V UKC Ljubljana napovedujejo, da bodo opravili le toliko dela, kolikor ga plača zdravstvena blagajna. Če ga opravijo več in si pridelajo izgubo, bo moral njegov direktor plačati kazen. Simon Vrhunec priznava, da se tudi zaradi te kazni, s katero vlada vodstva bolnišnic drži v šahu, odločajo za bolj radikalno varčevanje, kot bi se sicer. Vrhunec, ki se mu mandat izteka, se sicer še ni odločil, ali bo ponovno kandidiral za generalnega direktorja ljubljanskega UKC.

Za bolnike se leto ni začelo obetavno. Zaradi vladnega ukrepa, ki od vseh bolnišnic zahteva znižanje stroškov, ste letos prvič po štirih letih varčevanja napovedali, da bo okoli 3000 bolnikov ostalo pred vrati UKC Ljubljana.

Raje kot s slabimi obeti bi začel z dobro novico. V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana smo lansko leto ne samo izpolnili načrtovani program, temveč smo zopet presegli pričakovanja: ob upoštevanju enakih izhodišč smo samo v akutni bolnišnični obravnavi zdravili okoli 5000 bolnikov več kot leto pred tem in seveda več, kot nam jih je plačal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ob tem smo lani skrbeli tudi za izobraževanje naših zaposlenih in za razvoj terciarne dejavnosti. Čeprav smo presegli načrtovani program, izguba ni velika. Znaša manj kot pet milijonov evrov, kar je v danih razmerah izjemno dober rezultat.

Res pa je, da se napovedujejo finančno še slabši pogoji delovanja in poskrbeti moramo, da ekonomsko ne bomo ogrozili naše največje bolnišnice. Zato smo prisiljeni sprejemati takšne ukrepe, ki se bodo odrazili tudi pri obravnavi bolnikov. Že do sedaj nismo imeli dovolj kapacitet in zato so se na nekaterih nenujnih programih podaljševale čakalne dobe. To je problem slovenskega in pravzaprav vsakega javnega zdravstva, kjer vedno obstajajo čakalne dobe. Sedaj se bodo še podaljševale, ker bomo morali dosledno upoštevati pogodbo z zavodom za zdravstveno zavarovanje, v kateri piše, koliko bolnikov lahko obravnavamo. Dobili smo zelo jasno sporočilo vlade, da moramo prihraniti denar. Kako se v zdravstvu prihrani denar? Tako, da delaš samo tisto, kar ti plačajo, in nič več.

Podatki o čakalnih dobah kažejo, da so se te zlasti pri prvih pregledih bolnikov začele daljšati že decembra.

Do sedaj se pri nas čakalne dobe niso daljšale, se pa bodo zaradi varčevalnih ukrepov v letošnjem letu. Naši predstojniki imajo izrecno nalogo, da naredijo izključno samo tisti program, ki nam ga po pogodbi plača zdravstvena blagajna. Skrb zbujajoče bi bilo denimo nadaljnje daljšanje čakalne dobe na področjih, kjer že zdaj presegamo dopustno čakalno dobo, na primer pri endoprotezi kolka in kolena, raznih uroloških posegih...

Mesečno spremljate opravljeno delo?

Tako je. Zaenkrat pri tem še nismo zelo restriktivni, a bomo vedno bolj, če bodo predvideni vladni ukrepi ostali v veljavi. Minuli mesec smo dobili zelo jasno navodilo ministrstva za zdravje, da moramo zmanjšati stroške dela. Kako to dosežemo? Tako, da opravimo manj delovnih ur. Zato lahko odpustimo nekaj sodelavcev ali pa, to je mehkejša izbira, zmanjšamo obseg nadurnega dela. Tako bo na primer namesto šest na oddelku za bolnike skrbelo samo pet medicinskih sester. Bolnik bo to v vsakem primeru občutil kot slabšo obravnavo, ne glede na to, ali bomo zmanjševali število zdravstvenih delavcev ali samo administracijo. Tudi če bo dlje čakal na odpustnico, bo to poslabšanje kakovosti obravnave bolnika.

Manj sester pomeni na nekaterih oddelkih večjo smrtnost bolnikov...

