In kaj hočejo sami? Iz njihove odrske prezence je razvidno, da glasbe ne delajo (le) za zabavo, kot jo uprizarjajo številne »kul« zasedbe, ozaljšane z »I don't give a fuck« odnosom do stanja stvari in odnosov med ljudmi »tu in zdaj«. Makedonske postpunk sanje, ki jih Bernays Propaganda naslikajo skupaj z globalno potrošniško zmedenostjo, zato niso prav nič drugačne kot slovenske, evropske ali z druge strani Atlantika: »Osmisli me, povej mi, kam naj grem. Sem lutka, čakam, da bom kupljena. Morje informacij, v katerem ne morem plavati. Dobiš informacijo, a znanja ne.« (Makedonski Son) Kar prav gotovo ni ugodna diagnoza družbe, ob kateri bi radostno poplesavali ali se veselili, kako dobro smo zavozili. Tokrat Bernaysi redkeje zavijajo v plesne ritme ali z rudimentarnimi kitarskimi akordi zibajo telo in mu pomagajo pri stopnjevanju napetosti do trenutka, ko podivja skupaj z bobni. Z vrtinčenjem idej in odlaganjem klimaksa (zaidejo) korak naprej. A niso le grenki, jezni in željni eksperimentiranja: sladke basovske linije ustvarjalne odvode držijo skupaj, prav tako jih razgibava vokal Kristine Gorovske, ki sega od himničnih melodij prek ambientalnih odmevov do zajedljivosti PJ Harvey. Da je to eksperimentalna plošča, s katero iščejo nov avtorski glas, je jasno iz primesi jazza (Leb i igri). Slišite hardcore, ki ga iz dneva v dan brenka prekerna generacija? Da ni tudi brezperspektivna, lahko preverite jutri v Gali Hali na ljubljanski Metelkovi.