Kmetija Kastelic iz Mirne je primer dobre prakse s področja razvoja podeželja. Intenzivno prirejo mleka so nadomestili z ekološko pridelavo sadja in vrtnin ter govedorejo, za to pa prejeli sredstva za razvoj podeželja. Kmet Alojz Kastelic pravi, da se pridelava ekoloških izdelkov splača, če najdeš kupca. »Kakor se kdo znajde,« poudari, zato bi se po njegovem manjši ekološki kmetje morali začeti povezovati.

Univ. dipl. inženirka kmetijstva N.J. z Gorenjske je s svojo podjetniško vizijo primer dobre prakse na področju kohezije. S pomočjo subvencije za samozaposlitev je začela samostojno poklicno pot: svetuje pri gradnji ekoloških samozadostnih hiš, poleg tega se ukvarja še s promoviranjem zdrave ekološke kozmetike in že razmišlja o širitvi posla.

To sta dva dobra projekta v kmetijstvu in koheziji, ki ju je Slovenija s sredstvi EU uspešno uresničila. Država je doslej iz blagajne EU prejela že kar nekaj milijard – za kmete, podjetnike, raziskovalce, brezposelne, zgradila je del avtocestnega križa, obnovila in energetsko sanirala marsikatero poslopje, podprla več tisoč samozaposlenih. Ni pa zgradila drugega tira železniške proge Koper–Divača, ni vidneje posodobila železnice, ponekod ima napol prazne poslovne cone, drugod obnovljeni objekti kulturnega pomena samevajo prazni, prav tako ji ni uspelo sofinancirati gradnje umetnostne galerije oziroma osrednjega kulturnega centra v mestu, ki se je prvi v zgodovini pri nas ponašal z nazivom evropske prestolnice kulture. Namesto tega naj bi deset milijonov evrov država preusmerila v park vojaške zgodovine Pivka, mariborska občina pa se namerava na to odločitev vlade pritožiti.

To je tipičen primer slabe prakse. Dejstvo je, da bi si morali vsi pristojni na lokalni in državni ravni prizadevati, da bi se evropski denar – ki je tudi naš denar, saj država vplačuje svoj del v proračun EU – porabljal karseda smotrno. A zdi se, da politika, gospodarstvo, raziskovalna sfera in vsi drugi med seboj ne znajo komunicirati, cilji pa ostajajo neizpolnjeni. Vsi po vrsti so kritični drug do drugega, v glavnem pa se strinjajo, da bi lahko stvari peljali bolje. Upajmo, da jih bomo po letu 2014, ko bo denarja manj za vse in bo treba iz vsakega evra iztisniti kar največ, znali. Kajti spremljanje izvajanja strategije razvoja Slovenije 2005–2013 kaže, da Slovenija ni uspešna pri doseganju ključnih ciljev na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju (Poročilo o razvoju 2012).

Preden si pogledamo stanje na področju razvoja podeželja in regij, razčistimo, kdo je za kaj odgovoren. Država je tista, ki načrtuje porabo (usmerja sredstva) in bdi nad črpanjem (skrbi, da ne prihaja do nepravilnosti). Ključne dokumente vlada uskladi z evropsko komisijo v Bruslju. Za izvedbo pa so odgovorni izključno prijavitelji projektov (občine, podjetja, zavodi, posamezniki ipd.).

