega mišljenja, moramo nadomestiti z besedami, kot so soodločanje, sobivanje, solidarnost, skupno. Čas je, da dekoloniziramo našo miselnost.
Kitajski pregovor pravi, da učenje jezika pomeni odpirati nova okna, skozi katera gledamo v svet. Šele z učenjem o drugih jezikih, drugačnih načinih komunikacije in mišljenja bomo lahko spreminjali strukturo sistema in ne le njegove zunanje podobe.