... ne, ne, jaz bi takšno nevarnost izrecno zanikal. Manj sester je lahko tam, kjer je to mogoče, nikakor pa ne smemo s tem ogrožati življenj. Zato doslej na primer nismo naredili nobenega reza v oddelkih intenzivnih terapij.

Torej boste najzahtevnejše obravnave izvzeli iz varčevanja?

Tako je. Motiviramo predstojnike in glavne medicinske sestre, da oni prerazporejajo zaposlene tako, kot je to zaradi delovnega procesa mogoče. 

Prav stroka se vam je uprla, ko ste želeli s 1. marcem zmanjšati število dežurnih mest, da bi s tem privarčevali do 4 milijone evrov na leto.

Ne, ni bilo upora. Ta ukrep smo soglasno sprejeli na poslovnem odboru in ga že izvajamo. Dodatno smo se dogovorili le o tem, da se lahko predstojniki sami odločijo za takšne varčevalne ukrepe, ki bodo dosegli enake finančne učinke. Meni je vseeno, ali neprekinjeno zdravstveno varstvo med tednom zagotavljajo na oddelkih z izmenskim delom ali ta denar privarčujejo na kakšen drug način. Prav tako je nedopustno sodelavcem odrediti nadure in jih potem ne plačati: zato od predstojnikov zahtevamo, da delo organizirajo v skladu z zakonom.

Kdo se bo – zaradi varčevalnih ukrepov vlade – znašel med napovedanimi 3000 bolniki pred vrati UKC Ljubljana?

To bodo samo tisti bolniki, ki lahko na zdravstveno obravnavo počakajo brez večje zdravstvene škode. Ni v moji pristojnosti, da to razlagam, saj morajo strokovne odločitve sprejemati predstojniki in strokovni direktorji. A kot so mi povedali, je kila že ena taka težava, s katero se sicer slabše živi, a se živi. Tudi operacija sive mrene je odložljiva, vsi nujni bolniki pa bodo obravnavani kot doslej.

Pričakujete, da bodo bolniki iskali pomoč v drugih slovenskih bolnišnicah?

Upam, da res, čeprav so naše izkušnje obratne. Večina bolnikov iz drugih slovenskih krajev želi priti prav v UKC Ljubljana.

Seveda, če pa so v UKC Maribor na primer prenehali pregledovati bolnike z obolenjem roženice, v Slovenj Gradcu pa so že zaprli ORL-ambulanto.

Večina teh bolnikov pride k nam. Pogosto je vzrok za zapiranje ambulant samo finančne in ne strokovne narave, v UKC Ljubljana, kjer smo zadnje upanje za mnoge, pa si tega seveda ne moremo privoščiti. Velika škoda je, da država pomena naše institucije ne priznava zadosti, vsaj ne po finančni plati.

Najbolj prizadeti bodo zato prebivalci Ljubljane in okolice, ker nimajo mestne bolnišnice. Zato so v čakalni vrsti z bolniki z vseh koncev Slovenije, kjer pa imajo vendarle tudi lokalne bolnišnice.

Vsi pritiskajo v UKC Ljubljana, kjer naj bi bilo najboljše zdravstvo. Zato imajo prebivalci Ljubljane in okolice slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev že sedaj. Ne vem pa, ali bi s tako imenovano ljubljansko mestno bolnišnico te težave rešili. Rešitev je, da se UKC Ljubljana prizna večji program.

Na vaši očesni kliniki so nam povedali, da bodo dodatne bolnike, na primer iz zaprte ambulante v Mariboru, težko sprejeli.

Medicinska stroka se mora prav zato odločati, kdo od bolnikov, ne glede na to, od kod prihaja, bolj nujno potrebuje zdravljenje. Ravnamo skladno z zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki predpisuje, da moramo nujne primere obravnavati prednostno, drugi pa morajo v čakalno vrsto.

Bodo bolniki čakali po več mesecev dlje kot doslej, leto dlje...?

To je zelo odvisno do tega, koliko bomo morali privarčevati in koliko bolnikov več bo, ker jih druge bolnišnice ne bodo sprejele, pomoč poiskalo pri nas. Manj denarja dobivamo že peto leto in varčevalni ukrepi, ki niso samo kratkoročni, postajajo hud problem.

