Slovenija, dodaja Florjanc, sodi med zglednejše države EU, kar zadeva veterinarski nadzor. Dobiva najmanj priporočil in pripomb FVO. »Ja, visok ugled imamo v EU, a treba ga je vzdrževati. Imeti moramo tudi pravo mero okusa, da ne pljuvamo v lastno skledo in si ne ustvarjamo problemov tam, kjer jih ni. Toda v Sloveniji se bo vedno našel kdo, ki bo v trenutku, ko se pojavi problem, okrcal nekoga, da je kriv zanj, in bo v medijih sposoben reči, da nekdo ni opravil svoje naloge.«

Kako to, da je večina prehranskih afer in bolezni, ki so zadnja leta pretresle Evropo (BSE, dioksin, ptičja gripa, konjsko meso...), povezana z mesom, ne toliko z rastlinsko hrano?

To je odvisno od ravni nadzora. Sistem veterinarskega nadzora nad živili živalskega izvora Evropa gradi petdeset let. V tem času se je zgodilo toliko stvari, da smo se na posledicah naučili marsikaj in jih vgradili v zakonodajo in nadzor. V času, ko sem bil evropski veterinarski inšpektor, sem se prepričal, da če imaš stvari pod nadzorom, najdeš tudi probleme. Če si pri nadzoru bolj površen ali če so vpleteni kakšni ekonomski interesi, pa marsikaj ne priplava na površje. Zato štetje prehranskih afer in njihovih izvornih držav ne da prave slike. Na napakah se stalno učimo in jih odpravljamo.

Na drugi strani se je na živilih rastlinskega izvora zelo malo delalo ali zelo malo naredilo. V tem segmentu evropska zakonodaja še danes ni niti približno primerljiva z veterinarsko zakonodajo na področju živil živalskega izvora. Večina nadzora je še vedno prepuščena odločitvam držav članic, zato se zdi, da je afer z rastlinsko hrano manj.

Kaj je v ozadju najnovejših peripetij s konjskim mesom; zakaj bi ga nekdo dodajal sestavljenim živilom namesto govejega mesa, ko pa je konjetina precej dražja?

Dokler ne poznamo motiva, je na to težko odgovoriti. Je pa konjsko meso razdeljeno v dve kategoriji. Ena je popolnoma nevredno meso, ki po določilih veterinarske zakonodaje ne sme biti uporabljeno za prehrano ljudi. Govorimo o športnih, odsluženih konjih, o neoznačenih konjih... Skratka, v Evropi obstaja skupina konj, ki jih ni mogoče klati v prehranske namene. Druga kategorija pa so klavne živali, ki jih redijo za klanje, za prehrano ljudi, enako kot prašiče, govedo... To meso ponekod šteje za delikateso, drugod je povsem običajna hrana, ponekod ga sploh ne uživajo. V Veliki Britaniji in na Irskem, denimo, ne boste spravili v promet niti kilograma konjskega mesa, ker ga ne jedo, razen če ponudniki malce goljufajo. Toda če potrošnik ve, da je v nekem živilu konjsko meso, ga v teh državah ni mogoče prodati. Nasprotno je v Italiji, ki je še in še lačna konjskega mesa, zato večina konjskega mesa, proizvedenega v Evropi, konča v tej državi.

Omenil sem že, da je vprašanje motiva, zakaj je nekdo v sestavljenih živilih namesto govejega mesa uporabljal konjsko, ne da bi to navedel na deklaraciji. Dve možnosti sta. Dejstvo je, da ima konjsko meso specifičen okus, ki bi ga lahko nekdo uporabljal zato, da bi izboljšal kakovost svojega izdelka ali ga naredil drugačnega, da bi bil privlačnejši in okusnejši. Mesar iz avstrijske Koroške, na primer, je priznal, da je to počel, ne da bi nameraval kogar koli goljufati. Hotel je proizvesti izdelke, ki bi bili nekoliko drugačni in potrošniku zaradi okusa konjskega mesa bolj všečni. Ker pa obstaja dokaj veliko odklonilno stališče ljudi do uživanja konjskega mesa, je vprašanje, kakšen ekonomski učinek bi dosegel, če bi javno priznal, da je njegova salama boljša zato, ker vsebuje konjsko meso. To bi lahko negativno vplivalo na potrošnika. In tukaj vidim prvi motiv za uporabo konjskega mesa namesto govejega.

Drugo vprašanje pa je, ali ni bil del te govedine nadomeščen s konjskim mesom, ki je na trgu brez vrednosti. V tem primeru gre za popolno goljufijo in izigravanje predpisov glede uporabe takega mesa. Športni konji so namreč v času športne kariere v veliki meri izpostavljeni zdravilom, zato se jih prvič, ko prejmejo neko zdravilo, deklarira kot neprimerne za prehrano ljudi in izgubijo status klavne živali. Te podatke je treba vpisati v potni list vsake živali.