Kam usmeriti denar v obdobju 2014–2020, bo pisalo v novi strategiji razvoja Slovenije. Po načrtih naj bi bila že sprejeta, a vlada še ni niti potrdila izhodišč. Verjetno v teh razburkanih političnih časih, ko ima vsakdo svoje mnenje o vsem, to niti ni čudno. Pri nas ne znamo najti soglasja niti o manj pomembnih rečeh, kaj šele o večjih. Glede na to, da je z naložbami mogoče ustvariti tudi več tisoč delovnih mest, bi bilo dobro, če bi v prihodnje znali upoštevati priporočila, kaj bi se dalo storiti bolje. Zadnje strateško poročilo o izvajanju nacionalnega strateškega referenčnega okvira v Sloveniji za obdobje 2007–2013 za leto 2012 je recimo pokazalo, da je bilo namesto načrtovanih 4210 ustvarjenih 2135 delovnih mest. Ni malo, a zakaj jih ne bi ustvarili še več, kot smo jih načrtovali? Želimo si tudi večjo samooskrbo s hrano, pa se naš trgovinski primanjkljaj s kmetijskimi proizvodi veča. Vseh zastavljenih ciljev nismo dosegli, a se očitno več ni dalo. Ali imamo napačno zastavljene cilje ali pa je naš način dela zgrešen.

Kmetijstvo: Denar je na voljo tudi za neaktivne kmete

V EU se porabi približno enak delež denarja za kmetijstvo in kohezijo. EU, vključno s Hrvaško, bo v obdobju 2014–2020 zgolj za neposredna plačila kmetom namenila 313 milijard evrov ter 100 milijard za razvoj podeželja, za razvoj regij pa 376 milijard. Slovenija bo za kmetijstvo prejela okoli 1,6 milijarde evrov, od tega za razvoj podeželja dobrih 744 milijonov evrov.

Doslej je Slovenija za podeželje imela na voljo okoli 1,2 milijarde evrov; s tem denarjem smo želeli dvigniti konkurenčnost kmetijstva in gozdarstva, izboljšati okolje in investirati v boljše življenje na podeželju.

Za dvig konkurenčnosti smo hoteli bolj usposobiti kmete in med seboj povezati skupine proizvajalcev. Pri tem nismo bili ravno uspešni, in to kljub spoznanju kmeta Kastelica, da je povezovanje nujno. Veliko bolj uspešni smo bili pri podpori mladim prevzemnikom kmetij ob upokojevanju starih kmetovalcev (povprečna starost slovenskega kmeta je namreč 59 let). Dobri naj bi bili tudi pri drugih ukrepih za izboljšanje življenja na podeželju, a vprašati se je treba, ali je res nujno 32 milijonov evrov nameniti za obnovo 550 vasi. To je namreč uradno zastavljeni cilj, največ denarja v tem okviru pa ni šlo za vaško infrastrukturo, temveč za obnovo in gradnjo večnamenskih stavb skupnega pomena.

Država ima sicer dobre ukrepe, vendar denar usmerja na vse konce. Podprla je številne kmetije, a med njimi tudi neaktivne, obnavljala vaško infrastrukturo, a predvsem vaške domove. Voditi bi nas morala strategija razvoja slovenskega kmetijstva, a kaj, ko je bila dolga leta v veljavi tista iz daljnega leta 1993. Šele leta 2011 je država sprejela novo strategijo, v kateri je določila strateške usmeritve razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 s poudarkom »zagotovimo si hrano za jutri«. Slovenija namreč z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih in ostaja neto uvoznica teh proizvodov, njen trgovinski primanjkljaj pa se je po vstopu v EU še povečal.

Dr. Jernej Turk, predstojnik katedre za agrarno ekonomiko in razvoj podeželja na mariborski univerzi ter predsednik društva agrarnih ekonomistov Slovenije, je povedal, da se v zadnjem času povečujejo sredstva za spodbujanje razvoja podeželskih območij, medtem ko se izplačila za ukrepe za prestrukturiranje kmetijstva in živilstva znatno zmanjšujejo.

Dosedanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu dr. Martina Bavec je v pogovoru za Objektiv ocenila, da je Slovenija denar za kmetijske naložbe »v dobršnem delu porabila racionalno«, še posebej je izpostavila podporo mladim prevzemnikom kmetij. Tudi živilsko-predelovalni obrati so lahko vlagali v posodobitev opreme. »So pa tudi primeri, kjer se najdejo določene pomanjkljivosti. Morda bi lahko s kakšnimi prerazporeditvami ali drugačno usmerjenostjo dosegali še več razvojnih ciljev, a splošna ocena je pozitivna. Si lahko predstavljate, kaj bi bilo s slovenskim kmetijstvom, če teh v povprečju 300 milijonov evrov letno ne bi bilo? Ogromno socialnih problemov, ogromno revščine na podeželju, ogromno neobdelanih, zaraščenih travniških površin.«

Je prava usmeritev ekološko kmetovanje?

Bolj kot dvigovala konkurenčnost je torej Slovenija reševala socialno podobo podeželja. Ob danostih, ki v Sloveniji za kmetijstvo niso najbolj ugodne, in ob globalnih realnostih – povpraševanje po hrani bo vse bolj naraščalo – ni čudno, da so pred sprejetjem nove kmetijske strategije pristojni ugotavljali, da je slovensko kmetijstvo na razpotju. Nova vizija do leta 2020 je sedaj usmerjena v trajnostno kmetijstvo, strateški cilji pa so – poleg zagotavljanja prehranske varnosti in večje konkurenčne sposobnosti kmetijstva ter živilstva – tudi trajnostna raba proizvodnih potencialov in skladen ter socialno vzdržen razvoj podeželja.

Po mnenju dr. Bavčeve bi lahko bila usmeritev v ekološko kmetijstvo prava rešitev, pravzaprav »idealna za Slovenijo«, a tega, kot poudarja, širša javnost žal še ni sprejela. Na zadnjem razpisu za ekološko pridelavo na vodovarstvenih območjih – varovanje podtalnice je pri nas še vedno problem – tako ni bilo večjega uspeha oziroma zanimanja. Ni jasno, ali je za to kriva ignoranca kmetov, slabo obveščanje ali nasploh slaba komunikacija med vsemi vpletenimi. Dr. Bavčeva izpostavi primer Bavarske, ki ji je uspelo v desetih letih delež ekoloških kmetovalcev dvigniti na 80 odstotkov. »Pri nas pa se tega otepamo!« je dejala in dodala, da bi lahko z ekološkim pridelovanjem žita poskrbeli tudi za ekološko krmo za živali, ki jo sedaj drago uvažamo iz Avstrije.

Slovensko svetovalno podjetje Oikos in nemški partner PRAC sta že leta 2010 v vrednotenju programa razvoja podeželja ugotovila, da je podporno okolje za spodbujanje inovativnosti na podeželju šibko: svetovalna služba v znanju zaostaja, raziskovalci sodelujejo le z ožjim krogom akterjev iz proučevanih panog, povezovanje, ki odpira velik potencial, ni zadostno. Na drugi strani agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja ugotavlja, da prijavitelji na javni razpis predložijo finančno slabo ovrednotene popise del, ki so pogosto podcenjena, težave imajo pri zagotavljanju lastnih sredstev, zaradi česar ne morejo zaključiti naložb, v primeru sprememb, ki jih niso prijavili, pa so razočarani zaradi znižanih izplačil.

Kljub vsemu inovativni primeri obstajajo in eden takih, ki ga omenjajo celo v Bruslju, je podjetje Ocean Orchids iz Prekmurja, ki goji orhideje – tudi z izrabo geotermalne energije. Roman Ferenčak, eden od dveh ustanoviteljev podjetja, pravi, da brez razvojnih spodbud niti ene od treh večjih investicij ne bi mogli izvesti in da so bila sredstva ključna za obstanek podjetja.

