Kakor koli že, je pripetljaj opomnil, da če ima ljubljanski župan s čim težave, potem je to razlikovanje med postopki, ki so med civilisti še sprejemljivi in morda celo simpatični, za politika pa nedopustni, pa čeprav Italijani Berlusconija dejansko ljubijo ravno zato. Ker figurira kot največji gelipter med sebi enakimi. A načeloma je politik steber družbe. Vzor. Ko sem v sredo ugledal ognjemet z Ilirske, v vsakem primeru nisem pomislil, da je v čast srebrne medalje Prevca, ampak da je pač v čast nove mandatarke. Kar mi je bilo sicer presenetljivo. Ljubljanski župan je vendarle sporen lik iz galerije prostodušnežev tipa Hilda T., ki bi s tako akcijo svoji varovanki prej škodil kot koristil, podobno kot ji nikakor ne koristijo umotvori G. G. Mišića o tem, da Slovenija potrebuje gospodarja. Če bi ognjemet seveda sploh bil namenjen njej in ne njemu? Nekako v stilu: »Vse je v redu. Pičimo torej dalje.« Kar spet ne bi bilo brez smisla.

V politiki nikdar ne gre za ubadanje s tako imenovanimi »pravimi problemi«. Ti so še največja izmišljotina, ker ljudje za njih niti nimajo časa, ne informacij, da bi jih razumeli. In na primer Janša samega sebe kot vendarle glavno tarčo minulih dogodkov ni izpostavil zaradi ideje o slabi banki ter vseh ostalih ekonomskih ukrepov, ki naj bi bili »pravi problemi«, temveč zato, ker se je zaideologiziral. Z ideologijo je pa tako, da se na njo podobno kot na nogomet spozna vsakdo. Predvsem se pa od nje zares nihče ne počuti posebej dobro. To je aksiom, ki ga Janša razume slabše od Jankovića, je pa vprašanje, če se bo slednjemu uspelo izmuzniti. Pripetljaji, kot je ta z ognjemetom, ki naj bi ga v zrak spustili neki paraliki, mi izrazito niso všeč. Nezaupljivosti in paralikov se je zadnje čase nakopičilo preveč. Kajti če sem v zadnjih dveh letih v mestu zaznal kaj pomenljivega, so to prav paraliki in intenzivirana obveščevalna dejavnost. Vključno z bistveno težje prepoznavnimi policisti v civilu, kot je bilo temu nekoč in vključno s kar nekaj obveščevalskimi aferami oziroma z razpadanjem državne obveščevalne službe pred očmi državljanov.

Posebej intenziven je bil neki septembrski teden minulega leta. V roku parih dni sem dal tri intervjuje nekakšnim tujim kolegom. Povsem slučajno. Za neke x portale, nevladne organizacije in podobno. In ko sem neki Nizozemki razložil, da je sicer dobro imeti denar, vendar pa tudi, da nima smisla, če nimaš priložnost uživati v njem, mi je punca rekla: »E, to pa pripelje do Grčije.« Povzel bi misel svojega sodruga, da je šlo v zadnjih 20 letih predvsem za reflekse odmiranja Jugoslavije, da se ta država šele sedaj začenja graditi in da se ji ponuja priložnost, da začne odraščati. Lepo mišljeno. V vsakem primeru se mi zdi koristno, da med drugim zori zavedanje, da je lokalne zdrahe treba umeščati v širši geopolitičen kontekst, kjer pa poteka predvsem kosanje za energente, plinovode, vplivnost, zavezništva in te zadeve. Žal nemalokrat v imenu rock'n'rolla. Je pa vprašanje, koliko je ta država sploh še suverena, koliko je pa zgolj še razprodani protektorat.