Vsako leto vam Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) odškrtne nekaj odstotkov. Koliko manj denarja ste v UKC Ljubljana dobili od zdravstvene blagajne zaradi varčevanja?

V prvem valu varčevanja v letih 2009/10 smo izgubili 28 milijonov, lansko in letošnje leto pa še 24 milijonov evrov. Skupaj je to že več kot deset odstotkov vseh naših prihodkov.

Boste morali, ker ste lansko leto končali z izgubo, plačati kazen?

(smeh) Mislim, da ne, saj zakon za lansko leto še ne velja. Tudi zato smo izvajali milejše varčevalne ukrepe in smo še lahko uresničevali poslanstvo bolnišnice, torej zdravili tudi tiste bolne, za katere nam je ZZZS plačal premalo ali pa sploh nič. Pod pritiskom, da bom moral plačati kazen, če bomo obravnavali več bolnikov, kot jih dobimo plačanih, pa je razumljivo, da bomo zelo dosledno izvajali ukrepe, ki jih od nas pričakujeta oblast in ZZZS.

Doslej ste, kot drugi direktorji bolnišnic, zelo tiho izvajali varčevalne ukrepe. Ste se letos tako glasno odzvali zato, ker tudi vam osebno grozi kazen?

Ker ta kazen grozi, moram sprejemati bolj radikalne ukrepe. Glasno pa smo v Združenju zdravstvenih zavodov odreagirali zato, ker moramo ukrepe, ki nam jih nalaga vlada, izvajati. Počutim se grozno, ker moram predstojnike siliti v zmanjševanje obsega dela.

V teh štirih letih ste začeli izvajati številne varčevalne ukrepe, a pogosto slišimo, da niste bili nič varčni pri številu svojih svetovalcev in administrativnega kadra.

Število nezdravstvenih delavcev iz tako imenovane plačne skupine J se je v mojem mandatu zmanjšalo z 2072 zaposlenih konec leta 2008 na 1912 zaposlenih konec leta 2012. Povečalo pa se je število zaposlenih v zdravstveni negi, s 3283 na 3693. Prav tako tudi število zdravnikov specialistov in sobnih zdravnikov, in sicer z 800 v letu 2008 na 870 v letu 2012. Prav z zaposlovanjem zdravstvenih delavcev želimo čim bolj ublažiti varčevalne ukrepe in tudi obremenitve zaposlenih.

Imam pa štiri svetovalce, kar verjetno ni nič posebnega, če vemo, da vodim ustanovo s 7713 zaposlenimi. Prof. dr. Dušan Keber je zaposlen samo za polovični delovni čas in zelo aktivno deluje pri ustvarjanju strateških dokumentov, kot je organizacija in financiranje terciarne dejavnosti, skupaj pa delamo strategijo UKC Ljubljana. Moja svetovalca sta še prof. dr. Jože Trontelj in prof. dr. Pavel Poredoš, ki poleg tega polno opravljata tudi svoje klinično delo. Imam pa še svetovalko Aleksandro Stjepanović Vračar, ki od začetka letošnjega leta vodi projekt analize in primerjave števila zaposlenih po posameznih enotah.

Verjetno pa ljudje mešajo svetovalce generalnega direktorja in tiste zdravnike, ki jim naziv zdravnika svetovalca pripada po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju iz leta 2008 in po kolektivni pogodbi za zdravnike, ker so dosegli naziv svetnik ali višji svetnik. Uvrščeni so v 57. plačni razred. Zelo sem ponosen, da imamo v UKC Ljubljana daleč največ zdravnikov s tem nazivom, saj so to ljudje, ki so ogromno prispevali k razvoju svojih strok in zdravstva nasploh, kar govori tudi o kakovosti zdravljenja v naši ustanovi.

Govorite o času tako imenovane Virantove plačne reforme.

Tako je.

Nadzori ministrstva so pokazali, da so mnogi izkoristili plačno reformo za neupravičeno višanje plač. Ste vi tako imenovane PPD – posebne pogoje dela, ki lahko posamezniku močno zvišajo plačo – ukinili, če so se izkazali za neupravičene?

Nadzor ministrstva za zdravje je pokazal, da v UKC Ljubljana nismo bili preveč »radodarni«, kot so bili v nekaterih drugih bolnišnicah. Ugotovili so zelo malo napak pri prevedbah, ki smo jih v glavnem že popravili.

