Življenje ni za vsakogar le ravna, srečna pot do družine in otrok, pravi 37-letnica, ki zaradi zdravstvenih težav ne more zanositi, zdravstveno pomoč do nosečnosti pa ji je država odtegnila. In to samo zato, ker ji je manjkal podpis partnerja. Da je zdravstvena pravica ženske vezana na moškega, zveni kot Afganistan, zdi se skorajda nemogoče. A vendar živimo točno v takšnem »afganistanu«. In ravno zato se je naša sogovornica odločila spustiti v boj zoper absurdno zakonodajo, ne le zase, ampak tudi za številne druge ženske brez glasu in brez zadostnega znanja za iskanje pravnih poti za uveljavitev svojih pravic. Tistih pravic, ki jih je nekoč pred leti na referendumu zavrnila fanatična manjšina, medtem ko je večina brezbrižno obrnila glavo vstran in s tem dopustila diskriminacijo. Vendar pa je njeno pobudo za oceno ustavnosti zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju »zakon o zdravljenju neplodnosti« ali ZZNPOB) ustavno sodišče zavrglo.

Kako se je začela vaša kalvarija nesojenega materinstva?

Od nekdaj sem si predstavljala, da bom pri 37 letih že zdavnaj srečno poročena mati treh otrok. Žal se ta želja ni uresničila, življenje nam pač vse prevečkrat postreže z bolj ali manj prijetnimi presenečenji. Več kot deset let sem živela v zunajzakonski skupnosti, a otrok ni bilo. Nato sem spoznala drugega partnerja, s katerim sem večkrat zanosila, a je šlo vsakič za zunajmaternično nosečnost. Takšna nosečnost je izjemno nevarna, celo življenjsko ogrožajoča. Moj ginekolog se je glede na izvide vseh opravljenih preiskav, tudi izjemno invazivnih, kamor šteje laparoskopska operacija, in glede na ponavljajoče se zunajmaternične nosečnosti odločil, da je zame najbolj primeren in medicinsko utemeljen način zdravljenja oploditev z biomedicinsko pomočjo, zato mi je za to zdravljenje tudi izdal napotnico. Tu pa je nastala težava: kot samska ženska do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) nisem upravičena.

Toda saj ste imeli partnerja, zakaj ste bili sploh obravnavani kot samski?

Stvar je taka, da so do oploditve z biomedicinsko pomočjo po zakonu o zdravljenju neplodnosti upravičeni zgolj zakonski pari ali zunajzakonski partnerji. In ker s partnerjem nisva bila poročena niti nisva živela v zunajzakonski skupnosti, moj partner ni mogel podati soglasja za postopek. Tako sem kot samska ženska v Republiki Sloveniji ostala brez možnosti, da uresničim pravico, ki mi jo podeljuje ustava v 55. členu, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Zdravstvena storitev je torej vezana na zakonski stan? Ali obstaja takšna diskriminacija, po kateri je bolnica odvisna od partnerjevega podpisa, še v primeru kakšne druge bolezni, denimo plastične operacije nosu, ki bi bila vezana na moževo soglasje?

Ni mi znano, da bi bila katerakoli druga zdravstvena storitev v Republiki Sloveniji vezana na moževo ali partnerjevo soglasje, razen v primeru, ko gre za odvzem opravilne sposobnosti.

Država vam torej sugerira, da si poiščete partnerja, s tem postanete »opravilno sposobni« in potem vam bo dovolila zdravljenje? Država kot skrbnica ali ženitna posredovalnica?

Točno tako, in tudi sicer pogosto poslušam dobrohotne nasvete, naj si poiščem novega, zakonsko ustreznega partnerja in si z njim poskušam ustvariti družino. A življenje gre svojo pot, na ukaz si nihče ne najde ustreznega partnerja. Če bi bilo tako enostavno, v Sloveniji ne bi imeli tako visokega odstotka samskih oseb. Hkrati pa leta tečejo, biološka ura je neusmiljena in tako mi ne preostane drugega, kot da se s svojo željo po otroku odpravim v tujino, na primer na Hrvaško, kjer samskim ženskam te možnosti ne odrekajo.

Toda na Hrvaškem boste morali poseg plačati? Koliko to stane?

