Sicer ne vem, ali je moje stare starše zabavala že sama bizarna ideja tega novega družbenega sistema, v katerem se je o stvareh javno razpravljalo, potem ko se je o njih že v tajnosti odločilo, ali pa so ju, tako kot na trenutke mene, bolj zabavali posamezni novopečeni demokrati, ki so resnično verjeli, da imajo v parlamentu izgovorjene besede v demokraciji določen pomen in težo, a na srečo ju je sabor zelo hitro prenehal zabavati in sta me kmalu odrešila teh nečloveških muk.

Kljub temu pa je vse videno in slišano na meni pustilo tako zelo globoke posledice, da sem še leta pozneje s prenosov sej iz našega državnega zbora preklapljal tako hitro, da mi niti ni uspelo razločiti, ali je za govorniškim odrom stal Janez Janša ali Borut Pahor, zaradi česar še danes težko vidim razliko med njima. Še več, v trenutku, ko so na TV Slovenija ustanovili parlamentarni program, sem enkrat za vselej prenehal z repetitivnim obračanjem stoenajstih televizijskih programov, s tem pri moških najbolj razširjenim načinom gledanja televizije. Strah pred tem, da bi med preklapljanjem slučajno naletel na Franca Pukšiča, je bil namreč pri meni tako velik, da sem se prostovoljno odpovedal vsem Discoveryjem, RTL-om in Rai Unom in posledično danes prisegam le še na tri športne programe, za katere točno vem, na katerem kanalu se nahajajo.

Potem pa me nekega dne kot strela z jasnega šokira novica, da so naši poslanci za to, da bi še naprej po cele dneve viseli v parlamentu in poslušali Gašpar Gašpar Mišiča, Jožeta Jerovška in Janka Vebra, pripravljeni iti celo tako daleč, da bi za predsednico vlade izvolili žensko.

Slišalo se je skoraj tako neverjetno kot novica o odstopu Zorana Jankovića, in naposled sem preprosto moral preveriti, ali me morda moj spomin vara in je parlament vendarle nekoliko drugačen od tega, kar si pod tem pojmom predstavljam. Tako sem v sredo, na ta za Slovenijo v vseh pogledih zgodovinski dan, zbral pogum in dobre pol ure (več žal nisem zdržal) pozorno spremljal razpravo v našem tako imenovanem »hramu demokracije«.

In moram priznati, da sem po vsem slišanem (pa tudi po vsem videnem) le še bolj zbegan. Kajti čeprav je jasno, da naivnežev, ki bi tudi po dobrih dvajsetih letih demokracije verjeli, da parlamentarne razprave služijo še čemu drugemu kot zabavanju zdolgočasenih upokojencev, ni več, v tej državi še vedno dokazano obstaja devetdeset ljudi, ki so za borih štiri tisoč evrov na mesec (ne spomnim se, da bi se mi štiri tisoč evrov kdaj zdelo manj denarja) pripravljeni iz dneva v dan poslušati o preseganju delitev in krepitvi dialoga, o spodbujanju gospodarske rasti, o zmanjševanju brezposelnosti ter o uspešnih reformah in varčevalnih ukrepih.

Ja, če sem v pomanjkanju boljših razlag dolga leta sprejemal teorijo, da imajo ljudje, ki sedijo v parlamentu, tako zelo radi Slovenijo, da so njej na ljubo pripravljeni prenašati celo bolečine, ki jih povzročajo nastopi Branka Grimsa, sem v sredo prvič resno posumil, da morajo biti poslanci v državnem zboru tam zaprti proti svoji volji.

Tako brezvoljno so namreč prebirali misli, za katere je bilo več kot očitno, da jih je namesto njih premislil nekdo drug, in ko celo potem, ko je Janez Janša na dan privlekel Hudo jamo, nihče izmed njih ni panično stekel proti izhodu, je bila zame edina logična razlaga njihovega duševnega stanja ta, da gre za ujetnike, ki jih je treba čim prej osvoboditi in spustiti na prostost.

Reveži so se mi namreč v nekem trenutku preprosto zasmilili in v vsakem izmed njih sem lahko prepoznal sebe, ki nekoč sedim ob svojem dedku in s kotičkom očesa skozi okno opazujem, kako zunaj vse močneje dežuje, medtem ko v naraščajočem strahu gledam Zdravka Tomca, ki se nezadržno približuje govorniškemu odru, pripravljen, da z nama podeli vse tisto, o čemer si bo v poznejših letih še nekajkrat premislil.

Kar sem tistega davnega deževnega poletnega dne preživljal med njegovim govorom, ne bi privoščil niti Igorju Bavčarju ali Lojzetu Peterletu, zato vse do danes ostajam trdno prepričan, da parlamentarna trpinčenja logike in razuma niso in ne morejo biti vredna denarja, ki ga nad ali pod mizo prejemajo poslanci. In zato tudi ne morem verjeti teoriji zarote, po kateri naj bi ti ljudje Alenko Bratušek kot prvo Slovenko izvolili na mesto predsednice vlade zgolj zato, da bi ohranili svoja poslanska mesta.

Ne, pri polni zavesti trdim, da gre za nedolžne žrtve krutega demokratičnega sistema, katerih glas za Alenko Bratušek je bil klic v sili, poziv vsem nam tu zunaj, na svobodi, da se prenehamo zabavati in jih odrešimo njihovih muk. Verjemite mi, hvaležni nam bodo.