Značilna avtorjeva pesem je Odtekanje. Uvod je skorajda slavnosten in za sodobno pesem, ki jo piše mlajši posameznik, domala znamenit: pesnik poskuša napisati pesem. Poskus spremlja prepotrebna ironija v priznanju, da se to zgodi vsakič, ko crkne internetna povezava. Subjekt potem primerja svojo bojazen pred diferencialnimi enačbami s srečanjem z neko očitno precej pomembno osebo in ugotavlja, da so zabave vrstnikov z leti vse bolj utišane. Pesem potem ponovno zbeži iz višje razvitih delov možganov v amigdalo, rezervirano za bolj primarne odzive: »Nekaj časa me je resno skrbelo, da si bom moral poiskati službo. Ampak kaj pa naj bi počel drugega?« Veliki finale nastopi s petkom zvečer in usodnim prečkanjem trga, ko se zgodi ključni »dogodek« pesmi – pred spomenikom se slikajo najstnice in naš pesnik se tudi sam znajde v kadru. »Nikoli ne bodo izvedele, komu pripada noga v ozadju fotografije.« Če bi se odločili za velikodušno interpretacijo, bi ocenjevali, da pesem ironizira samo sebe, svoj postopek in spoznavni domet, na ozadju pa tudi figuro pesnika kot nekoliko lenobnega samotnega jezdeca na priložnostnem valu nedogodkov.
Pesmi Mitje Draba ne odstopajo od »norme«, ki prevladuje v literarnem prostoru, kjer v velikem delu beremo predvsem v verze nalomljena pesnikova dnevniška opažanja, redkeje premišljevanja. Poetično v taki poeziji ne obstaja v načinu pisanja oziroma zapisa pesmi, pač pa v svetu samem. Pripadnost tej pesniški »tradiciji« je v Drabovih pesmih močno očitna, saj je snov skozi oblikovanost in funkcionalnost jezika puščena skoraj neobdelana. Pesmi nastanejo z neposrednimi zapisi dogodka, trenutka, vtisa, opažanja. Podobo, ki naj bi dogodek, trenutek, vtis, opažanje utelešala, poskušajo do bralca prenesti v čim bolj nevtralni obliki. Poetična moč leži torej v izbranih podobah in ustvarjenih atmosferah ter računa na podoben horizont in pričakovanja na strani recepcije. Poetično obliko naj bi torej same po sebi nosile podobe študentskega življenja, značilno ležernega preživljanja časa, sestavljenega iz navezovanja novih stikov, povezovanja zgodnjih ran, meditacij ob družinskem albumu in odkrivanja sveta ali pač njegovega preddverja v obleki udomačenega mesta. Flair te poezije z vsoto tipičnih strahov in upov v celoti pripada miselnemu okvirju zgodnjih dvajsetih, prepričljive pa so tam, kjer do tega sveta premorejo distanco.
Tako je denimo v Pisateljski blokadi, ki oblikuje precizno spoznanje, izvira iz premisleka in uspele pesniške operacije, njen rezultat pa je dejanska ironizacija pesniškega stanu, ki ga sicer skozi Drabove upodobitve zlahka vidimo kot prostočasno aktivnost, hobi. Avtor torej v humorno podmazan precep vzame lasten pesniški položaj, s čimer signalizira povsem občo pozicijo tega »stanu« danes, v kateri je opisovanje lastnega pesniškega akta in z njim povezanih naporov prej pravilo kot izjema. Pri tem se vstop pesnika na mesto subjekta redko godi v izrazito zadržanem ali skeptičnem duhu – avtorji lastno početje večinoma kažejo v smrtno resnem, če že ne v privzdignjenem razpoloženju. Mitja Drab namesto tega deli komično preizkušnjo svoje ambicije, ki kaže na romantične in vase zaverovane koncepcije pesnika. V ospredje pušča pomembno spoznanje in priznanje, da pesem ne biva na isti ravnini z biografijo ter da je lahko pot do pesmi zahtevnejša od siceršnje poti.
