Sekretariat za vseslovensko ljudsko vstajo je pridobitev, ki jo je nemogoče ne podpreti, pa naj stane (sekretariat, seveda), kolikor hoče. Ni treba prav daleč nazaj v zgodovino, da bi lahko zaslutili, kako povsem drugače bi se ta lahko zasukala, če bi le oblasti pravi čas zaznale, kaj naklepa ljudstvo, vzpostavile z njim dialog, preučile njegove pobude in, na primer leta 1941, ustanovile ministrstvo za NOB. Ali pa leta 1990 ministrstvo za razpad Jugoslavije in osamosvojitev. Ker te daljnovidnosti in pameti oblasti nikoli niso imele, so tozadevna ministrstva, sekretariate ali vsaj visoke državne urade zmeraj ustanavljale (neke druge oblasti) po tem, ko se je zgodovina že zgodila – seveda, treba je bilo skrojiti prvoborčevske prapore, postaviti spomenike, podeliti državna priznanja, zagotoviti izplačevanje zaslužnih pokojnin, rezervirati kapacitete v zdraviliščih in izdajati nove zgodovinske učbenike; nič od tega ni mogoče, če vlada nima pri roki vsaj majčkenega sekretariata, če že ne ministrstva (za borce, za vojne veterane itd.)

Gledano s tega vidika je namera mandatarke Bratuškove epohalnega pomena, saj je vnaprej znano, da bo prihodnost po koncu njenega mandata drugačna, kot se je namenila biti: nobenih revolucij ne bo in zato tudi nobenih kolajn, spomenikov in penzij. Zgodovina se bo takrat končala in vzpostavljeno bo trajnostno kraljestvo dialoga. Znotraj njega se bo zbor za republiko o svojih zahtevah uskladil z zombiji in bodo družno stali pod Prešernovim spomenikom, vsak s svojim transparentom v rokah, s »Slovenijo…« ali rock'n'rollom na jeziku. A do tja je še vsaj leto dni dolga pot. Državni sekretar za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud bo medtem vis-a-vis premierkine pisarne dobil svojo, v njej si bo namestil on-line zemljevid protestov po državi, telefon in e-mail, na katerega boš lahko priglasil nenapovedane demonstracije ali jih z državno pomočjo celo organiziral. Pač, v imenu dialoga. Popularnost Facebooka bo zato v Sloveniji upadla, Twitterja pa takisto, saj SDS potem, ko bo v opoziciji, ne bo treba več čivkati, ampak bo spet lahko grmela s prostorov svobode.

Nekega dne, ravno sredi mandata, se bosta nato predsednica vlade in njen državni sekretar srečala pri skupni tajnici – premierka bo zatopljena v najnovejši predlog proračunskega rebalansa, sekretar bo na telefonski zvezi z vstajniki.

»Kaj novega?«

»Ja, v petek popoldan bodo Gotofsi imeli shod. Zahtevajo petdeset avtobusov.«

»Daj jim jih 45, za več nimamo.«

»Gospod Janša, saj ste slišali gospo Bratušek? 45, več se ne da.«

No, da bi si civilna družba odprla pot do oblasti, morajo Alenki Bratušek najprej potrditi vlado, ona pa si mora nato izbrati svojega sodelavca v vladnem kabinetu, torej imenovati državnega že obravnavanega sekretarja. Marko Brecelj bi lahko bil, tudi zaradi tistega petkovega shoda, zadetek v polno.