»Vedno sem bil hvaležen za privilegij, da sem lahko živel kozmopolitsko, in nikoli nisem zares doživljal bolečine ob izgubi doma in jezika,« pravi Ilija Trojanow (1965), ki je s svojimi romani in popotnimi dnevniki najbolj priljubljen v nemškem govornem prostoru. Za Dnevnik je pojasnil, zakaj je roman Tajanje, ki ga lahko beremo tudi v slovenskem prevodu, postavil na Antarktiko, in katera vprašanja si zastavlja ob pisanju novega romana o sodobni bolgarski družbi.
Pisatelje migracija pogosto zaznamuje kot negativna izkušnja, iz katere črpajo nostalgičen sentiment, vaše selitve čez tri kontinente pa tega predznaka nimajo. Kako to?Res je, kot večni migrant sem se bil neprestano prisiljen prilagajati v jeziku in se soočati z raznolikostmi sveta, kar mi je kot pisatelju zelo pomagalo. Seveda pa izkušnje niso bile le pozitivne. Leta 1971 smo iz Bolgarije bežali prav skozi Novo Gorico v italijanski begunski tabor, kjer so bile razmere tako slabe, da smo pobegnili v Nemčijo.
Zgodba iz filma Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom, ki je četrtinsko slovenska koprodukcija in je bil leta 2010 med kandidati za tujejezičnega oskarja, je torej zgodba vaše družine?Deloma, določeni deli so seveda povsem izmišljeni, na primer glavni junak in njegova amnezija po prometni nesreči. A glavnina zgodbe je naša. Zgodbi sem dodal številne detajle. Denimo prizor na slovensko-italijanski meji, kjer ubežnike med prečkanjem železnice prestreže vojak, vendar se jih usmili in jim pusti naprej.
A begunski tabor sredi kraške pokrajine nad Trstom je vaša družina v resnici izkusila?Mednarodne organizacije so italijanskim oblastem plačevale deset dolarjev na dan za vsakega migranta. Ves čas pa so nas hranili s špageti, za kosilo in večerjo, vsak dan. Na glavo so porabili le kakih pet dolarjev, preostalo pa so upravitelji spravili v žep. Nekateri so v tem taboru ostali leta. Namenoma niso procesirali njihovih papirjev za nadaljnjo migracijo. Po kakem mesecu je naša družina pobegnila. V bistvu smo prehodili Evropo iz Italije do Nemčije, vmes smo nekoliko štopali. Moj oče je nato dobil delo kot inženir v nemškem podjetju, ki je ravno odprlo obrat v Keniji.
Vas je bolj zaznamovala selitev iz Bolgarije v Nemčijo ali iz Nemčije v Kenijo?Selitev je bila stresna za moja starša, a zame kot otroka je bilo vse skupaj izziv in igra. Spomnim se neverjetnega začudenja, ko sem se nekega dne zbudil v Nairobiju in slišal vse tiste ptice, ki so pele čisto drugače kot v Evropi. Po štirih letih v Keniji smo šli prvič na obisk v Evropo. Letalo je pristalo v Atenah in mami sem takrat začuden rekel, glej, beli ljudje delajo, saj sem bil navajen, da težaška dela opravljajo le črnci. Selitve so mi zaznamovale percepcijo, večkrat sem bil prisiljen pogledati na realnost na nov način. Kot večni migrant se zaveš omejenosti perspektive, ki jo zmore posameznik, in relativnosti individualne konstrukcije realnosti.
Kako ste doživljali Bolgarijo po spremembi političnega režima?Vrnil sem se prav pozimi leta 1989 in bil zelo vznemirjen, a to je bilo eno večjih razočaranj v mojem življenju. Res sem mislil kot tudi mnogi drugi, da bo demokratizacija popolnoma spremenila družbo, da bo padec komunizma razodetje, da se bo družba na novo izumila. A transformacija je bila umetna, stara elita je ostala, spremenila se je v oligarhe, ki nadzorujejo bančni sistem, medije, gospodarstvo. Velika zgodovinska priložnost je bila izgubljena, država kot Bolgarija je v veliki meri neuspela družba.