V afero s konji naj bi bila vpletena Romunija, ki ima veliko teh živali. Kako je tam z veterinarskim nadzorom, saj je znano, da je bilo ob njenem vstopanju v EU najbolj vprašljivo prav to področje?

Opravičiti se moram v zvezi s tem. Podatkov o Romuniji imam zelo veliko, a imam dve leti zavezo molčečnosti, zato se lahko pogovarjava le o tem, kar je zapisano v letnih poročilih FVO, objavljenih na spletni strani. Romunija je na dobri poti. V delih, kjer je zadostila kriterijem, ki jih glede prostega pretoka blaga zahteva EU, posluje z njo, v drugih stvareh ji je EU omejila ali onemogočila trgovanje. Romunija zato glede varne hrane ne predstavlja tveganja. Se pa tudi tam – kot povsod drugod po Evropi – lahko najdejo ljudje, ki bodo poskušali tako ali drugače priti do nelegalnega zaslužka.

Je prav, da je odgovornost za varno hrano v EU prenesena na proizvajalce? Če je nekdo lastnik firme, mora gledati na dobiček in zato varčuje pri surovinah. S tem je vgrajen konflikt interesov med varno hrano in željo po dobičku...

Glede prenosa odgovornosti za varnost hrane sem bil med prvimi, ki so ga podprli, saj ni sprejemljivo, da bi lahko vsakdo počel, kar hoče – s predpostavko, da ga ne bodo ujeli – odgovornost za tako početje pa bi prevzemal nekdo drug. To bi bilo podobno, kot če bi okrivili policijo, da je odgovorna za vse smrtne žrtve na slovenskih cestah, ker ni pravočasno odkrila prehitrih in pijanih voznikov. Najboljši način, da odpravimo konflikt interesov med varnostjo in dobičkom, je, da prestavimo breme odgovornosti za varnost na proizvajalca, kot je to običajno pri vseh drugih stvareh.

Prehranske afere so praviloma povezane z multinacionalkami.

Tako se zdi zaradi velikega obsega proizvodnje. Nekega majhnega slovenskega mesarja, ki kupi kravo ali dve na teden in naredi klobase, ni težko ujeti, če zraven kupi še 50 kilogramov konjskega mesa.

Kako se potrošniki odzivamo na prehranske afere? Ko je izbruhnil BSE, nekaj časa nismo jedli goveje juhe, ko je bila E-coli, smo bojkotirali kumare in paradižnik, piščanca nismo jedli zaradi dioksina...

Že petnajst let se sprašujem, zakaj iz vsakega prehranskega problema na začetku nastane afera, še zlasti v Sloveniji. Vzemimo, na primer, aflatoksine v mleku. Če ne bi novinarji dodajali, da so ti mikotoksini rakotvorna snov, bi bilo drugače. Ko se mikotoksini pojavijo v krmi ali mleku, nimamo narediti kaj drugega kot to, da živila, ki jih vsebujejo, umaknemo iz prometa in stvar je rešena. Nobene velike maše ni treba delati iz tega. Če mikotoksini ne bi v medijih dobili definicije o rakotvornosti, ne bi nikogar zanimali.

Toda dejstvo je, da vsebujejo rakotvorne snovi...

Res je, da so nevarni, toda dejstvo je tudi, da so v nekaterih državah potrošniki zadovoljni s tem, da je nadzorna oblast problem odkrila in preprečila njegovo razmnoževanje ali posledice. V interesu potrošnika je, da zdravstveno oporečna živila izginejo s trga in da se tveganje za zaužitje takšne hrane spravi na nič. S tem smo naredili svoje. Potrošnik je varen. Naša naloga je preprečiti, da bi potrošnik zaužil zdravstveno oporečno hrano. So pa primeri, ko tega ni mogoče doseči. Prvič zato, ker ne pričakuješ nevarnosti, in drugič zato, ker se pojavljajo nove stvari, ki jih nisi mogel predvideti, zato se jih ne da preprečiti. Sistematični nadzor, da bi se vsaka pošiljka pregledala na primer na mikotoksine, preden gre v prodajo, je praktično nemogoč. Vedeti je treba, da je na tisoče različnih kemičnih substanc, ki nastanejo v naravi in so problematične. Njihovo odkrivanje je kot iskanje igle v senu.

Zame kot bivšega evropskega inšpektorja je zato bistveno, da država organizira nadzor nad proizvajalci hrane, ne nad hrano. Evropa je odgovornost za varnost živil prenesla na proizvajalce. Predpisala jim je pogoje delovanja, poslovanja, izvajanja samokontrol in samonadzora. In če stvari tečejo v stoodstotni sinhronosti z zakonodajo, bo končni izdelek stoodstotno varen. Ima pa potrošnik po drugi strani pravico takoj izvedeti za vsak dogodek, ki ogroža njegovo zdravje, vendar na primeren način, ne tako, da se iz tega naredi afera.