Ustavili ste zaposlovanje mladih zdravnikov.

Kdo? Mi ne! V mojem mandatu se je povečalo število sobnih zdravnikov. Po Zujfu pa soglasja za zaposlovanje daje minister za zdravje, ki je ustavil zaposlovanje sobnih zdravnikov.

Si tudi pri vas pomagate s prostovoljci, tako kot na primer v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer popolnoma brezplačno, samo zato, da ne bi prišla iz stroke, delata dva mlada zdravnika? Je to za vas sprejemljiva oblika dela v zdravstvu?

Nimamo takšnih primerov in ne podpiram takšnih oblik dela. Volontersko delo podpiram, vendar v smislu karitativne dejavnosti.

Že ves čas naštevamo samo težave, s katerimi se ubadate. Avgusta se vam izteče štiriletni mandat, boste vseeno ponovno kandidirali?

Zame je mesto generalnega direktorja največje in najboljše bolnišnice v Sloveniji izziv. Pred petnajstimi leti sem zašel v zdravstvo in tukaj gradim menedžersko kariero. To je tisto, kar znam delati. V tem mandatu smo dosegli ogromno. Kljub varčevalnim ukrepom smo ves čas zagotavljali večji obseg obravnav, kot jih je bil ZZZS pripravljen plačati. Krepili smo našo znanstveno in raziskovalno dejavnost. Uvajali mnoge odmevne nove metode zdravljenja. Skrbeli, kolikor se je dalo, za investicijsko dejavnost. In ob vsem tem poslovali uspešno, z minimalno izgubo. O ponovni kandidaturi je še preuranjeno govoriti, je pa to zagotovo odvisno od več dejavnikov. Želim si, da bi vlada znala ceniti naše delo in da ga ne bi presojala samo kot ekonomski rezultat, ne da bi razumela poslanstva javnega zdravstvenega zavoda, ki ga je ustanovila. Odvisno pa je seveda tudi od tega, koga si bo vlada oziroma minister za zdravje želel za generalnega direktorja.

Ta vaš pomislek je razumljiv, saj o generalnem direktorju glasuje svet zavoda. Vlada pa je pred kratkim imenovala nove člane sveta. Pet od šestih je izrazito strankarsko zaznamovanih. Razmerje moči je jasno, saj ima vlada s šestimi predstavniki v svetu večino.

Na to moram gledati profesionalno. Verjamem, da bodo vsi člani organa upravljanja delovali v korist institucije in poslanstva, zaradi katerega je naša institucija ustanovljena. Ustanovitelj ima pravico imenovati tiste, za katere meni, da bodo izvajali in bdeli nad vladno politiko. Zamenjali so se tudi notranji člani sveta in ne morem polemizirati s tem, koga so zaposleni izvolili.

Seveda ne, ampak trije notranji člani so bili izvoljeni, medtem ko je šest predstavnikov vlade imenovala Janševa vlada. Trije od njih so predstavniki strank na občinski ravni, ki s sistemi, kakršen je UKC, doslej niso imeli posebnih izkušenj. Vam ne bi bilo ljubše, če bi imeli v nadzornem organu strokovnjake s področja financ in zdravstva?

Kar nekaj argumentov imam in verjamem, da se večino članov sveta, poleg omenjenih imamo še predstavnika zavarovancev in mesta Ljubljane, da prepričati o tem, kar delamo dobro. Ne morem pa vplivati na to, kakšno politiko bo prek njih želela voditi vlada.

Bolj kot imenovanje sveta me skrbijo vladni ukrepi na področju zdravstva in zahteve ministrstva po zmanjševanju stroškov. To so zelo zgovorna sporočila, kakšen odnos ima oblast do zdravstva in kakšne namene ima z javnim zdravstvom. Napotujejo nas, naj delamo samo tisto, kar se splača delati. Če bo tako še naprej, bodo morali bolniki poiskati pomoč pri zasebnikih in za zdravje plačati iz lastnih žepov.

Je za vas dobra novica, da ZZZS ni dal soglasja za koncesijo za obravnavo otrok z avtizmom?