Po mojih podatkih v Sloveniji takšna storitev stane 1600 do 2000 evrov, na Hrvaškem malo manj.

Kako je to urejeno v državah EU? Kje imajo samske ženske to pravico, ali pa le ženske s partnerji, pod enakimi, »moškimi« pogoji?

Po mojih podatkih Finska, Španija, Velika Britanija in Hrvaška pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi izrecno priznavajo tudi samskim ženskam. V španskem zakonu je tako na primer izrecno zapisano, da ima pravico do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo vsaka ženska, starejša od 18 let, ne glede na civilni status ali spolno umerjenost. V hrvaškem zakonu, ki je sicer malo manj liberalen od španskega, piše, da ima pravico do medicinske pomoči pri oploditvi tudi samska in polnoletna ženska, ki ne živi v zakonski, zunajzakonski ali istospolni zvezi. Belgija, Nizozemska in Italija ne določajo posebej zahtevanih osebnih razmerij, v kakršnih bi morali ali ne bi smeli živeti bodoči starši. V Veliki Britaniji pa je dovoljeno celo nadomestno materinstvo kot ena od pravno priznanih oblik izvrševanja pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Vse to so bili torej motivi za vašo odločitev, da zaprosite ustavno sodišče, da preuči ustavnost ZZNPOB?

V upanju, da bodo ljudje, ki jim je v Sloveniji na najvišji ravni zaupana naloga varovanja človekovih pravic, znali prisluhniti problemu, ki nikakor ne zadeva le mene, ampak mnogo žensk v generativnem obdobju, sem se obrnila na ustavno sodišče. Z vidika doslednega spoštovanja človekovih pravic se mi je namreč zdelo nesprejemljivo, da o specifični pravici manjšine razglablja in odloča nestrokovna javnost. Žal sem naletela na gluha ušesa. Ustavno sodišče o ustavnosti zakona očitno ni hotelo vsebinsko odločati in je mojo pobudo zavrglo.

Zdi se, da se je z zavrženjem zgolj izognilo razsojanju, za katerega pa bi z ozirom na trenutno sestavo sodnikov, ki v svojih razsodbah izkazujejo izrazito politično instrumentaliziranost, lahko predvidevali, da bi bilo tako in tako odklonilno?

Kakšna bi bila vsebinska odločitev ustavnega sodišča, ne moremo vedeti, vsekakor pa bi z njo pridobili vsaj pravno argumentacijo, ki bi pokazala, kakšna je trenutna situacija na področju varovanja človekovih pravic v Sloveniji. Pokazala pa bi tudi mnogo več. Veste, veličina posameznika, in tako tudi sodnika, se odraža v dejstvu, da je sposoben razumeti neko situacijo, ne da bi jo moral predhodno izkusiti na lastni koži ali preko oseb, ki so mu najdražje.

V enaki situaciji, kot sem sedaj jaz, je v Sloveniji mnogo žensk, in nikakor ne drži tako pogost očitek nasprotnikov liberalnejše ureditve, da biomedicinsko pomoč pri oploditvi v glavnem potrebujejo istospolno usmerjene posameznice. V takšni situaciji je lahko zelo hitro tudi vsaka heteroseksualna ženska. Na primer ženska, ki je imela partnerja, pa se je z njim razšla, ali ki kljub temu, da je že v zrelih letih, enostavno še ni srečala partnerja, s katerim bi si lahko ustvarila družino. Naj vam ilustriram položaj s primerom. Znanka je stara 39 let in je petnajst let živela s partnerjem. Pred kratkim sta se razšla, bila sta brez otrok, eden tistih zdravih parov, pri katerem ni bilo najti medicinske indikacije za to, da do spočetja ni prišlo. Njen bivši partner si je poiskal novo partnerico, s katero pričakuje otroka, moja prijateljica pa je obupana, saj si otroka neizmerno želi, novi partnerji pa pač ne rastejo na drevesu.

