Ko je 31. oktobra 2008 uporabnik z imenom Satoshi Nakamoto na ne preveč obiskanem kotičku spleta, kjer se zadržujejo člani kriptografske skupnosti, razgrnil načrte za novo plačilno sredstvo, se ti najbrž niso zavedali pomembnosti dogodka. Skrivnostni Nakamoto je v svojem eseju navedel razloge, ki so ga utrdili v prepričanju, da svet potrebuje novo digitalno valuto, in orisal osupljivo natančen načrt zanjo. Poimenoval jo je bitcoin.
Vsa negotovinska plačila so pred bitcoinom tekla izključno prek finančnih institucij, ki v imenu pravilnosti in poštenosti poslovanja skrbno beležijo vse transakcije, v skladu z njimi posodabljajo stanja na osebnih računih uporabnikov, v primeru sporov pa se postavijo tudi v vlogo razsodnika. In to so stvari, ki so žulile Nakamota. Kako se pri spletnih nakazilih izogniti finančnim institucijam, ohraniti anonimnost plačnika in prejemnika, obenem pa preprečiti, da se digitalna valuta ne bo podvajala in širila po omrežju podobno, kot se med uporabniki širijo kopije datotek z glasbo in filmi.
Denar brez izdajatelja in centralnega nadzora
Zamisel je enostavna. Namesto bank nadzor nad bitcoini izvajajo vsi njegovi uporabniki, bolje rečeno, njihovi računalniki tvorijo omrežje, ki beleži celotno zgodovino vseh opravljenih transakcij. Te so javne in nepovratne. Uporabniki se identificirajo z bitcoin naslovi: unikatno kombinacijo številk in črk, ki funkcionirajo nekako tako kot naslovi za elektronsko pošto, le da se nanje pošiljajo digitalni cekini.
»Če imaš na svojem bitcoin naslovu 10 bitcoinov, je ta informacija shranjena v decentraliziranem omrežju računalnikov, ki so preko odprtokodnega bitcoin protokola povezani v mrežo. Nihče ne ve, da ta naslov pripada tebi, in nihče tega denarja ne more zapraviti, vsi pa se strinjajo, da je na tem naslovu natanko 10 bitcoinov,« je pojasnil Nejc Kodrič, poznavalec in uporabnik bitcoin sistema. »Bitcoin je obenem valuta in plačilni sistem. Vse, kar prejemnik potrebuje, sta dostop do interneta in brezplačen program, ki se mu reče bitcoin denarnica,« je še dodal.
Plačevanje z bitcoini ni kaj bistveno drugačno od spletnega bančništva. Najprej jih morate nekaj kupiti. V ta namen obstajajo spletne tržnice, kjer lahko evre, dolarje, funte in ostale valute zamenjate za bitcoine. Najbolj znana je Mt.Gox, prek katere naj bi šlo več kot 80 odstotkov vsega prometa z bitcoini. Ko jih enkrat imate, pa jih lahko zapravite za najrazličnejše storitve in izdelke, zaenkrat predvsem na spletu.
Kako pa je valuta, ki je nihče ne izdaja, sploh prišla v obtok? Računalniki v omrežju približno vsakih deset minut spustijo v obtok določeno število bitcoinov. Zmogljivejši je računalnik, večja je verjetnost, da bo prvi v omrežju izračunal pravilno rešitev matematične uganke, potrebne za preverjanje transakcij, in svojemu lastniku prislužil omenjeno vsoto. Rudarjenje – takšno ime se je oprijelo postopka pridobivanja bitcoinov – se običajnemu uporabniku danes zaradi prevelike konkurence ne izplača več. Skrbno premišljeni algoritem ubije dve muhi na en mah: skrbi za preverjanje transakcij, obenem pa zagotavlja enakomerno povečevanje denarja v obtoku. Ko bo v obtok prišlo 21 milijonov bitcoinov – to naj bi se zgodilo nekje okoli leta 2040 – se bo emisija ustavila. Projekt je zanimiv ekonomski eksperiment. V nasprotju s prevladujočo ekonomsko doktrino, ki pravi, da je za poganjanje gospodarstva nujna inflacija, je bitcoin zasnovan kot deflatorna valuta – njena vrednost s časom raste.
Zaradi navedenih lastnosti je bitcoin prva neodvisna svetovna valuta. »Vsekakor ima potencial, da revolucionira sistem plačevanja, saj niti omrežje niti posamezna enota ne potrebujeta nadzora, kar jo postavlja v edinstven položaj, ko lahko zaobide obstoječo bančno infrastrukturo,« nam je po elektronski pošti zagotovil Jon Matonis, član upravnega odbora Bitcoin Foundation in redni sodelavec revije Forbes.
