Vzhodni Evropejci so bili dolga desetletja za železno zaveso in so se nad dirkaškim športom lahko navduševali le v okviru svojih (za zahodne razmere) skromnih zmožnosti, kakšno informacijo o dogajanju v vrhu dirkaškega športa pa so ujeli tudi iz tujih medijev. Poljska je bila od druge svetovne vojne obsojena na dirkaški »srednji vek«, a s padcem komunizma se je tudi pri njih vse spremenilo. Če nič drugega, se je pokazalo, da premorejo kar nekaj hitrih fantov. Robert Kubica iz Krakova je eden takih primerkov, kako lahko tudi »vzhodnjak« z ustrezno dirkaško šolo pristane v svetu najboljših, kajti tja tudi sodi.

Robert Kubica je klasičen primer dirkaške šole, ko je prve korake storil v kartingu, in to tam, kjer jih je moral, če je hotel uspeti v tem športu. V Italiji. Še pred tem pa mu je oče Artur kupil malo terensko vozilce, s katerim je Robert dolgo časa treniral in vozil slalom med steklenicami na domačem dvorišču. In ko je bil dovolj star, je takoj začel dirkati v poljskem prvenstvu in v treh sezonah odnesel šest naslovov prvaka. Nato je sledil prvi velik korak naprej, že omenjena Italija, kjer je postal prvi »tujec«, ki je leta 1998 osvojil mednarodno italijansko prvenstvo »junior«. K temu je dodal še celo vrsto zmag in se seveda povzpel v višje razrede enosedih dirkalnikov, od formule renault 2000 prek formule 3 do prvega »resnega« dirkanja v formuli renault 3,5. Tam je s štirimi zmagami ter enajstimi uvrstitvami na zmagovalne stopničke postal prvak leta 2005 in si s tem prislužil vstopnico v svet, o katerem mladi dirkači lahko le sanjajo: formulo 1.

Najprej je bil pri ekipi Renault nekajkrat na stezi kot testni voznik, a do stalnega sedeža ni prišel. Zato pa so imeli več posluha pri BMW Sauberju, ki je tudi sicer v tistem času pokazal še največ volje za »tveganja« in je med drugim odprl vrata v formulo 1 tudi Sebastianu Vettlu. Kubica je v sezoni 2006 postal rezervni dirkač in po tistem, ko je Jacques Villeneuve zaradi nesreče v Nemčiji tožil zaradi glavobola, so mu dali priložnost na dirki v Budimpešti. Premagal je takratnega moštvenega tovariša Nicka Heidfelda in dirko končal kot sedmi, a so ga zaradi prelahkega dirkalnika kasneje diskvalificirali. V sezonah od 2007 do 2009 je postal redni član ekipe, ljubiteljem tega športa pa je zagotovo ostala v spominu grozljiva nesreča v Kanadi leta 2007, ko je kot po čudežu preživel trčenje s polno hitrostjo v betonski zid ob stezi. A to ga ni omajalo, da ne bi pokazal svojega pravega talenta in leta 2010 je končno prišel »domov«, v ekipo Renault. Toda vrnitev ni trajala dolgo, le eno sezono, čeprav so pri Renaultu imeli veliko načrtov z njim in so ga postavili na prvo mesto, kljub temu da je do takrat zmagal le na eni dirki formule 1 (in ta zmaga na VN Kanade 2008 je ostala edina v njegovi karieri). Prvo leto 2010 je bilo zelo obetavno, potem pa so prišla zimska testiranja pred sezono 2011 in Robertovo spogledovanje z relijem.

Danes 28-letni dirkač se je že prej spogledoval z relijem, a si verjetno želi, da na enem reliju ne bi nastopil. V Italiji je 6. februarja 2011 s škodo fabio trčil v kovinsko ogrado ob cesti, njen del je prebil potniško kabino in Poljaku skorajda odrezal roko. Če bi se to zgodilo kateremu drugemu »smrtniku«, bi mu zdravniki verjetno amputirali roko, tako pa so se dolgo borili in mu jo uspeli rešiti. Pred njim je bilo nešteto dni terapij in operacij, na kariero v formuli 1 pa ni pozabil. A prišli so novi junaki, vedno bolj pa postaja jasno, da z vrnitvijo v formulo 1 za hitrega Roberta ne bo nič. Poskusil se je sicer tudi v Mercedesovem dirkalniku DTM, Nemci bi ga z veseljem vzeli v svoje vrste, a se je odločil drugače: letos bo raje sedel v Citroenov reli dirkalnik DS3 RRC in med drugim odpeljal sedem dirk svetovnega prvenstva v razredu WRC2.

Kariera za Roberta Kubico torej ni končana, a z vsakim mesecem je vrnitev v dirkalnik formule 1 manj verjetna. In tudi vrnitev v DTM za sezono 2014 ni izključena, vodja Mercedesa Motorsport Totto Wolf pa je po propadli Kubičevi vrnitvi v DTM povedal: »Robert mora opraviti še kakšno domačo nalogo. Znebiti se mora demonov, ki ga spremljajo v glavi, če se bo želel vrniti v vrhunski motošport na dirkaških stezah, ne da bi se pri tem stalno spominjal, kaj je izgubil s tisto nesrečo.« Mentalna blokada torej vsaj po mnenju vodje Mercedesa še ni odpravljena, a v reli avtomobilu tega ni čutiti. Očitno bo Robert še kdaj zašel na romarsko pot na Jasno Goro v Czestochowi, ki je že do sedaj dajala Poljaku kar nekaj mentalne moči. Zdaj jo bo potreboval bolj kot kadar koli prej.