Povejte mi, kaj ji je torej storiti? Ali naj upa, da ji bo usoda naklonila pravega partnerja še v času, ko bo sposobna roditi, ali pa naj sama ukrepa in gre v tujino, kjer samskim ženskam OBMP omogočajo? Ali naj se poda v nezaščiten spolni odnos z naključnim moškim in brez njegovega zavestnega soglasja zanosi z njegovo spolno celico? Če to stori in z moškim prekine vsak odnos, mu ne razkrije otrokovega rojstva, otroku pa tudi ne razkrije očetovega imena, kar je njena pravica, ki izvira iz svobodnega odločanja o rojstvu otrok, praktično doseže isto, le z drugačnimi sredstvi: spočne otroka brez zavestne privolitve moškega, ga rodi in ga varuje in vzgaja kot samska oseba. Slovenska zakonodaja materi otroka, rojenega zunaj zakonske zveze, namreč ne nalaga dolžnosti, da pred državnimi organi navede ime moškega, ki ga šteje za očeta svojega otroka, niti ji ni treba kot otrokovi zastopnici sprožiti postopka za sodno ugotovitev očetovstva.

Kasneje pa si morda zaradi otrokove želje vendarle premisli, razkrije očeta in mu s pomočjo DNK »obesi« otroka?

Tudi to se seveda dogaja. Lahko pa se s kakšnim moškim dogovori za oploditev, pri čemer dogovor vsebuje tudi odpoved očetovstvu.

Toda premisli si lahko tudi moški in želi kasneje uveljaviti očetovstvo.

Točno. Ravno vsi ti možni zapleti, ki jih navajate, kažejo, da življenje sámo komplicira stvari veliko bolj, kot bi jih oploditev z darovanim semenom. V primeru, da ženska in moški dogovor o odpovedi očetovstvu spoštujeta, otrok ravno tako ne bo imel pravno priznanih dveh, ampak samo enega starša, kar spet pripelje do situacije, ko bo otroka varovala in vzgajala samska oseba. Tudi v takem primeru je moški praktično le darovalec spolne celice, otrok pa ravno tako ostane brez očeta, kot bi ostal v primeru umetne oploditve samske ženske; razlika je le v izvedbi. Kakšna je razlika med samsko žensko, ki slučajno zanosi na novoletni zabavi in nato očetu rojstvo otroka prikrije, in samsko žensko, ki se zavestno odloči, da bo zanosila z OBMP in bo tega otroka sama vzgajala?

V obeh primerih je otrok prikrajšan za očeta, bi vam odgovorili slovenski verniki v sveto trojico oče-mati-otrok.

Samske ženske že od pamtiveka same vzgajajo svoje otroke, ker so njihovi možje na primer umrli v vojnah ali pa so jih zapustili, še preden so rodile ali pač kasneje. Ker pa so zanosile in rodile po naravni poti, se to nikomur nikoli ni zdelo problematično razen seveda, če je šlo za nezakonsko mater in njenega »pankrta«.

In v vsej tej zgodbi se ne morem izogniti vtisu, da gre pri tem onemogočanju točno za takšno mračnjaško starosvetno podmeno o manjvrednih pankrtih, o tisti Prešernovi nezakonski materi: »oča so kleli, tepli me«?

Verjetno res. Ampak zdaj smo v 21. stoletju. Rajnka Jugoslavija je že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sprejela za tiste čase enega najbolj naprednih zakonov na področju družinskega prava v Evropi. In nanj smo bili ponosni. A takrat je imela besedo stroka in ne laična javnost. Glede na to, kako stvari potekajo danes, imam res občutek, da se vračamo v srednji vek. Ženske smo namreč žal z leti reproduktivno omejene, te težave moški nimajo, saj lahko popolnoma normalno otroka zaplodijo tudi v poznih zrelih letih. Ženska torej ne more zanositi in roditi kadarkoli, medtem ko srečno partnerstvo lahko ustvari tudi v kasnejših letih.

Pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo pa se tudi poročenim zapleta še pri treh stvareh, v primeru starosti nad 43 let, pri številu plačanih postopkov in v primeru, ko gre tako za darovano moško kot žensko celico.