Takšnih dobrih novic bi moralo biti več. Moram povedati, da je tudi UKC Ljubljana zaprosil za širitev programa za avtizem za odrasle, pa ga prav tako ni dobil. To pomeni, da ZZZS vsaj tukaj meri z istimi vatli. Ne morem pa se znebiti občutka, da ste k tej odločitvi zdravstvene blagajne pripomogli tudi mediji.

Potem najbrž niste navdušeni, da so pravkar skoraj dve tretjini denarja za širitve programov, več kot 630.000 evrov, dobili koncesionarji?

Teh podatkov še nimam (pogovarjali smo se na začetku tedna, op.p.), a če je to točna informacija, je zelo zgovorno, v katero smer se nagiba vladna politika. Ne smemo pa pozabiti na škodljiv razpis zdravstvene blagajne v začetku lanskega leta, ki je z nelojalnim zniževanjem cen storitev vzel denar javnim ustanovam in ga kanaliziral k zasebnikom. Vedeti morate, da opravljamo zdravstvene storitve, ki so korektno plačane, in takšne, ki so podcenjene. Med podcenjenimi so na primer operacije prirojenih srčnih napak pri otrocih. Ena takšna operacija stane nekaj čez 20.000 evrov, ZZZS pa nam zanjo plača le 12.000 evrov. Za isto operacijo bi morali, če bi otroka poslali v tujino, plačati od 40.000 do 70.000 evrov. Kljub temu operiramo majhne srčke, nekaj izgube pa pokrijemo z drugimi, korektno plačanimi programi, na primer z operacijo hrbtenice. Ampak zdravstvena blagajna nam je na lanskem razpisu odvzela prav operacije hrbtenice – s čim naj torej pokrivamo preslabo plačane operacije sedaj? Nam ostajajo samo tisti programi, ki prinašajo izgubo in se jih zasebnikom ne splača opravljati. Poglejte, slovenske bolnišnice so imele lani 14 milijonov evrov izgube. To pomeni, da s takšnimi »natečaji« za nižanje cen zdravstvenih storitev ne bomo nič dosegli, saj očitno že sedaj dobimo premalo denarja za opravljeno delo.

Prav srčne operacije za otroke so črna pika UKC Ljubljana, saj v celem mandatu niste uspeli najti trajne rešitve.

Podatki kažejo, da ta program z vidika zdravstvenih, medicinskih kazalcev izvajamo korektno in uspešno. Organizacija tega programa pa ni optimalna. Trudimo se, da bi jo izboljšali in olajšali pritiske na naše zaposlene. Ker izraelski kirurg dr. David Mishaly prihaja k nam enkrat na mesec, naredi takrat več operacij v nekaj dneh, kar pa zelo obremeni ostalo osebje. Trudimo se, da bi se povezali z večjim centrom in bi imeli njihove kirurge na razpolago večkrat na mesec. Najboljša rešitev pa bi bila, da bi imeli svoje kirurge. Tudi ta rešitev je na vidiku, a vzgoja takega kirurga, tako pravi medicinska stroka, traja deset let.

Usklajujete se z münchenskim centrom. Ste že blizu dogovora?

Na načelni ravni so pristali na sodelovanje, informacije so ugodne, tudi plačilo ni problem. Morajo pa strokovne ekipe uskladiti še nekaj stvari.

Zakaj v to zgodbo niste odločneje posegli že prej? Tudi minister za zdravje Tomaž Gantar vas je opozoril, da gre očitno za slabe odnose med konkurenčnimi strokami.

Kako pa lahko odločneje posežeš? Če se ljudje med samo ne marajo, jih lahko posedem za isto mizo, kar smo večkrat naredili. Ne želim pa biti tisti, ki bo odpuščal strokovnjake, ki svoje delo dobro opravljajo. To so izvrstni strokovnjaki, ki jim včasih dopustiš, da se obnašajo... recimo temu svojevrstno.

Spori med strokovnjaki niso tako redki, spomnimo se samo zgodbe s prof. dr. Ardebilijem. A prav tako se vaši zaposleni pojavijo v medijih tudi zaradi domnevnih finančnih malverzacij. Tako je bilo v primeru prof. dr. Bojane Žvan (zgodba z njenim društvom) in prof. dr. Boruta Peterlina (genetika). Zakaj se nadzori v teh primerih tako dolgo vlečejo?

