Če bi bil (za novega papeža, op. ur.) izvoljen kardinal Seán Patrick O'Malley iz Bostona, bi na papeški prestol stopil redovnik, bradati Frančiškov sin kapucin, mož irskih korenin in klene irske duhovnosti ter sploh človek z velikim posluhom za priseljence in nizke družbene sloje. Z njim bi v ospredje stopila tudi ena najbolj gnusnih zgodb iz sodobne zgodovine: bostonska afera duhovniških spolnih zlorab. Še enkrat bi se spomnili hudičevskih duhovnikov, drugače jih skoraj ne moremo imenovati, ki niso samo vsak zase zlorabljali svojih nemočnih žrtev, ampak so si dovolili organizirati nekakšno mrežo, po kateri je »krožil« njihovi pohoti zanimiv »material«. Po odkritju se je zdelo, da se bo ves Boston s svojo Cerkvijo vred pogreznil do pekla. Da bo Katoliška cerkev enostavno izginila iz tega mesta. A dobro desetletje potem je bostonska škofija vstala. Ne samo redno verno ljudstvo, tudi same žrtve pedofilskih duhovnikov so v svojem novem škofu O’Malleyu našle zanesljivega in odločnega pastirja. Pomenljivo na kvadrat: bostonsko semenišče je spet polno kandidatov za duhovništvo. O'Malley kot papež bi torej najavil Cerkev, ki se zmore soočati s svojimi ranami, Cerkev, ki zna pomesti pred svojim pragom, preden pridiga svetu. Frančiškova karizma bi pokazala na bistvo Cerkve ter jo učila ponižnosti in skromnosti ter kako iz ponižnosti in skromnosti zastaviti nov zagon. časnik.si
Branko Cestnik pater