Ilirska Bistrica. »Padec meje, ki je leta 1991 grobo posegla v sodelovanje med ljudmi, bo gotovo blagodejno vplival na naše območje. Vendar pa morajo biti naša pričakovanja realna. Dvajset let pretrganega sodelovanja pomeni veliko praznino. V tem času so se spremenili gospodarski tokovi, časi in razmere so popolnoma drugačni, generacije, ki je pred leti tržila produkte na reškem in istrskem območju, preprosto ni več, sedanja pa ni vzdrževala in obnavljala vseh teh stikov,« razmišlja Janez Rojc, predsednik območne obrtno-podjetniške zbornice Ilirska Bistrica. Kljub temu verjame, da se bodo začeli stiki vzpostavljati, kar pa ne bo ne hitro ne preprosto. »Mnogi na hrvaški strani namreč še vedno letijo na krilih nacionalizma in na nas gledajo kot na grožnjo z Zahoda,« pravi Rojc, ki pa je vseeno prepričan, da bo z vzpostavitvijo normalnih tokov tudi tovrstnih neljubih dogodkov zelo malo. »Predvsem to velja za hrvaško oblast, kajti naši je po dosedanjih izkušnjah popolnoma vseeno, kdo in kako hodi in dela po naši državi,« ocenjuje Rojc.
Ilirskobistriški podjetnik Stojan Kovačič, ki se ukvarja s strojnimi inštalacijami, prav zato upa, da ne bodo na Hrvaškem naleteli na prevelike zakonodajne ovire, podobno kot so denimo po odprtju meje v Italiji, kjer za tuje obrtnike veljalo zahtevnejši predpisi kot v Sloveniji za italijanske. »Urejanje papirologije bi prineslo dodatne stroške, to pa bi lahko pomenilo, da ne bomo tako konkurenčni,« opozarja podjetnik, ki sicer računa, da bo na reškem in kvarnerskem trgu v prihodnje ustvaril vsaj polovico prometa, pred letom 1991 pa je bil ta delež kar 80-odstoten.
Da je bilo prav to območje njihov prvi pomembnejši trg vse do razpada Jugoslavije, pove tudi Janez Rebec, predsednik uprave Pivke perutninarstvo in direktor Delamarisa ter predsednik upravnega odbora Območne gospodarske zbornice Postojna. »Ob nastanku novih držav in meja se je zaradi carinskih ovir naša prodaja na hrvaškem trgu krepko zmanjšala. Po vstopu Hrvaške v EU si zato obetamo vrnitev na te trge,« pravi Rebec. Odprtje meje bo namreč prineslo odpravo določenih carinskih in davčnih dajatev. Poleg širitve trga bo vstop Hrvaške v EU tako po Rebčevi oceni za manjša in velika podjetja v regiji pomenil predvsem enostavnejše poslovanje, obenem pa lahko pričakujemo, da bodo novo priložnost izkoristili tudi hrvaški podjetniki, kar bo prineslo dodatno povečanje in zaostritev konkurence tudi pri nas doma.
Bo težava administracija?
Danijel Lamperger, vodja oddelka svetovalnega centra pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, nam je pojasnil, da je v tem trenutku težko napovedati, kako bo potekalo opravljanje storitev na hrvaškem trgu, ko bo hrvaška del evropskega notranjega trga. Ni še znano namreč, kakšne postopke ali zahteve bo Hrvaška vpeljala za tuje ponudnike storitev, ki bodo na Hrvaškem čezmejno opravljali storitve in ne bodo registrirali podružnice ali podjetja. Ocenjuje, da slovenski ponudniki storitev ne bodo imeli težav z zagotavljanjem standardov glede višine plač in ustrezne kvalificiranosti. »Naštudirati bo treba le administrativni postopek, če ga bo Hrvaška vpeljala, in sicer glede prijave storitev, prijave napotenih delavcev in tako dalje, kot je zdaj to na primer urejeno v Avstriji ali Nemčiji,« pravi Lamperger in pri tem napoveduje pomoč in svetovanje članom.
Zdaj Hrvati k nam po ozimnico
Znan pridelovalec Vincenc Primc iz Velike Bukovice, ki se spominja še časov, ko so v Reko in zaledne vasi pridelke vozili prodajat s konji, se zaveda, da bodo danes prodajo narekovali drugačni predpisi, a vendarle ne dvomi, da bi usmeritev na bližnji reški trg, ki zaradi podnebnih razmer nima razvitega zelenjadarstva, utegnila biti zelo donosna. Sam je vezi s številnimi hrvaškimi kupci v vseh teh letih ohranil, le da so zdaj ti hodili k njemu. Jeseni ima tudi do 20 individualnih kupcev na dan, ki kupujejo pridelke za ozimnico, stalno oddaja tudi mleko. »Naši proizvodi so pri Rečanih že od nekdaj zelo cenjeni,« pove Primc.
Tudi na družinski kmetiji Damijana Štembergerja iz Vrbice, ki se ukvarja z ovčerejo in kozjerejo, izdelavo sira ter prodajo gozdnih sadežev in gob, imajo veliko individualnih kupcev s Hrvaške. Po odprtju meje si Štemberger veliko obeta zlasti zaradi bližine in velikosti trga, pomembna okoliščina z vidika prodaje pa se mu zdi tudi turistična razvitost območja. »Tudi povpraševanje po ovčjem in kozjem mesu je tukaj večje kot pri nas, cene pa do 40 odstotkov višje,« pravi Štemberger, ki priložnost vidi predvsem v prodaji mesnicam in restavracijam. »Veliko kontaktov imam še iz časov nekdanje Jugoslavije,« izpostavlja sogovornik, ki pravkar zaključuje tudi naložbo v novo klavnico, v prihodnje pa ne izključuje možnosti, da bi na Hrvaškem odprl tudi svoje podjetje. Za tiste, ki bodo ponujali kakovostne izdelke in stalno zalogo ter primerno ceno, ne dvomi, da ne bi bili uspešni, če se bodo le dovolj potrudili.
Ovira nepovezanost kmetov
Aleš Zidar, strokovni vodja Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom in dober poznavalec razmer v tukajšnjem kmetijstvu, pove, da so se v zadnjih dveh desetletjih po osamosvojitvi vrste v bistriškem kmetijstvu, tudi na račun izgube reškega trga, zdesetkale. »Velikih količin, ki bi bile potrebne za pokritje reškega bazena, tako nimamo. Poleg tega so kmetje razdrobljeni in nepovezani, na veletržnicah pa bi lahko konkurirali le, če bi se povezali in tako dosegli večje količine.« Zidar zato ocenjuje, da bodo za zdaj priložnost lahko izkoristili zlasti kmetje, ki se ukvarjajo z »butičnim kmetijstvom«.
