Razstava Kaj je in kaj je mogoče bo v Jakopičevi galeriji na ogled do 28. aprila, v isti prostor pa postavlja štiri različne umetnikove projekte, pri čemer so nekateri prvič združeni pod eno streho. »Šele ko začneš kombinirati delo, vidiš, kakšne relacije se lahko vzpostavijo in kako nekateri na videz različni deli opusa med seboj komunicirajo na kreativen in dinamičen način,« je tudi zanj novo izkušnjo z besedami pospremil Tim Etchells, ki je pred dnevi obiskal Ljubljano. Sokuratorka razstave, Marija Skočir, pa je pristavila, da postavitev »prinaša močno nasprotje, a tudi dialog med materialnim in imaginativnim«.

Od magične do banalne funkcije

Najobsežnejši del razstave zapolnjuje cikel 67 fotografij Empty Stages (Prazni odri), projekt, znotraj katerega je Etchells z dolgoletnim sodelavcem Hugom Glendinningom dokumentiral prazne odre iz vseh delov sveta v najrazličnejših kontekstih. Tako so denimo v objektiv ujeti samevajoči odri v barskem okolju, mestnih teatrih, cerkvah, delavskih klubih ali nakupovalnih središčih, združuje pa jih vprašanje »kaj se na njih lahko zgodi«. Znotraj tega koncepta je torej pomembna vloga opazovalca, ki si med ogledom posameznih odrov predstavlja, kakšni dogodki bi jih lahko zapolnili.

Nekateri med temi arhitekturnimi objekti imajo bogato zgodovino, saj so na njih nastopile velike zvezde ali se uprizarjale odmevne predstave, drugi so se pretvorili v odlagališče za razne rekvizite, spet tretji predstavljajo brv za lepotna tekmovanja. »Oder običajno dojemamo kot magičen prostor za umetniške uprizoritve, a lahko dobi tudi povsem banalno funkcijo. Tako je denimo v enem izmed londonskih delavskih klubov oder postal ozadje mize za namizni tenis,« eno izmed fotografij komentira umetnik. V ljubljanski galeriji je na ogled tudi posnetek enega od praznih odrov Cankarjevega doma, ki ga je Etchells ustvaril med obiskom pred dvema letoma, ko mu je Jan Fabre predal kuratorsko štafeto Exodosa.

Taleče se večno življenje

Drugi odsek ponuja sekvenco desetih fotografij pod naslovom Live Forever (Živeti večno). Umetnik je slogan Živeti večno sestavil iz ledenih črk, ga fotografiral vsakih dvajset sekund in opazoval, kako se tali. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, ki s seboj prinaša paradoks: ali napis »Živeti večno« v trenutku, ko se stopi, izgubi tudi svoj pomen? Ali fizični razpad zapovedi pomeni tudi razpad njegove ideje?

Nadalje se obiskovalcem ponuja predel Stopped Clock (Ustavljena ura), ki prikazuje pokvarjeno uro na frankfurtskem letališču, prelepljeno s trakom. Fotografija je del sicer obsežnejšega cikla, ki upodablja zaustavljene ure, v katerih Etchells prav tako vidi paradoks in kontradikcijo. »Ura resda meri čas, vendar če se pokvari neki mehanizem, še ne pomeni, da se bo tudi čas ustavil.«

V zadnjem delu razstave pa prostor razsvetljuje neonska inštalacija z napisom Start a Revolution (Začnite revolucijo), ki se ponovi osemkrat, a vselej v drugi barvi, zaradi česar je prav toliko estetski objekt kot politična zahteva. Velelni stavek naj bi pri opazovalcu sprožal vprašanja, kot denimo »za kakšno revolucijo gre«, »kako jo začeti«, ali »kdaj stopiti v akcijo«. Takšne neonske enostavne fraze in miniaturni nagovori bodo aprila pod okriljem festivala Exodos in Svetlobne gverile postavljeni po različnih lokacijah v Ljubljani.