Ponovno poudarjam, naši sodelavci so izvrstni strokovnjaki, ki opravljajo dobro delo za paciente. V primeru prof. Žvanove postopki niso pokazali oškodovanja bolnišnice. Kar se tiče prof. Peterlina, pa zadeve v tem trenutku ne morem komentirati (v dneh po pogovoru so predstavili rezultate revizije, ki ni pokazala večjih nepravilnosti, op.p.). Dozdeva pa se mi, da je javnost včasih preveč kritična do naših strokovnjakov in da se zaključki v javnosti prehitro sprejemajo.

No, ampak na področju srčne kirurgije operacije otrok niso edini zaplet. Spomnimo se še težav s koncesijo srčnega kirurga prof. dr. Tomislava Klokočovnika, za katero ni bilo interesa v vaši hiši.

Se vam zdi, da bi se jaz zapisal v zgodovino kot pozitiven in uspešen direktor, če bi dal UKC Ljubljana na razpolago koncesionarjem, da bi tukaj izvajali svoje programe? To poznamo iz devetdesetih letih, ko so množično podeljevali koncesije za osnovno zdravstveno raven in so koncesionarji najemali prostore v zdravstvenih domovih. In kaj imamo danes? Ponekod nimamo več zdravstvenih domov, ampak zgradbo, v kateri delajo nepovezani koncesionarji. Ne želim biti tisti direktor, ki bi UKC Ljubljana na tak način razgradil, saj je prepomembna institucija, da bi se nekdo na tak način igral z njo.

Na Golniku imajo z oddajanjem prostorov koncesionarju, kirurgu, asist. mag. Marku Bitencu, dobro izkušnjo.

Za nas je to popolnoma neprimerljivo. Bitenčeva koncesija Golniku ni bila konkurenca, saj do takrat niso imeli kirurške dejavnosti in je to dopolnilo njihovo internistično dejavnost. Pri nas zdravimo vse, zato ni potrebe, da bi oddajali prostore koncesionarjem kardiologom, travmatologom...

Potem zanikate trditve generalnega direktorja zdravstvene blagajne Sama Fakina, da vaše »operacijske sobe popoldan in zvečer samevajo«?

Oh… (dolg vzdih) Kot že večkrat doslej tudi ob tej priložnosti vabim vse, ki govorijo, koliko je pri nas praznih delovišč, naj se o tem sami prepričajo. Operacijski blok ali magnetna resonanca ob 22. uri res ne delujeta z enako dinamiko kot čez dan, delujeta pa. In končno, zelo bom vesel, če nam bodo tisti, ki nam očitajo premalo dela, dali dodatne programe za zdravljenje ljudi.

Kadar govorimo o varčevanju v zdravstvu, imamo v prvi vrsti v mislih dobavitelje medicinske opreme, zdravil in pripomočkov. Pred kratkim smo v Dnevniku na primeru intraokularnih leč razkrili, da imate še vedno javne razpise, ki so pisani na kožo posameznim dobaviteljem. Bo ekonomska kriza še povečala število dobaviteljskih vrtičkov?

Ne, lahko jih pričakujemo manj. Pred štirimi leti sem si zastavil cilj, da bomo vse naročali skladno z zakonom o javnih naročilih. Za večino materialov in storitev objavljamo javne razpise. Izvzeti so zneski, ki v enem letu ne dosežejo 24.000 evrov. Tudi posamezni dobavitelj je podvržen zakonu, če je njegov skupni seštevek prihodkov večji od 24.000 evrov.

Ne glede na to se je, kot ste ugotovili, pojavil razpis, pisan na kožo konkretnemu dobavitelju. Nikoli pa ne podpišem oddaje razpisa, če ugotovim, da se je prijavil samo en ponudnik. V le zelo redkih primerih je samo en dobavitelj tudi upravičen. Tak primer je na primer robot za urologijo. Zato sedaj popravljamo razpis za intraokularne leče, ki bo omogočil več ponudnikov, in tudi razpis za enteralno prehrano, ki sem ga prestregel še v pripravi.

Vlada vam zateguje pas, vi pa je še vedno niste spomnili, da so rezerve v zdravstvu skrite tudi v kolektivni pogodbi. Prof. dr. Janez Žgajnar z Onkološkega inštituta je že pred dvema letoma opozoril na neupravičene dodatke zaradi sevanj, kot so skrajšani delovni čas in daljši dopusti.