Je to navdihnilo vaše pisanje?O tem sem napisal še kar temačno in zateženo knjigo esejev in člankov, ki so nastali leta 1989 in za katere je trajalo celih deset let, da so izšli v Bolgariji. Drugi je nočejo prevesti, ker to ni nekaj, kar bi ljudje želeli slišati. Na Zahodu želijo pozitivno prognozo, pa jim vsakič povem, da pozitivnega razvoja ne vidim. Ne vem za Slovenijo, a v Bolgariji vsak, ki je malo bolj izobražen in nadarjen, odide.
Zveni kot izzivalna tema za kako fikcijsko delo.Prav s tem se ukvarjam trenutno. Pisanje proze je zame razmišljanje o vprašanjih, na katera še nimam odgovorov. Če pa sem v nekaj prepričan, pišem stvarno literaturo, članke. Roman je instrument raziskave, ko še nisi gotov, zakaj je nekaj tako, kot je.
In katera neodgovorjena vprašanja vas mučijo pri romanu, ki ga pišete o Bolgariji?Prvič, kako je mogoče, da je bila celotna populacija po letu 1944 transformirana v oportuniste in aparatčike? Ko je prišla Rdeča armada, je bilo nekaj tisoč ljudi v tisti bolgarski komunistični partiji, nato so bili v nekaj letih vsi. In kot drugo, če se je osem milijonov ljudi kar spremenilo, od kod so svojo moč črpali tisti posamezniki, ki so se borili proti in predstavljali opozicijo? Kaj je v nekom, da se v nemogočih razmerah upre in izpostavi, medtem ko se dostojanstvu in etiki odpove vsa nacija? In kot tretje, kaj se mora zgoditi, da družba ponovno prepozna nujnost svobode in instrumente kritične samopreiskave?
Od kod pa vam zanimanje za okoljevarstvene probleme, ki jih obdelujete v romanu Tajanje?Iz ugotovitve, da imamo ljudje globoko kontradiktoren odnos do narave. Vse večji delež populacije se zaveda, da smo kot civilizacija samodestruktivni, hkrati pa se nobeden ni pripravljen spremeniti. Udobno nam je znotraj destruktivne civilizacije in tega, kar ponuja. Na intelektualni ravni se tega zavedamo, na praktični pa ignoriramo.
Lik nemškega glaciologa, ki izgubi svoj do konca odtajani ledenik v Alpah in potem potuje na Antarktiko, je povsem izmišljen?Nekako sem imel šesti čut, da taka oseba obstaja, kajti po izidu so se mi oglašali znanstveniki in okoljevarstveniki, ki so se prepoznali v junaku. Imel sem skušnjavo, da napišem sočno avanturistično zgodbo o odpravi na Antarktiko, a sem razvil kompleksnega junaka, polnega kontradikcij, ki ni prav nič všečen.
Še manj je všečna skupina ljudi, ki v vašem romanu na Antarktiko potujejo samo zato, da bi se prepričali, da res obstaja kontinent, ki nam ga še ni uspelo uničiti...Ni besed, s katerimi bi opisal neumnost ljudi, ki se v fitnes center odpeljejo z dvigalom. Enako ni besed za ljudi, ki trdijo, da imajo radi naravo, a si jo grejo ogledat kot del onesnažujoče turistične odprave. Če bi jo res imeli radi, bi ostali doma in jo pustili pri miru.
Da je človeška vrsta neskončno neumna, je vsekakor sporočilo, ki se mu v Tajanju ni mogoče ogniti.Ko je sredi hude zimske nevihte na Antarktiki res mrzlo, se pingvini stisnejo v velik krog in se tako grejejo. Menjujejo se in vsak pride sčasoma na vrsto, da stoji na zunanjem robu kroga, kjer je najhladneje. Če bi se morala na ta način rešiti skupina ljudi, bi bili tega zmožni? Sprli bi se, češ, kdo si ti, da boš odločal o meni in mi ukazoval?!