Glede prvega naj vam spet ilustriram s primerom. Neka ženska zelo dolgo ni našla partnerja, s katerim bi si lahko ustvarila družino, čeprav si jo je zelo želela. Srečala ga je šele pri 42 letih. Oba si otroka želita, vendar po naravni poti ona ne zanosi, postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo pa so bili do zdaj neuspešni. Sedaj je v situaciji, ko se z zavodom za zdravstveno zavarovanje prereka, ali ji bodo plačali še kakšen poseg ali ne, saj zavod ženskam, ki so dopolnile 43 let, oploditve z biomedicinsko pomočjo ne plača več. Če bi torej ta gospa kot samska ženska lahko pravočasno izkoristila pravico do OBMP in bi rodila, bi sedaj ta otrok ravno tako lahko živel v ljubeči družini dveh staršev. Tako pa je vprašljivo, ali bo sploh prišel na svet.

A pozor, tukaj je treba opozoriti še na eno nezaslišano nezakonitost: omejevanje plačane biomedicinske pomoči na zgornjo mejo 43 let in šest plačanih postopkov za prvorojenega otroka, kot je zapisano v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je nezakonito, saj v zakonu o zdravljenju neplodnosti ni podlage za takšne omejitve. V zakonu piše le, da mora biti ženska v starostni dobi, ki je primerna za rojevanje. Tako stališče je zavzelo tudi višje delovno in socialno sodišče, ki je odločilo, da je zavod za zdravstveno zavarovanje dolžan zavarovanki povrniti stroške zdravljenja neplodnosti v tujini, čeprav je v času zdravljenja že presegla 43 let.

Prav tako v zakonodaji ni podlage za omejitev plačanega števila postopkov zdravljenja neplodnosti, kot je to določeno v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če si človek sedemkrat zlomi nogo, mu tudi sedmega zdravljenja ni treba plačati, češ da jih zavod za zdravstveno zavarovanje pač plača zgolj šest.

In kljub tej sodbi zavod še naprej zavrača pacientke nad 43 let in več kot šest posegov? Ali vas prav razumem, da kljub sodbi še naprej kršijo pravice žensk?

Tako je. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja se kljub jasni sodni praksi niso spremenila. Zavod očitno računa na pravno nepoučenost ljudi. Tistemu, ki jih toži, pa pač plačajo.

Doslej sva govorili predvsem o pravicah žensk in ravnanju države. Kako pa je po vašem v vsej tej zgodbi z interesom otroka? Ob tistem sramotnem referendumu je bilo slišati, da otrok ne sme biti tolažba »frustriranih samskih babnic«. A kdo nam jamči, da ni tolažba frustriranih zakonskih parov? Ali sme država ugibati in presojati o motivih za rojstvo otroka?

Zadnjič sem v zvezi s to polemiko zasledila žal niti ne tako osamljeno opazko, naj se samske ženske zavedajo, da otrok pač ni hišni ljubljenček in da ga ne moreš kar tako kupiti v trgovini. Ja, drži, otrok ni hišni ljubljenček, in tega se mnogi premalo zavedajo, še posebej tisti, ki so jim bili otroci dani, ne da bi se za to prav zelo trudili. Kdo komurkoli daje pravico, da že vnaprej sodi o tem, kdo lahko ima otroke in kdo ne, kdo bo sposoben za otroke lepo skrbeti in kdo ne?

Pravica ženske in moškega, da spočneta in rodita otroka po naravni poti, ni v ničemer omejena. Bodoči starši imajo pravico otroka po naravni poti spočeti tudi tedaj, ko sta na primer starša HIV-pozitivna ali mentalno hendikepirana in spočetje otroka ne bi bilo v njegovem najboljšem interesu če to, kot rečeno, sploh lahko in smemo presojati.

In verjetno je prav, da ne smemo presojati, kajti zlorabe moči držav, ki so v zgodovini v imenu evgenike nastopale s tovrstnimi prepovedmi, so bile vedno monstruozne.