Direktorji se ne pogajamo o kolektivni pogodbi, to dela vlada.

Ste pri vas izdelali študijo, koliko bi na tak način prihranili – ne samo denarja, temveč koliko manj ljudi bi tako potrebovali – in podatke predstavili ministru?

To smo naredili za dopuste, kmalu po tistem, ko sem postal generalni direktor. Samo v UKC Ljubljana bi lahko s krajšimi dopusti pridobili delovni čas za nekaj deset zdravnikov. Uradno pobudo za spremembo smo prek Združenja zdravstvenih zavodov dali dvema ministroma.

Predvidevam, da govorite o Borutu Miklavčiču in Dorijanu Marušiču, ki očitno nista ugriznila v kost.

Vlada ni odreagirala, direktorji pa smo svoje delo opravili.

Zanimivo, vlada zmanjšuje denar za zdravljenje, ne uredi pa tistega, kar bi bilo za bolnike povsem neboleče.

(prikima) V zdravstvu ne smemo več govoriti, koliko lahko s kakšnim ukrepom prihranimo, saj to niso več velike številke. Pogovarjati se bomo morali o vsebini, denimo, da pri nas operacija kolka stane trikrat manj kot v Nemčiji. Če bomo želeli imeti enako kakovost kot Nemci, bomo morali prilagoditi cene.

Bi bolje operirali kolk, če bi bile cene višje?

Lahko bi uporabljali boljše materiale, bolj bi se posvečali bolnikom. Ampak operacijo kolka sem dal samo za primer. Poglejte, UKC Ljubljana vsako leto, enako kot dunajska klinika, hospitalizira 100.000 bolnikov in jih pregleda milijon v ambulantah. Na Dunaju to opravi 9500 zaposlenih, pri nas pa 7700. Verjemite, bolniki bi bili bolj zadovoljni, če bi zanje skrbelo 1800 sodelavcev več.

Imate zaradi finančnih in kadrovskih omejitev, ki vplivajo na kakovost dela, več težav pri pridobivanju mednarodne akreditacije?

Nekaj že, čeprav akreditacijski model ne predvideva, da imaš vse, kar imajo najbogatejši. Zahteva pa pravo vizijo in usmeritev, v katero smer bomo razvijali bolnišnico. Akreditacija me ne skrbi, tudi mi jo bomo dobili, tako kot že nekatere druge slovenske bolnišnice. Bolj me skrbi to, da s tem še nismo enako dobri kot bolnišnice v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem…

Varčevanje škodi kakovosti, sami ste omenili slabše materiale. Torej je lanskoletna napoved že dejstvo.

Tukaj vas moram popraviti, ves čas pazimo pri materialu. Kjer lahko brez škode uporabimo slabši material, to naredimo. Zdaj bo ta pritisk še večji, saj se drugače ne bo dalo.

Vaš direktorski kolega v Novi Gorici Darko Žiberna že nekaj časa napoveduje znižanje plač. Zanimivo je, da je bil v času Virantove plačne reforme v zdravstvu državni sekretar na ministrstvu za zdravje in je plače kljub opozorilom ZZZS pomagal dvigniti. Tudi vi podpirate Žibernovo aktualno idejo? 

Plače v zdravstvu niso samo plače zdravnikov, so tudi plače kuharjev, spremljevalcev bolnikov, kurirjev, zdravstvenih tehnikov... Skratka tudi mnogih, ki nimajo visokih plač. Zato se bojim, da bi proporcionalno zniževanje plač najbolj prizadelo prav te zaposlene. Nasploh pa sem prepričan, da z zniževanjem plač ne bomo rešili slovenskega zdravstvenega sistema. Morali se bomo sprijazniti, da bomo morali zanj nameniti enak odstotek BDP, če želimo imeti enak obseg in kakovost zdravstvenih storitev kot Nemčija, države Beneluksa, skandinavske države...

Nekdanji minister Dorijan Marušič se je zelo osredotočil na leto 2014, ko bo začela veljati direktiva o prostem pretoku bolnikov v EU. Zdi se, da smo se zadnje leto ukvarjali samo s preživetjem, ne pa tudi s prihodnostjo. Bomo prosti pretok bolnikov pričakali v slabi kondiciji?

