Pričakovali smo, da se bodo Slovenci vmešali v boje za odličja tudi na zadnji, ekipni tekmi, a z dvema večjima napakama v osmih poskusih je šlo upanje za osvojitev kolajne kmalu po zlu. Napake se dogajajo vsem, na žalost jih je bilo to pot preveč v slovenskem taboru. Nekateri so dejali, da se niso povsem sprijaznili s skakalnico. To se dogaja takrat, ko pride do hitrih sprememb. Moramo vedeti, da je bila pred prvenstvom tekma na velikanki, takoj zatem pa na mali napravi. Tekmovalci v vrhunski formi te razlike niti ne občutijo preveč, nasprotno je pri tistih, ki so že pred tem nekoliko načeti. Če ocenjujemo le sobotno drugo serijo, lahko najdemo kar nekaj razlogov za optimizem za finiš sezone, ki bo doživel zadnje dejanje v Planici. Pri slovenskih skakalcih je že vrsto let tako, da moramo biti v vrhu tudi na zadnji tekmi v letu na domačih tleh, saj se tudi tako meri uspešnost sezone. Verjamem, da naši ne bodo razočarali, saj je predvsem Prevc v življenjski formi.
Na prvenstvu smo slišali precej izgovorov nordijskih kombinatorcev, ki so bentili nad slabo pripravo smuči. Jamranje je neupravičeno, saj mora biti resna reprezentanca na veliko tekmovanje brezhibno pripravljena. Imeti mora odgovor na vsako prepreko. Tega v slovenskem taboru ni bilo. Slišijo se izgovori, da jih matična smučarska zveza slabše finančno podpira, a to ne sme biti izgovor. Treba bi bilo narediti izboljšave v spremljevalni ekipi. Poleg tega ne bi bilo slabo na višjo raven spraviti proces treningov in tekmovanj. Lani poleti je bil Gašper Berlot velikokrat med deseterico, bil je celo peti v skupnem seštevku, zdaj pa ga vso zimo ni nikjer. Kot nekdanji trener razumem, da se lahko zgodi marsikaj, a visoko raven je treba ne glede na vse držati skozi vso sezono. To velja tako za tekmovalce kot spremljevalno osebje.
Luka Koprivšek je starosta slovenskega smučarskega skakanja.