Korupcija brez konca in kraja

Beograd, 22. aprila. Vsi današnji jutranjiki posvečajo cele strani dokumentom in faksimilom, razkrivajo gorostasne korupcijske afere, s katerimi je kompromitirano neposredno vodstvo Radićeve stranke. Iz vseh teh dokumentov izhaja, da je obdajala Stepana Radića korumpirana okolica, ki je s pomočjo raznih kabinetnih šefov in visokih radićevskih uradnikov izrabljala sodelovanje hrvatske seljačke stranke na vladi v najogabnejše osebne špekulacije. Ostali poslanci HSS so se morali zadovoljiti z vlogami navadnih slug in prenaševalcev pisem. Časopisje ugotavlja, da so obdolžitve tako konkretne prirode, da bo izvedeno proti glavnim krivcem kazensko zasledovanje. (...) Vse beogradsko časopisje se obširno bavi z dokumenti in reproduciranimi faksimili pisem in bančnih izvlečkov, ki težko kompromitirajo najbližjo Radićevo okolico. Dr. Maček, Predavec in Košutič so obdolženi, da so izrabljali svoj strankarski vpliv za razne umazane afere in posle in da so za svoja posredovanja prejemali stotine tisočev, kar potrjujejo izvlečki beogradskih bank, kjer so natanko zabeležene svote, ki so jih prejemali voditelji HSS. Gg. Maček, Predavec in Košutič so si baje zbrali v teh kratkih mesecih že ogromno premoženja.

TPD in Rade Pašić

Beograd, 21. aprila. Novi list Ljube Jovanovića »Narodni glas« je nocoj objavil odprto pismo na ministrskega predsednika Uzunovića, v katerem ga opozarja, da je leta 1921. ravnatelj Lakić tvrdke Lenger iz Beograda sklenil pogodbo s Trboveljsko premogokopno družbo na pet let radi izključne prodaje trboveljskega premoga. TPD je bila takrat pod državno kontrolo ter se je premog prodajal maksimalno po ceni 2200 Din za vagon. Po preteku še ne enega leta pa je (...) cena premoga skočila na 4000 dinarjev. List konstatira, da je glasom izjave g. Praprotnika centrala Slavenske banke naložila svojemu direktorju v Beogradu, da radi gotovih svojih notranjih stvari razdeli gotovo količino akcij TPD. Tako so bile akcije v vrednosti 4 milijone dinarjev stavljene na razpolago Rade Pašiću in je TPD uspelo, da se je osvobodila državne kontrole.

Kriza parlamentarizma

Za politika je, kakor je videti, popolnoma dovolj, da na očitek koruptivnosti odgovori s protiočitkom enake koruptivnosti. Tako doživljamo zadnji čas lepe dneve, katerih vsak nam odkrije novo korupcijsko afero. Začela se je povest z nastopom Dragiše Stojadinovića zoper Radomira Pašića in se razpredla v krizo, tekom katere je radičevski tabor pričel razkrivati radikalske korupcije, a takoj nato so prišli na vrsto radičevci, katerih nečedne manipulacije izdajajo sedaj radikali. Politiki nekdanje vlade RR so videti s tem popolnoma zadovoljni, zakaj če se izkaže, da je tožitelj, ki me je obtožil takih in podobnih lopovstev, sam enak falot, izgubi njegova tožba tako-rekoč svojo upravičenost in veljavnost in stvar bi bila lahko s tem toliko kot likvidirana.

Ali stvar s tem nikakor ni likvidirana! Likvidirana ne more biti s strani publike, s strani volilcev, s strani strmečega javnega mnenja, ki čita dan za dnem zgodbe o korupcijskih aferah, katere postajajo vedno večje, vedno gorostasnejše. Za javnost postajajo afere važne prav od tam naprej, ko nehajo biti važne za takoimenovane profesionalne politike, kakor se nam razkrivajo v strašni goloti te dni: za javno mnenje je strahotno baš, da so v korupcijske afere zapletene domala vse vodilne osebnosti obeh bivših vladnih strank. Publika se zgraža nad korupcijo, pa je vseeno, ali jo je zakrivil toženec ali tožitelj, ali ta ali nasprotna stranka. In razočara jo najbolj to, da se je korupciji vdala nova stranka prav takoj, kakor hitro je prišla do prilike, vršiti korupcijo. To je najstrahotnejši memento korupcijskih afer, ki so postale najopasnejša epidemija našega političnega življenja.

Preskočimo vse rekriminacije in ustavimo se le pri posledicah, ki jih mora to gorostasno spoznanje povzročiti. Kolikor je še ostalo zaupanja do političnih strank in njihovega dela, mora propasti do kraja. Nezaupanje se mora obrniti sploh zoper politično življenje in naposled zoper parlamentarizem sam. In to so velike reči. Danes imamo v Evropi že lepo vrsto držav, v katerih vlada diktatura. Če izvzamemo sovjetsko Rusijo, je diktatura izšla baš iz meščanstva in se obrača v prvi vrsti zoper parlamentarizem, zoper politične stranke, njih delo in osobito zoper njihove voditelje. To je kriza parlamentarizma, nič več in nič manj. Mussolini v Italiji, Pangalos na Grškem in še drugi manjši posnemovalci diktatorskih metod po evropskih državah – in katera nima še svojih fašistov? – vsi gredo za tem, da osamosvoje politično življenje od škodljivosti političnih strank.

Pod vtisom poraznih vesti iz strahotne korupcijske kronike postaja diktatura ono razodetje, ona rešilna formula, ki naj vodi v novo, v boljšo bodočnost. Pogled po Evropi dokazuje, da je ta formula pri stotisočih postala že ono čarobno znamenje, ki zastavlja zmago. Nevarnost se ne da zanikati, da postane geslo tudi pri nas, pri razočaranih in ogorčenih množicah, ki ne moremo mirno prenesti tako gorostasnih vsakdanjosti, kakor nam jih servirajo dan za dnem vesti iz Beograda.

In vendar nimamo mi nikakih predpogojev za diktaturo. Nimamo enotnega, kaj šele enotno organiziranega meščanstva, kakor ga ima Italija, nimamo nikakega enotnega bojnega kadra, ki bi bil zrastel iz njega; nimamo izvežbanega in vestnega upravnega aparata, na katerega bi diktator naslonil izvrševanje svojega zasnutka. Nimamo ničesar za diktatorstvo prikladnega, razen naše močne armade. Toda ta mora za vsako ceno ostati na strani, in se ne sme mešati v dnevno borbo. Sanacija more in mora priti tedaj le od spodaj. More priti iz zdrave kritike nevzdržnega sedanjega stanja, od zdravega prirodnega smisla našega človeka, ki se danes zgraža nad aferami in proklinja ljudi, ki so jih zakrivili ali jih niso o pravem času pričeli razkrivati. (...)

Slovenski narod, 23. aprila 1926