Kaže da res, glede na to, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom. Čeprav dvomim, da bo direktiva zelo posegla v našo dejavnost. Ljudje se želijo zdraviti doma in tudi denarja za zdravljenje v tujini večina nima. Bolnik si bo moral razliko med našo in tamkajšnjo ceno plačati sam, poleg tega pa bo moral ves znesek za mesec ali dva tudi založiti. Slovenci smo siromašni. Obeti, da bi mi zdravili bolnike iz tujine, pa so prav tako prazni. Njim namreč ne smemo zaračunati več, kot nam za storitev plača naša zdravstvena blagajna. Mislite, da bomo operacije na srcu opravljali tudi za druge države, če imamo pri vsaki že sedaj 8000 evrov izgube?

Pred kratkim ste se dogovarjali za zdravljenje Rusov. Ste okrepili tržno dejavnost?

S tržno dejavnostjo zaslužimo 12 milijonov evrov na leto, kar je proračun majhne bolnišnice. Zavedam se, da bo treba to dejavnost širiti, ampak imam problem: ne želim biti tisti generalni direktor, ki bi ogrozil izvajanje javnega zdravstva zaradi tržne dejavnosti. Zato se tega lotevamo previdno in počasi. Mi nismo prvenstveno ustanovljeni za pridobivanje prihodkov na trgu. Nas je država ustanovila zato, da zagotavljamo javne zdravstvene storitve za naše državljane.

Katere ukrepe bi morala po vašem mnenju vlada takoj sprejeti, da bi ozdravila zdravstvo?

Ne bom se omejil samo na ekonomijo. Pahorjeva vlada je bila na dobri poti, ko je dala v parlament dovolj dober kompromis predloga zakona o zdravstveni dejavnosti. Spremeniti pa bi morali tudi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, da bi državljani bolj pravično plačevali prispevke za zdravstvo, tako da bi obremenili tudi avtorske in podjemne pogodbe, študentsko delo... in vse, ki ne plačujejo obveznega zdravstvenega zavarovanja. Posebej bi lahko obdavčili še alkohol, cigarete, izdelke iz sladkorja...

Prav pri obdavčitvi sladkih pijač se je pokazalo, kako šibek glas ima zdravstveni resor. Do 20 milijonov evrov na leto, kolikor naj bi se jih s tem ukrepom nabralo, bo šlo glede na zadnji predlog v proračun in ne v zdravstveno blagajno. Je zdravstvo res tako grozno šibek politični partner?

Očitno, čeprav je to nerazumljivo, saj obvladuje 8 odstotkov slovenskega BDP.

Nič ne kaže, da bi lahko dovolj hitro sprejeli ukrepe, ki bi zdravstvu že letos prinesli dodaten denar.

Leto še ni izgubljeno; če bo nova vlada resno zastavila, bi lahko do poletja sprejela predlagane reformne ukrepe, ki bi v drugi polovici leta že pokazali svoje učinke. Če bomo bolj počasni, bo zdravstvo potrebovalo finančne injekcije.

Na takšna opozorila se je minister Gantar enkrat že odzval ostro, zagrozil vam je z odstavitvijo. Se vam zdi njegov odziv primeren?

Z ministrom imava osebno dober odnos, posebej se strinjava glede ohranjanja javnega zdravstva. Njegov odziv pa kaže, da verjetno ni imel pravih informacij. Takrat smo kot Združenje zdravstvenih zavodov opozorili na nekaj, kar je naslednji dan na Jesenicah že postalo realnost, saj so veletrgovci začeli ustavljati dobave.

Se to dogaja tudi pri vas?

Ne še, nismo še tako na tesnem. Z dobavitelji se zaenkrat relativno uspešno pogovarjamo in so kooperativni. Na roke so nam šle tudi dopolnilne zavarovalnice, posebej Vzajemna, ki so s ponudbo, da nam račune plačajo vnaprej, ravnale družbeno odgovorno. Ta problem pa bomo imeli tudi pri nas, če bo obveljal odvzem 24 milijonov evrov in če ne bomo uspeli realizirati vseh predvidenih ukrepov za varčevanje.