Rednim obiskovalcem Beneškega bienala ostaja vsak španski paviljon v močnem spominu – ne samo zaradi tega, ker se v Giardinih navadno prav z njim začne ogled osrednjega dogajanja, ampak tudi zaradi običajno presenetljive svežine izbranega umetnika. Španski nacionalni selektorji preprosto znajo poiskati, kdo med njihovimi umetniki se v kontekstu obnovljene modernistične prakse še vrhunsko odziva na svet skozi klasične medije.
Pred dobrimi štirimi leti je v tem smislu že presenečal zreli slikarski petdesetletnik Miquel Barceló, ki trenutno v znanem dunajskem razstavišču nadalje razpleta svoj svet – svet, ki nastaja v kontinuiranem razmisleku materialnega slikarstva, vendar že v neke vrste bolj sproščeni barvni paleti, kot mu jo je na njegovih začetkih privzgojil nenadkriljivi informelni mojster temine Antoni Tapies. Katalonec Barceló je v svojem razvoju zanesljivo spremljal še koga od svojih španskih »očetov«, toda že uvrstitev na kasselsko Documento leta 1982 ob imenih, kot so bila Joseph Beuys, Emilio Vedova, Gerhard Richter ali dunajski akcionisti, mu je na široko odprla umetniško pot v večino evropskih kulturnih prostorov, najbolj seveda v domačega španskega in francoskega: Pariz je ob Mallorci postal njegovo drugo bivališče.
Izjemen občutek za prostor, tudi zunaj slikarskega platna, pri čemer sta mu ob strani stala taka dekorativna medija – steklo in mozaik –, ki sta lahko ustvarjalna samo v rokah tistega, ki si ju zna podrediti, je Barceló uresničil v katedrali na rodni Mallorci, v eni od dvoran palače Združenih narodov v Ženevi pa je s pomočjo 1550 kvadratnih metrov poslikanega platna ustvaril prav tako posebno likovno atrakcijo.
S čim torej Barceló vedno znova preseneča? Je to ena in ista osebno obarvana mitologija, ki ji slikar zna podrediti svojo izbrano in hkrati bogato motiviko? Motiviko, ki je v svojem bistvu vedno čitljiva, bodisi skozi prepoznavne oblike, povzete iz organske narave (sadeži, živalske figure), bodisi jo slikar vehementno zaplete v abstraktno svetlobo strukturnega omrežja, ki gledalčevo zrenje dobesedno preusmeri v razpoloženjsko čutnost, v bogastvo, ki ne dovoli (p)opuščanja koncentracije – torej v tisto uživaško lagodnost, ki je lastna samo velikim slikarskim mojstrom barvne izraznosti.
Okoli osemdeset razstavljenih del na Dunaju zelo nazorno opredeljuje Barcelójevo razmerje, ki ga vzpostavlja med materijo in formo. Njegovemu ekspresionizmu ustrezajo pastozni oljni nanosi, povezave z lepili, peskom, zemljo, glino, pri čemer postane tudi papir ustrezen nosilec, ki ga slikar rad prepušča »obdelovanju«, medtem ko s pepelom iz ateljejskega kamina črni svoja platna. Če lahko zapišemo, da se v njegovih slikarskih platnih združuje ali tudi vzdržuje napetost med arhaično, mitološko meditativnostjo ter samolastno mediteransko nabreklostjo, razkriva Barceló v ciklusu portretnih skic na papirju, ki nastaja od leta 2000, tisto sakralno-skrivnostno temačnost, kakršna je lastna davni tradiciji slikarstva Francisca Goye.