Vnaprejšnja presoja o tem, kdo bo dober oče ali mama in kdo ne, je z vidika človekovih pravic nesprejemljiva. Pa vendar je naš zakonodajalec, očitno izključno iz predsodkov, ki jih goji do različnih družbenih skupin, v tem primeru do samskih žensk in samskih moških, zavestno spregledal, da se njihovi pripadniki po zaslugah in kvalificiranosti prav v ničemer ne razlikujejo od žensk in moških, ki živijo v trajnem razmerju z drugospolnim partnerjem. Samska ženska namreč ima pravico do naravnega spočetja in rojstva otroka; ne spočetja in rojstva otroka po naravni poti ne prekinitve nosečnosti ji država ne omejuje s pisnim soglasjem zakonskega ali zunajzakonskega partnerja. Zgolj od njene svobodne volje je tudi odvisno, ali bo ta otrok imel očeta. Zakaj bi bila jaz, ki zgolj zaradi zdravstvene nezmožnosti ne morem zanositi po naravni poti, v slabšem položaju v primerjavi s samsko žensko, ki slučajno zanosi na novoletni zabavi, potem pa s tem moškim noče imeti nobenega opravka več? Ali pa s samsko žensko, ki zanosi z moškim, ki ga ima rada, pa ta noče priznati očetovstva, sama pa sodne ugotovitve očetovstva ne zahteva? Tudi ti dve posameznici bosta sami vzgajali otroka, do katerega sta, sicer po naravni poti, prišli brez pisnega soglasja moškega. Takšna diskriminacija, ki temelji zgolj na zdravstveni zmožnosti spočetja, je nesprejemljiva.

In to seveda niso edini primeri otroka brez očeta.

Nikakor ne, v popolnoma enakem položaju kot otrok, spočet z umetno oploditvijo samske ženske, je tudi otrok poročene ženske, če mož izpodbije očetovstvo, če izpodbije zakonsko domnevo, da je on oče otroka. Če ilustriram: v primeru, ko je poročena ženska zanosila na sindikalnem izletu, velja zakonska domneva, da je oče otroka njen mož, čeprav dejansko to ne drži. Če mož to ugotovi in očetovstvo izpodbije, dejanski oče pa otroka ne prizna za svojega in očetovstvo tudi ni sodno ugotovljeno, ta otrok nikoli več ne bo imel očeta. Seveda bi lahko našteli še veliko drugih primerov.

V tej problematiki so se zagovorniki omejitve pogosto sklicevali na interes otroka.

Raziskave kažejo, da statistično gledano ni mogoče dokazati, da je po socialnoekonomskih in psiholoških kazalcih za otroka bolje, da živi v družini dveh staršev kot v družini z enim samim staršem – družina po našem pravu ni le skupnost matere, očeta in otroka, temveč tudi skupnost enega od staršev in otroka! Enako nikoli ne bi mogli dokazati, da je za otroka bolje, da se nikoli ne rodi, kot da se rodi v družino enega samega starša. S širitvijo kroga upravičencev do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo na samske ženske bodo vsaj nekateri od teh potencialnih otrok imeli možnost, da se rodijo in odrastejo, medtem ko bo z vztrajanjem pri obstoječi neustavni ureditvi ta možnost odpadla.

Kaj pa posvojitev? Bi bili za državo kot samska ženska dovolj »dobri« kot posvojiteljica?

Teoretično da, posvojitev je v Sloveniji dovoljena tudi samskim osebam. Praktično pa se to seveda nikoli ne zgodi, ker je v Sloveniji izjemno malo otrok, ki gredo v posvojitev, in imajo prednost seveda pari.

In ravno za to gre: z vsemi temi primeri skušam ilustrirati različne življenjske situacije, v katerih se lahko znajde posameznik in iz katerih lahko izluščimo, da zakonodajalec bistveno enake položaje obravnava bistveno drugače. V pobudi za oceno ustavnosti ZZNPOB sem jasno navedla, da v primeru, da ne bi imela zdravstvenih težav, moja pravica do svobodne odločitve za rojstvo otroka ne bi bila v ničemer odvisna od mojega zakonskega statusa. To pa je protiustavno.

Kako pa komentirate dejstvo, da je ustavno sodišče vašo pobudo zavrglo, ker naj ne bi izkazali pravnega interesa?

Moram reči, da sem naravnost osupla nad lahkotnostjo, s katero je ustavno sodišče pobudo zavrglo. Argument, ki so ga zapisali v utemeljitvi svoje odločitve, je naravnost absurden. Ustavno sodišče je namreč navedlo, da kljub obsežni medicinski dokumentaciji nisem izkazala, da se nahajam v položaju, v katerem je za odpravo mojih zdravstvenih težav pri zanositvi potreben prav postopek OBMP. Lepo vas prosim! Kakšen drug postopek ali način zdravljenja bi v mojem primeru sploh še lahko prišel v poštev? Če bi obstajal, bi ga moj ginekolog prav gotovo uporabil, tako pa je glede na izkušnje medicinske znanosti ocenil, da je najbolj primeren in varen način zdravljenja prav OBMP. Če bi menil drugače, mi napotnice niti ne bi izdal. Ustavno sodišče meni, da bi morala izkazati, da je postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo edini možen način odprave mojih zdravstvenih težav pri zanositvi. Toda zdravnik tega 100-odstotno ne more potrditi, ker čudeža pač nikoli ni mogoče izključiti, dokler ima ženska rodila.

