Zakaj ne bi ubrali novih inovativnih poti? Celo diplomatski slon v trgovini s porcelanom, ZDA, kaže veliko večjo kreativnost kot mi. Uporabljajo šport. Že leta 1971 so ameriški namiznoteniški igralci odpotovali v Peking, čeprav so bili vešči te igre tako kot krave umetnostnega drsanja, pa so od tedaj odnosi med državama malodane idilični. Pred dnevi pa je Severno Korejo obiskal upokojeni enfant terrible ameriške košarke Dennis Rodman, ki s seboj ni vlekel tropa poslovnežev in politikov, ampak znane cirkuške košarkarje Harlem Globetrottersa. Diplomatska poteza stoletja. Resda so se v Washingtonu javno zgražali nad Dennisovim obiskom države, ki grozi, da bo ZDA z jedrskimi raketami raztreščila na prafaktorje, ampak samo naivneži ne verjamejo, da je bil obisk skrbno načrtovan v bunkerjih Pentagona in Cie. Dajte no, Cia ve za vsak Rodmanov džoint in vsako kepo okrog ušes njegovim življenjskim sopotnicam, pa da ne bi vedela, da gre Rodman na viski h Kim Il Unu. Obisk je bil medijska bomba, diplomatski cukrček, ideološka terna in enkraten primer tkanja toplih medčloveških odnosov. Rodman je kar cvilil, ko je hvalil Kim Il Unovo modrost in človečnost. Kim je z malimi ročicami navdušeno ploskal vragolijam harlemovcev, za katere je še včeraj trdil, da so črni sužnji na plantažah bombaža. Rodman ni mogel nahvaliti iskrene ljubezni severnokorejskega ljudstva do njihovega vodje, njegovega očeta in deda (Ila in Sunga), svetilnikov demokracije. V navdušenju je dvignil in prižel k prsim Kim Il Una, ki je zapel Kreslinovo Od višine se zvrti. Rodmanu in harlemovcem je gostitelj pripravil takšno pojedino, da jim je bilo na letalu vso pot domov slabo, a so se na lastna usta prepričali, da je lakota v Severni Koreji navadna laž, kot je laž, da so tam celo otročički lačni. Če se namreč kdo spozna na otroško pomanjkanje, je to ravno Rodman, saj lani svojima dvema otrokoma iz prejšnje zveze ni plačal za 800.000 dolarjev preživnine! Tudi jedrskega orožja ta država nima, je ugotovil Dennis, saj na glavnem trgu v Pjongjangu, v Kimovi rezidenci, v hotelski sobi in v košarkarski dvorani ni bilo videti niti ene same rakete. Skratka, prijazna in miroljubna država. Vrata Obamovemu obisku prijatelja Kim Il Una je Rodman odprl na stežaj.

Čemu, torej, mi ne bi izkoristili svoje športne komparativne prednosti? Imamo šport, ki bi ljubljenega vodjo Kim Il Una navdušil. To je golf. Severna Koreja pa ima že veliko lukenj, za katere sicer Američani zmotno mislijo, da so odprtine za izstrelitev jedrskih raket. Imamo tudi človeka, ki je ustvarjen za to športno-diplomatsko misijo. Čez teden ali dva bo naš tekoči premier (opravlja tekoče posle) povsem prost. Ker mu je dobrobit domovine venomer na ustih, bo zadegal golftorbo na ramo pa hajdi v Pjongjang. Tam bosta s Kimom pri šesti luknji veselo čebljala o tem, kako dobra je slaba banka. Pri osmi bosta modrovala o težavah pri (pre)prodaji orožja. Pri osemnajsti sklepala posle s finskimi osemkolesniki. Potem pa bo naš golfist na svečani večerji v skromnih prostorih, za katere Američani, spet zmotno, menijo, da so gulagi, ob navzočnosti članov centralnega komiteja imel predavanje o prednostih enopartijskega in pasteh večstrankarskega sistema, o neučinkovitosti koalicijskih vlad, pojavu zombijev in zdravilnih učinkih pohoda v Jajce. Res lahko ponudimo več kot Rodman.