Česar ni mogoče nadzorovati, je imuno na vse zunanje pritiske. Decembra 2010, ko so Visa, MasterCard in PayPal po objavi ameriških diplomatskih depeš blokirali vsa nakazila organizaciji WikiLeaks, so se začeli vrstiti pozivi, naj WikiLeaks začne sprejemati donacije v bitcoinih. Vedno redkobesedni in strogo profesionalni Nakamoto, ki so ga medtem privrženci bitcoina začeli skoraj po božje častiti, je takrat na forumu zapisal: »Apeliram na WikiLeaks, naj ne začne uporabljati bitcoina, smo majhna skupnost v preizkusni fazi. Več od drobiža ne bi dobili, pozornost, ki bi jo ta poteza pritegnila, pa bi nas najverjetneje uničila.«
Najnevarnejši projekt v zgodovini denarja
Samo nekaj dni po apelu je Nakamoto tako nenadno in skrivnostno, kot se je pojavil, tudi izginil. Odzivi na elektronska sporočila kolegov razvijalcev so povsem ponehali. Že prej prisotna ugibanja, kdo bi se lahko skrival pod tem imenom, so dobila nove razsežnosti. Elektronski naslov, odprt pri nemškem ponudniku, predvsem pa brezhibna angleščina sta podpirala tezo, da je japonsko ime zgolj psevdonim. Da najverjetneje prihaja iz Evrope, so dajale slutiti ure, ob katerih je najpogosteje objavljal – ali objavljala – kakor tudi datum razgrnitve načrtov za bitcoin, 31. oktobra namreč obeležujemo dan reformacije in svetovni dan varčevanja. Še najbolj verjetna pa se zdi teorija, da Satoshi Nakamoto ne more biti en sam človek. Neverjetno preprost in hkrati kompleksen sistem bi lahko ustvaril samo genij ali pa večje število strokovnjakov.
Kljub nepojasnjenemu izginotju ustanovitelja projekta se snežena kepa, ki jo je ustvaril, ni ustavila. Prav nasprotno, postajala je vedno večja. Skupaj s čedalje širšim krogom uporabnikov in trgovcev, ki so začeli sprejemati bitcoin, je skokovito rasla tudi njegova vrednost. Tovrstne zlate mrzlice pa poleg rudarjev zlatokopov praviloma začnejo privabljati tudi ljudi povsem drugačnega kova – špekulante, goljufe in tatove. Sredi leta 2011 je bilo treba za bitcoin odšteti več kot 30 ameriških dolarjev. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo mehurček počil. Predreti so ga pomagali tudi hekerski napadi na tržnice, ki so večino prometa ustvarile v bitcoinih, in računalniški virusi, narejeni posebej za to, da posameznim uporabnikom izpraznijo digitalne denarnice.
»Ker gre za elektronsko valuto, je ob ranljivosti računalnika vaša denarnica izpostavljena celotnemu internetu. Tako kot lahko nekdo ukrade 20 evrov iz denarnice na mizi, lahko heker, ki se je poglobil v delovanje bitcoina, tak znesek ukrade z vašega računalnika,« je posvaril vodja SiCerta Gorazd Božič. Digitalne valute pestijo enake pomanjkljivosti kot njihove bolj klasične predhodnice. Varne so zgolj toliko, kot je varno mesto oziroma oseba, ki jo hrani. Če po nesreči pobrišete disk, na katerem je denarnica, se lahko poslovite tudi od vseh prihrankov v bitcoinih.
Zaradi relativne anonimnosti poslovanja je bitcoin privlačen za zelo specifične poslovneže. Na skritem kotičku spleta, dostopnem samo z uporabo anonimizacijskega omrežja Tor, najdete spletno mesto Silk Road, kjer je naprodaj vse od heroina do avtomatskih pušk. Edino plačilno sredstvo, ki ga sprejemajo, je bitcoin. V ameriškem senatu so se pojavile zahteve, da je treba anonimni spletni trgovini z drogami, morda pa tudi sredstvu, ki jo omogoča, čim prej narediti konec. Matonis meni, da bi bila prepoved bitcoina enako učinkovita, kot je bila prohibicija alkohola v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. »Položaj digitalne valute bi se kvečjemu okrepil, saj bi dobila priznanje, da ne gre zgolj za odpadniško valuto, ampak je tako učinkovita, da jo je bilo treba prepovedati,« je zapisal.
Po strmoglavljenju pred približno letom in pol, ko je bil bitcoin vreden manj kot dva ameriška dolarja, si je digitalna valuta počasi opomogla, prav v zadnjih dneh pa svoj spektakularni povratek končuje pri novih rekordnih vrednostih. »Kaže, da je vrednost bitcoina tokrat veliko bolj stabilna,« ocenjuje Matonis in dodaja, da je volatilnost sicer nekaj povsem običajnega za valuto, ki je stara komaj štiri leta. Z vstajenjem od mrtvih se je valuta znova znašla pod budnim očesom organov pregona, še večje nelagodje pa je začela vzbujati v bankah.
Bitcoin je, verjetno ne po naključju, nastal v času največjega padca zaupanja v finančni sistem v njegovi zgodovini. Nadzor nad finančnimi tokovi, zamrznitev računov ali blokiranje transakcij, s katerimi se Veliki brat iz tega ali onega razloga ne strinja, v bitcoin ekonomiji, ki jo tvorijo v omrežje povezani osebni računalniki, enostavno ni opcija. Pričakovati je, da se finančna industrija in države z vodilnimi svetovnimi valutami z oblikovanjem vzporedne ekonomije ne bodo kar sprijaznile. Konkurenca še nikoli ni bila manj dobrodošla.
