Kaj po sezoni?

Kar je odtekla slovenska ženska štafeta, je odraz forme. Že splošno velja, da ko ni prave vrhunske forme, se vse podira. Vendar so dekleta še mlada, imajo potencial. Tekačic je toliko, da bi zlahka sestavili tri štafete, ne le eno. To bi morali izkoristiti, saj je ženska štafeta že bila zelo visoko na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah, le da se v Sloveniji to ni cenilo, kot bi se v Skandinaviji. Vendar se tudi štafeta gradi. Večkrat je treba poskusiti, da se najde najboljša različica. Če poskusijo v sezoni le enkrat, potem je težko realno pričakovati, da se samo posreči. Vedeti je treba, kdo vzdrži hitre pospešitve v prvi predaji, kdo zmore loviti, kdo psihično vzdrži in kdo zaključuje kot odličen taktik in sprinter. Zadnji nastop slovenske moške štafete na velikih tekmah je bil nemara prav v dolini Fiemme leta 1991, čeprav smo tudi kasneje odtekli nekaj dobrih tekem. Z Rupnikom, Mehletom in Jakšo smo bili osmi na tekmi svetovnega pokala 1999, z Rupnikom peta v sprintu štafet. Vsem se je tedaj to zdelo samoumevno. In to je bilo pred zlato dobo Petre Majdič. Mnogi mislijo, da se je z njo začel slovenski tek, a so bili v teku solidni dosežki že prej, ne samo moji.

Zdaj me predvsem zanima, kaj bo po sezoni. Bo Petra Majdič kot menedžerka, glavna trenerka reprezentance prevzela besedo in delo, kot sem predlagal? Ali pa bodo maja spet vsi »ta glavni«, kako je treba jeseni tekmovati na ledenikih, konec januarja in sredi februarja pa brez volje in forme. Slovenski sindrom. Vprašanje je tudi, zakaj zbolijo. Na podlagi svojih izkušenj vem, zakaj tak stres lažje preživijo najmočnejši in najbolj trdni. S tem se morajo ukvarjati trenerji.