Trener Uroš Velepec pravi, da je edina v biatlonski reprezentanci, ki se športu posveča do popolnosti, s stotimi odstotki. Teja Gregorin. Verjetno glede pristopa do športa ni večjega komplimenta, kot ga lahko s takimi besedami nakloni uspešen trener. Seveda pristop do športa ni vse, kar potem prinaša dosežke. Prav 32-letna biatlonka iz Ihana, ki živi v Hotemažah pri Kranju, je tak primer. Ob 47 uvrstitvah med deseterico svetovnega pokala, zadnje tri je nanizala na Holmenkollnu, ima le dve uvrstitvi na zmagovalni oder. Čudna statistika, če ne bi poznali njene osebnosti, pristopa, sposobnosti. Marsikdo bi celo mislil, da ne izkorišča vsega svojega potenciala.
Tesa, kot jo kličejo v reprezentanci, se še kako dobro zaveda bistva. »Nisem tako nadarjena kot Jakov, ki je sposoben vrhunskih uvrstitev v serijah. Za uvrstitev na zmagovalni oder bi mi moral uspeti popoln nastop. Verjamem, da sem tega sposobna,« je pojasnjevala enkrat sredi zime in ob tem jasno pristavila, da vseeno potrebuje še nekaj sreče. Čeprav sodi ob idealnih tekaških dnevih med deseterico najhitrejših v smučini in je tudi med najnatančnejšimi, dobro ve, da težko premaga tekaško še za razred hitrejše Toro Berger, Darjo Domračevo, Kaiso Makarainen, Miriam Gossner ali Anastasijo Kuzmino. Tu pa so še Ukrajinke, Francozinje, Rusinje... Januarja se je prvič jasno razgovorila, da morda še ni izkoristila vseh potencialov. »Zavedam se, da bom morala premagati tudi najboljše tekačice med biatlonkami, sicer bom vedno le četrta, peta. Očitno v meni ni tako velike želje, da bi zmagala, sicer bi mi vsaj enkrat v teh letih nemara že uspelo. Verjetno potem drži tudi teorija, če bi si zelo želela zmagati, bi bila tudi večkrat na zmagovalnem odru. Spoznavam tudi, da z dosedanjo taktiko ne bom prišla do zmage. Očitno bom morala več tvegati in se sprijazniti z večjimi nihanji. A nerada tvegam,« je razmišljala.
Malokdo ve, da je sezono začela z operacijo meniskusa na kolenu, čez tri dni je bila na kolesu, čez mesec dni pa že na revijalni tekmi v Nemčiji, ko je bila druga za Ukrajinko Semerenko. Med sezono je po dolgem prigovarjanju Velepca že poskušala z zelo hitrim uvodnim tekaškim delom, kjer je vedno izgubljala sekunde, a se ji tovrstna sprememba še ni obrestovala. Velja za zelo stabilno tekmovalko. Še največja nihanja je opaziti v tekmovalnih premorih. Tako je na svetovnem prvenstvu zasijala šele na koncu. »Očitno smo pri njej storili napako na pripravah. Nismo ji upali narekovati napornejših treningov, saj smo se bali izčrpanosti, ki jo je stala boljših uvrstitev leto prej. Še vedno iščemo optimalno mejo njenih sposobnosti,« je razkril Velepec. Gregorinova najboljše dosežke kot po pravilu dosega v zaporedju tekmovalnih dni. Očitno bolje prenaša vsakodnevne napore in se zna tudi psihično pripraviti na tak ritem. Zna iz dneva v dan najti dodatni motiv. Statistično je brez dvoma najboljša strelka v naši reprezentanci. Edina lahko konkurira Jakovu Faku. Po tekmi zna vedno pojasniti, da so zgrešene tarče posledica nezbranosti, tresočih nog ali strahu pred zgrešenimi tarčami, če se to pojavlja tudi na treningu. Ve, da sta si v biatlonu zmaga in poraz blizu. Za ponazoritev le delček, kako njeno »napakico« občuti trener. Bilo je letos na Pokljuki, na prizorišču, ki ga je sama postavila ob bok olimpijskim igram. »Ob toliko izkušnjah pa peti strel mimo! Odločilna je glava, in to pri 32 letih!« je bil razburjen trener Uroša Velepec.
Soči ostaja njena velika želja. Prav te dni bo lahko izkusila terene v Krasni Poljani. Žal se je tako obrnilo, da bo o nastopu mešane štafete, kjer bi s Fakom, Andrejo Mali in Klemenom Bauerjem sodili v ožji krog favoritov, odločala tudi diplomatska spretnost njenih funkcionarjev iz Šenčurja, potem ko so vso kvoto ženske ekipe zakockali. Na zadnjih igrah v Vancouvru je dosegla peto in dvakrat deveto mesto ter ostala v senci tekačice Petre Majdič in smučarke Tine Maze. Gregorinova pač na tekmovališču ne izstopa. Že davno je dejala, da ni podobna Petri Majdič, pa ima vse glavne atribute, da bi lahko bila vsaj mala zvezdnica. Navsezadnje ima kolajno s svetovnega prvenstva. Ne želi preveč izstopati niti osebno. Le kolikor je nujno, čeprav je med najbolj prepoznavnimi obrazi biatlonske karavane. Rakica po horoskopu. Začela je kot tekačica v Ihanu. Bila je projekt očeta Janeza, zdaj še vedno trenerja mladih. Tudi brat Aleš je bil talentiran biatlonec. Njeno četrto mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu je bilo eden mejnikov, drugi pa naslov tekaške državne prvakinje, potem ko je v velikem finalu premagala Petro Majdič. V biatlon je zadrsala po olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002, ker si je zaželela novega izziva. Zavedala se je, da bo v smučarskem teku prodor med najboljše še mnogo težji, čeprav je že osvajala točke svetovnega pokala v sprintu. Pristala je celo na enoletno kaljenje v evropskem pokalu, a je s strelskim talentom, ki je ob teku še vedno tehtnica uspeha v biatlonu, hitro prepričala trenerje. V smučarski tek jo tudi kot kratko tekmovalno avanturo ne mika. Zanjo je življenje biatlon in biatlon življenje.
