In kaj hočejo sami? Iz njihove odrske prezence je razvidno, da glasbe ne delajo (le) za zabavo, kot jo uprizarjajo številne »kul« zasedbe, ozaljšane z »I don't give a fuck« odnosom do stanja stvari in odnosov med ljudmi »tu in zdaj«. Makedonske postpunk sanje, ki jih Bernays Propaganda naslikajo skupaj z globalno potrošniško zmedenostjo, zato niso prav nič drugačne kot slovenske, evropske ali z druge strani Atlantika: »Osmisli me, povej mi, kam naj grem. Sem lutka, čakam, da bom kupljena. Morje informacij, v katerem ne morem plavati. Dobiš informacijo, a znanja ne.« (Makedonski Son) Kar prav gotovo ni ugodna diagnoza družbe, ob kateri bi radostno poplesavali ali se veselili, kako dobro smo zavozili. Tokrat Bernaysi redkeje zavijajo v plesne ritme ali z rudimentarnimi kitarskimi akordi zibajo telo in mu pomagajo pri stopnjevanju napetosti do trenutka, ko podivja skupaj z bobni. Z vrtinčenjem idej in odlaganjem klimaksa (zaidejo) korak naprej. A niso le grenki, jezni in željni eksperimentiranja: sladke basovske linije ustvarjalne odvode držijo skupaj, prav tako jih razgibava vokal Kristine Gorovske, ki sega od himničnih melodij prek ambientalnih odmevov do zajedljivosti PJ Harvey. Da je to eksperimentalna plošča, s katero iščejo nov avtorski glas, je jasno iz primesi jazza (Leb i igri). Slišite hardcore, ki ga iz dneva v dan brenka prekerna generacija? Da ni tudi brezperspektivna, lahko preverite jutri v Gali Hali na ljubljanski Metelkovi.
Hardcore prekerne generacije
Preidimo kar takoj na bistvo: Bernays Propaganda so aktivistična skupina, ki izhaja iz dediščine punka in hardcora. Ime so si sposodili od »očeta« odnosov z javnostjo Edwarda Bernaysa, »dvojnega nečaka« Sigmunda Freuda. Že od prvenca Happiness Machines (2009) in nadaljevanja My Personal Holiday (2010) imajo jasen progresivni program: nočemo (le vašega!) napredka, hočemo spremembe (tudi za nas!). Kakšne spremembe pa hočete, bodo zaskrbljeno spraševali bolj izkušeni. Mi hočemo biti drugačni! Drugačni tudi od vaše drugačnosti! Res? V vrsticah s predhodnega albuma My Personal Holidays, zelo kompaktnega paketa plesnega hardcora – »Hočem počitnice, ki bodo samo moje. Tri srečne ure, ki naj trajajo. Koledar brez praznih dni. Preveč sem zaposlen s čaščenjem vaših svetnikov!« – se lahko prepozna tako generacija postsocialistične mladine brez prihodnosti kot generacija njihovih staršev, ki so ji naenkrat »pozabili« nakazati plače in prispevke za dostojno starost. Ko ob boku honorarnih mladih protestirajo brezposelni starši in njihovi osiromašeni stari starši v penziji, bi elite vseh barv morale prisluhniti še komu drugemu kot le večjim in vplivnejšim igralcem partije finančnega pokra. Ponovimo: popularna glasba ni namenjena le deljenju takšnih in drugačnih občutkov, ki oblegajo posamezne glave, razširjanju potrošniških podob in uprizarjanju zapeljivih življenjskih stilov. Da glasba spreminja svet, ne verjamejo le U2 in Bob Geldof. »Bernaysi« to poanto izrazijo z mislijo ameriškega pustolovca Jacka Londona (A Bone to the Dog): »Dati psu kost ni miloščina. Miloščina je, da podelite s psom kost, ko ste prav tako lačni kot on.«
