Zakaj ravno moškega, je seveda povsem odvečno vprašanje. Kot je povsem samoumevno tudi to, kar se je potem zgodilo in kar se je preprosto moralo zgoditi: na rojstni dan cesarja Konstantina se v niški porodnišnici do poldneva ni rodil niti en deček! V Srbiji ne morejo pošteno organizirati niti veliko bolj resnih stvari in tako se nihče ni čudil, ko se je izkazalo, da so organizatorji proslave Konstantinovega rojstnega dne v vsesplošnem vrvežu pozabili na najpomembnejšo stvar: moškega novorojenčka.

Slobodanu Miloševiću se kaj takega ne bi moglo zgoditi – so godrnjali slobonostalgiki – devet mesecev prej bi izbral zanesljivega srbskega žrebca in Srbkinjo iz poštene hiše, devet mesecev zatem bi jo ob porodnih popadkih vojaški helikopter prepeljal v Niš, najboljši beograjski zdravniki bi pazili, da bi malček do srede opoldne ostal tam, kjer mora biti, Radiotelevizija Srbije pa bi neposredno prenašala veseli trenutek, ko mali Konstantin pride na svet in zagleda vladiko Jovana, kako mu maha z velikim križem pred očmi: »In hoc signo vinces«, bi z vznemirjenim glasom govoril komentator RTS, »v tem znaku boš zmagal!«

Tako pa so opoldne iz niške klinike sporočili, da je obisk vladike Jovana – preložen. »Pričakujemo, da se bo do konca dne rodil vsaj en deček. Vladika je hotel obdarovati fantka, zato se je odločil, da prihod v porodnišnico preloži,« je izjavil direktor klinike dr. Bojan Lukić. Na novico, da je vladika preložil opoldanski obisk v porodnišnici, ker se do tedaj ni rodil niti en otrok moškega spola, so se z nejevoljo odzvale številne srbske nevladne organizacije za enakopravnost spolov in zaščito otrok, a niški episkop se ni pustil vznemiriti. Zakaj se ni vznemiril, je seveda povsem odvečno vprašanje. Kot je samoumevno tudi to, kar se je potem zgodilo in kar se je preprosto moralo zgoditi.

V popoldanskih urah je episkopski dvorec dosegla vesela novica: končno se je rodil deček. Vladika Jovan je vzel darilo za malčka, nekakšen ceneni plastični medaljon svetega cesarja Konstantina, in se s svojim črnim audijem odpravil v porodnišnico, kjer ga je že čakala množica novinarjev. Ko je v spremstvu zdravnikov, gruče reporterjev, fotografov in televizijskih snemalcev končno vstopil v sobo ponosne matere, je imel kaj videti: v postelji je ležala – Kitajka! Prava pravcata Kitajka iz Kitajske se je niškemu vladiki nasmihala, kot da je vstopil v kitajsko restavracijo, ne pa v srbsko porodnišnico. Niški episkop se je obrnil k zdravnikom, ti pa so le nemočno skomignili z rameni, videlo se je, kako jim je neprijetno, kot bi hoteli reči »jebiga, to je vse, kar smo lahko našli«. Jovan se je spet obrnil k postelji, tam pa se je še naprej zbegano nasmihala ponosna kitajska mati s Kitajčkom v naročju.

»Kako ti je ime?« je negotovo vprašal vladika v nejasnem upanju, da je ženska morda le eksotična Srbkinja ali vsaj polsrbkinja od očeta Srba, da je, recimo, vsaj prababica po materi Srbkinja, samo da ni še ena bei-wang.

»Bei Wang,« je preprosto odgovorila ženska.

»O, j... ti Srbijo!« je skozi zobe v dolgo sivo brado zamrmral niški vladika ter opsoval državo in narod, ki niti enega poštenega moškega deteta ne more več narediti in ki so mu na rojstni dan svetega cesarja Konstantina namesto malega srbskega delije podtaknili ceneno kitajsko kopijo.

Zgodba o obisku vladike Jovana v niški porodnišnici, kjer je na obletnico rojstva Konstantina Velikega blagoslovil gospo Bei-Wang, mater prvega fantka, rojenega v Nišu na ta znameniti dan, in malčku podaril medaljo cesarja Konstantina, je poučna zgodba o tragični zgodovinski usodi nacionalističnih konceptov. S slavno srbsko zgodovino ima mali sinko Bei-Wangove opraviti namreč prav toliko kot svojčas mali Gaj Flavij Konstantin, novorojeni sin rimskega oficirja Konstancija in krčmarice Helene.

Ko je sedemnajst stoletij in pol pozneje v istem mestu rodila Kitajka Bei-Wang, je po zaslugi nacionalne mitomanije njen novorojeni sinko najprej zagledal nekakšen ceneni kitajski medaljon. In hoc signo vinces. Kar pa se slavne moške Srbije tiče, so njeni delije na ta zgodovinski dan – in to je nekako nauk celotne zgodbe – ostali tam, kjer so tudi bili: na kraju, ki se ga v spodobnih časopisih ne omenja s polnim imenom.