Je pa to stališče ustavnega sodišča izjemno zanimivo, saj je izrazito diskriminatorno. Zakonskim ali zunajzakonskim parom namreč ni treba dokazovati, da je postopek OBMP edini možen način odprave zdravstvenih težav pri zanositvi, in so zato upravičeni do postopka avtomatično, če lečeči ginekolog oceni, da so podane zdravstvene težave, ki postopek OBMP utemeljujejo.

Torej ustavni pravniki v vašem primeru zdravniku ne verjamejo več? Bi mu pa verjeli, če bi mu pritrdil mož?

Tudi na ta način bi lahko razumeli argumentacijo, ki jo je podalo ustavno sodišče. Ustavno sodišče se namreč v ničemer ni opredelilo do tega, zakaj že kot samska ženska ne da bi upoštevali tudi zdravstveno stanje nimam pravnega interesa za vložitev pobude. Menim namreč, in to sem v pobudi tudi izpostavila, da ima pravni interes za izpodbijanje obstoječe zakonske ureditve prav vsaka samska ženska ne glede na to, ali ima zdravstvene težave ali ne. Postopki OBMP namreč sodijo tako med postopke, ki so namenjeni ugotavljanju in odpravljanju vzrokov neplodnosti in zmanjšane plodnosti, kot med postopke, ki se s pomočjo biomedicinske znanosti izvajajo z namenom zanositve na drug način kot s spolnim odnosom. Namen teh postopkov tako ni le zdravljenje neplodnosti, ampak tudi oploditev. Ustavno sodišče se je tako ognilo odgovoru, zakaj že kot samska ženska ne izkazujem pravnega interesa za izpodbijanje ureditve, ki mi zaradi zakonskega statusa ne omogoča oploditve na način, ki je drugačen od oploditve pri spolnem odnosu. Različne kategorije žensk, ki potrebujejo pomoč pri oploditvi, se namreč med seboj razlikujejo zgolj zaradi vzroka reproduktivne nemoči – zdravstvenega ali socialnega – in ker zakon enim pravico omogoča, drugim pa ne, je diskriminatoren. Če zopet ilustriram: če je ženska v zakonski zvezi in zaradi kakšne travme ne zmore imeti normalnih spolnih odnosov z možem, bo takšni ženski postopek OBMP omogočen. Samski ženski, ki morda iz enakega razloga nima odnosov z moškim, pa postopek ni omogočen.

Ob vsem povedanem so vaše pravne poti za doseganje pravice izčrpane. Če se ne zatečete h goljufanju, na katerega vas država očitno napeljuje, in se s kakšnim prijateljem razglasite za zunajzakonski par, vam ostajata še dve možnosti: pobudo za presojo ustavnosti zakona lahko vloži trideset poslancev ali pa varuhinja človekovih pravic. Slišim, da so poslanke podpise že začele zbirati. Vas to navdaja z upanjem?

(smeh) Ja, imate prav, lahko bi bil kdo iznajdljiv tudi na način, ki ga omenjate, vendar pa bo najbrž težko najti prijatelja, ki bi bil kar tako pripravljen postati oče. Takšen prijatelj bi si vsekakor zaslužil medaljo za hrabrost. Moški, ki poda soglasje za postopek OBMP, namreč po zakonu avtomatično velja za očeta otroka, to pa za seboj, kot veste, potegne mnogo posledic, tudi na premoženjskem področju.

Pravne poti pa so v Sloveniji zame res žal izčrpane. Me pa vsekakor veseli, da so se naše predstavnice v parlamentu za zadevo resno zavzele. Na tem mestu se jim zato najlepše zahvaljujem tako v svojem imenu kot v imenu vseh žensk, ki takšno pomoč potrebujejo.