Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani je verjetno najboljši ameriški dokumentarec Mea maxima culpa: Molk v božji hišiAlexa Gibneyja, ki z vsemi odlikami raziskovalnega novinarstva obravnava pedofilijo v Rimskokatoliški cerkvi, tako v ZDA kot drugod in tako z vidika prizadetih kot tistih, ki je nočejo videti oziroma jo dopuščajo. Slovenska režiserka Jasna Krajinovič, ki dela v Belgiji, je v Poletju z Antonom izvrstno pokazala, kako si otroke prisvaja neka druga »struktura«: ruska vojska. V palestinsko-izraelskem filmu 5 razbitih kamer in v izraelsko-nemških Čuvajih pa gre seveda za povsem druge stvari.

Kako se obzorje spremeni

Palestinec Emad Burnat iz vasi Bil'in na Zahodnem bregu si je leta 2005 nabavil digitalno kamero, da bi z njo spremljal razvoj svojega četrtega sina Džibrila. Toda tistega leta so izraelske oblasti z buldožerji vdrle na Zahodni breg in tudi v neposredno bližino Bil'ina, tako da je Emad svojo kamero vse manj uporabljal za snemanje svojega sinka in vse bolj za dokumentiranje tega, kako Izraelci palestinskim prebivalcem Bil'ina vse bolj omejujejo življenjski prostor: z buldožerji ruvajo oljke in uničujejo obdelovalno zemljo, da bi na njej zgradili svoja betonska naselja, palestinsko vas pa zagrajujejo z žičnato ograjo. Palestinski kmet Emad se je izkazal za nadarjenega filmarja: dobro je pokazal, kako se je ljudem v tej palestinski vasi nenadoma spremenilo obzorje, kako se je pejsaž, posejan z oljkami in krpami zemlje med kamnitimi gmotami, transformiral v splanirano in prašno gradbišče in kako je ne le njihov pogled, ampak tudi njihovo gibanje povsod naletelo na žičnato ograjo.

Pogled obiralcev oliv in obdelovalcev zemlje se je tako rekoč čez noč spremenil v pogled taboriščnikov – neznosen pogled, ki so se mu v Bil'inu uprli, sprva s povsem nenasilnimi in domiselnimi protesti. Toda ob vsakem poskusu protesta so se brž pojavili izraelski vojaki in ljudi razgnali: najprej s klici in z grožnjami z orožjem, potem s plinskimi bombami, ko so se protesti stopnjevali in so protestniki kot orožje uporabljali kamenje, pa kar s streljanjem v njih. Nekaj so jih za krajši čas zaprli, med njimi tudi Emada, njega zato, ker je proteste in izraelske vojake snemal. V petih letih so mu ti razbili pet kamer, vendar so se ohranili njihovi posnetki, zaznamovani s ponavljanjem bolj ali manj istih prizorov (bil'inskih protestov in izraelskega nasilja), le da je to ponavljanje prej šokantno kot pa monotono. V palestinskem Bil'inu je to »ponavljanje« postalo način življenja, v katerem je tudi Džibril v petih letih zrasel v malega upornika.

Toda v Bil'in niso vdirali samo izraelski buldožerji in vojaki, marveč tudi izraelski aktivisti, ki so Palestincem pomagali pri protestih (gradnja izraelskih naselij na Zahodnem bregu je bila namreč povsem nezakonita). Kot je tudi samemu Emadu Burnatu pri dokončanju filma pomagal izraelski režiser Guy Davidi, v palestinsko-francoski koprodukciji pa je sodeloval tudi izraelski filmski sklad. Burnatov in Davidijev film 5 zlomljenih kamer je bil nagrajen v Sundanceu in na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Amsterdamu.

Sprijaznjeni nasprotniki

A če ta udeležba pri palestinskem filmu priča o izraelski samokritičnosti, kaj bi potem lahko rekli o Čuvajih (izraelsko-nemška koprodukcija, režija Dror Moreh), v katerih pet nekdanjih šefov izraelske obveščevalne službe Shin Bet nastopa kot prav toliko kritikov »reševanja« izraelsko-palestinskega konflika. To so možje, ki ne le bi, marveč so tudi dejansko in brez vsakršnih moralnih zadržkov naredili vse za varnost izraelske države in boj proti palestinskemu terorizmu, toda celo najtrši in najstarejši med njimi dobro ve ne le, da je to, »kar je za nas terorizem, za Palestince pravični boj«, marveč tudi to, da je izraelska politika do palestinskega »vprašanja« povsem zgrešena (»dobivamo bitke, izgubljamo pa vojno«). Ta nekdanji šef Shin Beta izraelsko okupacijo palestinskega ozemlja celo primerja z imenom, ki ga kot Jud noče in ne more izgovoriti. Dva druga šefa Shin Beta sta preprečila teroristični napad izraelskih skrajnih desničarjev na mošejo in Jicaka Rabina zaman opozarjala, da pripravljajo atentat nanj.

Morehovi Čuvaji so resda dokumentarec v stilu »govorečih glav«, toda te pričajo tudi o neki »kvaliteti«, ki jo poznamo iz tistih trilerjev, kjer med zasledovalcem in zasledovanim, preganjalcem in preganjanim pride do neke simpatije: ti možje, šefi Shin Beta, so resda dali pobiti vrsto vodilnih palestinskih teroristov, toda prek nenehnega, podrobnega in široko razvejanega nadzorovanja Palestincev so jih tako dobro spoznali, da so jih vse bolje razumeli, če jim že niso mogli postati simpatični – skoraj tako kot policist pod krinko postane podoben džankiju, ki ga hoče zapreti.