Brez podpore niti mlad kmet A.S. s štajerskega konca, ki pričakuje »zagonska« sredstva kot mladi prevzemnik kmetije, ne bi mogel. Oba sogovornika pa sta izpostavila problem predolgih uradnih postopkov, ki v praksi pomenijo velike finančne izgube zaradi plačil zamudnih obresti bankam za najete kredite (po nekaterih ocenah se izgubi tudi desetina denarja). A.S. prav tako meni, da država nima pravega dolgoročnega cilja, kaj sploh hoče v kmetijstvu, saj podpira tudi neperspektivne kmete, ki jim ta sredstva pomenijo zgolj preživetje, ne pa napredek in razvoj, pa takšne, ki se niti ne preživljajo s kmetovanjem in jim je to le dodatni vir zaslužka.

Ob dobrih primerih vedno znova trčimo ob zid slabe komunikacije. A.S. je eden izmed mnogih, ki trdijo, da ni zadostnega dolgoročnega načrtovanja, ki bi kmetom omogočalo, da vnaprej predvidijo razpise in temu prilagodijo izdatke. Da je nekaj resnično narobe s komunikacijo, pove dejstvo, da na ministrstvu postavijo sedemletni okvir in razpise najavijo vnaprej. Kmetijska svetovalna služba bi morala kmete o tem obveščati in jim pomagati z informacijami, toda ko beseda nanese na težave s svetovalci, pristojni običajno obmolknejo, zgodilo pa se je tudi že, da kmetje za kakšen razpis sploh niso vedeli.

Kohezija: Denar v vsako slovensko občino

Če smo bili uspešni pri vlaganju v vsako slovensko vas, smo dobri tudi pri izvajanju projektov v vsaki slovenski občini. Za kohezijske projekte je imela Slovenija na voljo več kot štiri milijarde evrov, v prihodnjih sedmih letih pa bo zaradi večje razvitosti upravičena do treh milijard. Kohezijski sklad je poskrbel za gradnjo komunalne infrastrukture, nekatere cestne povezave in energetsko sanacijo javnih stavb.

Praktično vsak od nas lahko v svoji neposredni bližini vidi kakšen »kohezijski« projekt – na Primorskem je nazadnje denar dobil urgentni center v Izoli, na Gorenjskem se gradita obvoznica Gorenja vas in nordijski center Planica, v prestolnici se prenavlja Narodna galerija, ob Dravi se izvaja projekt oskrbe s pitno vodo, na Dolenjskem se ureja regionalni center za ravnanje z odpadki, v Prekmurju je denar prejel medpodjetniški izobraževalni center Pomurje, skorajda povsod po državi lahko kolesarimo po lepih kolesarskih stezah in uredili smo marsikatero turistično namestitev. A vendar ostaja ključno vprašanje: koliko so vsi ti projekti odprli novih delovnih mest in koliko se je zaradi njih povečal bruto družbeni proizvod.

Dosedanja državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Monika Kirbiš Rojs je dejala, da natančnih podatkov o tem nimamo. Je pa poudarila, da je bilo v preteklosti na voljo ogromno sredstev za zelo različna področja. »Razpršena so zato, ker je bila Slovenija doslej upravičena do največje pogače sploh. Take pogače, kot smo jo imeli v obdobju 2007–2013, ne bo nikoli več. Zaradi tega smo morda zgradili več infrastrukture, kot bi bilo potrebno, tako da ima vsaka občina oziroma kraj kakšen projekt, sofinanciran iz evropskih sredstev. Morda se komu lokalna cesta ali vodovod ne zdita pomembna, ampak za Prekmurje in Koroško na primer je infrastruktura pomembna. Dokler nimajo vodovoda in urejenih cest, jim tudi mehke vsebine oziroma podjetniški projekti bolj malo pomenijo,« je poudarila državna sekretarka.

Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak je za Objektiv ocenil, da je bila naša država pri pripravi strateških programskih dokumentov relativno solidna, »imamo pa velike težave z uresničevanjem tistega, za kar smo se opredelili, da je naša prioriteta«. »Nesprejemljivo je, da se gradnja posameznih velikih projektov, ki so resnično nacionalnega značaja, tak primer je denimo drugi tir železniške proge Koper–Divača, in za katere je bil pomemben delež denarja iz evropske blagajne zagotovljen v sedanji finančni perspektivi, še vedno ni začela. Če bomo s tem odlašali še nekaj časa, ta projekt sploh ne bo več potreben. Preprosto nas bodo prehiteli sosedje, na eni strani Italijani in Avstrijci, na drugi strani Hrvatje, s konkurenčnimi projekti,« opozarja dr. Mrak.

Kdaj bo čas za pametno specializacijo?

Kirbiš Rojsova je priznala, da bo treba v prihodnosti sredstva precej bolj osredotočiti na izbrane prioritete, kot to pričakuje tudi evropska komisija. »Želimo si, da bi iz vsake statistične regije dobili po enega do dva večja projekta, kar pomeni dvajset do trideset projektov, ki pa bi morali biti s strani države pripoznani kot prioriteta. Bistvo je namreč, da se začnejo občine povezovati in da začnemo kombinirati več virov – strukturne sklade, kredite, nepovratna sredstva, sredstva državnega proračuna in denar občin. Obvezno pa je treba v te projekte pritegniti tudi gospodarstvo, da ne bodo to več 'goli' lokalni projekti,« je jasno povedala.

Jurij Kobal iz podjetja Oikos je izpostavil pametno specializacijo drugod po Evropi, kar zahteva izbor dveh tretjin strategije, ki se jih združi v integrirane projekte, nanje pa veže celoten razvoj države in regij. »To je pri nas nemogoče, saj načrtujemo sektorsko in iz potreb, ne iz ciljev in strategij. Ne znamo načrtovati, ampak bolj fantaziramo, kaj vse bi,« je poudaril.

Kirbiš Rojsova je glede razvojne specializacije izpostavila pomembno realnost, in sicer velikost Slovenije, ki je po številu prebivalcev dejansko primerljiva z večjim evropskim mestom. A glavno je po njenem to, da pride pobuda s terena. In kaj pravijo na terenu? »Vse regije brez izjeme so izpostavile turizem,« je povedala. »Da bi se specializirali kot Slovenija – tega pa v tem trenutku ni,« je dodala. Po njenem je slabo, da ne najdemo »pravih tržnih niš, s čimer bi lahko Slovenija resnično prodrla in bila neka posebnost, po nečem prepoznavna«. »Enostavno nam ne gre,« je dosedanji razvoj izkristalizirala Kirbiš Rojsova.

Skepsa

Dr. Mrak je glede načrtovanja in usmerjanja evropskih sredstev v prihodnjem sedemletnem obdobju v primerjavi s trenutno perspektivo 2007–2013 precej bolj skeptičen. »Smo praktično nekaj mesecev pred začetkom nove finančne perspektive EU za obdobje 2014–2020, pa še vedno nimamo nekega resnega strateškega dokumenta za razvoj države v tem obdobju.« Profesor poudarja, da je »ta strategija izredno pomembna, saj bodo sredstva EU v naslednjih letih še bolj pomembna kot v sedanji finančni perspektivi«.

Iz vseh pogovorov in analiz lahko zaključimo vsaj dvoje. Da denarja Slovenija ni porabljala najbolj optimalno (zdaj imamo torej »en kup opreme in stavb, ki so opremljene do onemoglosti«) in da se preveč ukvarjamo s tem, da denar porabimo, ne pa s tem, za kaj ga porabimo in kaj bomo s tem dosegli. Ciljev nismo opredelili dovolj premišljeno. Tudi to je razlog, zakaj bogatejše države EU zavračajo večji skupni proračun, saj trdijo, da se denar tako in tako ne porablja učinkovito. In kot drugo, pomanjkljivosti tako pri načrtovanju porabe kot pri izvedbi projektov očitno lahko identificiramo, saj kritik na vseh ravneh ne manjka. Jasno je torej, da se med seboj ne slišimo – ali pa se nočemo pogovarjati.