Razpisne komisije na področju kulture in njihovo delo v razpisnih postopkih so namreč bolj ali manj sestavni del rituala, s katerim želi politika pod pretvezo »strokovnosti« in »objektivnosti« prikriti odgovornost za svoje (politične in pogosto slabe) kadrovske odločitve in jo preložiti na ramena drugih. V praksi je naloga razpisnih komisij bolj ali manj v tem, da formalno uresničijo in utemeljijo namige ali celo izrecne želje politike. Zato so odločitve komisij navadno vse prej kot strokovne in objektivne.

Sestava in kompetentnost komisij

Različna področja kulturnega udejstvovanja so deležna zelo različne pozornosti in obravnave. Največjo težo imajo literatura, dramsko gledališče in film. Morda zato, ker so nosilci udejstvovanja na teh področjih v javnosti najbolj »glasni«. Navedena področja so na ministrstvu tudi v strokovnem pogledu najbolje pokrita, medtem ko jo najslabše odnese glasba, s katero se, kljub njenemu sorazmerno največjemu deležu v letnem proračunu za umetnost, na ministrstvu ukvarjajo zgolj uradniki brez slehernih kvalifikacij s tega področja. Temu ustrezno se tudi vodilna mesta v posameznih javnih zavodih obravnavajo precej selektivno. Običajno velja največji interes za Dramo in za filmsko področje.

To se kaže že v dejstvu, da je na primer še ob zadnjem razpisu za ravnatelja Drame v razpisni komisiji sodelovalo kar sedem članov, medtem ko so za SNG Maribor kot največji javni zavod na področju kulture v državi zadostovali že trije, pri čemer v komisiji ni bilo niti pomembnejših uradnikov, kaj šele tvorcev kulturne politike. Celo za Viba film, katerega poslanstvo je po veljavnem aktu o ustanovitvi le »trajno in nemoteno izvajanje tehnične realizacije izvajanja slovenskega nacionalnega programa«, so imenovali štiričlansko komisijo, in to v močnejši kadrovski sestavi kot na primer pri razpisu za direktorja Slovenske filharmonije. A da ne bo pomote – izkušnje preteklih obdobij kažejo, da številčnost komisije prav nič ne prispeva h kakovosti njenih odločitev.

Po izjavi ministra naj bi bile razpisne komisije strokovne, zato si moramo ogledati njihovo sestavo glede na strokovno kompetentnost imenovanih članov. Praksa namreč kaže, da si politika (minister) ne želi strokovnih mnenj in odločitev, sicer bi imenovala drugačne komisije.

Zanesljivo lahko priznamo strokovnost za vodenje postopka izbire članom, ki so imenovani s kadrovskega oddelka ministrstva. Tudi člani komisije iz pravne službe ministrstva so gotovo kompetentni za presojanje, ali kandidati dovolj dobro poznajo normativno ureditev in okvire poslovanja javnega zavoda. Običajno pa se zatakne pri najpomembnejšem delu, to je pri vprašanjih izvajanja osnovnega poslanstva javnih zavodov oziroma izvajanja javne službe, za katero so zavodi ustanovljeni. Če bi resnično želeli pridobiti strokovno oceno o primernosti kandidatov, bi morala biti večina članov komisije kompetentnih za ocenjevanje področja dela zavoda, pri čemer bi morali pri sestavi komisij paziti, da ne bi številčno prevladali člani brez tovrstnih kompetenc. Po veljavni zakonodaji (Zujik) naj bi direktor namreč »strokovno poznal področje dela zavoda«. Citirana določba je še posebej pomembna zato, ker v večini javnih zavodov direktor sprejema strokovno daleč najzahtevnejše in najpomembnejše odločitve: izbira in imenuje namreč umetniške oziroma strokovne vodje, in slednji so za kvaliteto izvajanja javne službe ključnega pomena.

V primeru Viba filma so jo filmarji v pogledu kompetentnosti razpisne komisije še dokaj dobro odnesli. Če ne drugega, je vsaj predsednica komisije imela določene izkušnje s področja dela zavoda, za razliko od komisije za izbiro direktorja Slovenske filharmonije, ki so jo sestavljale sociologinja kot predsednica in dve pravnici. Vsekakor pa je že na prvi pogled jasno, da so komisije v takšni sestavi povsem nekompetentne za »preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov«, kaj šele za oblikovanje kake verodostojne in strokovno poglobljene ocene o kandidatih in njihovih programih. Kljub temu je komisija v primeru Slovenske filharmonije ugotovila in v odločbi zapisala, da je izbrani kandidat v razgovoru »pokazal odlično znanje z glasbenega področja!«, čeprav bi bilo s strokovnega vidika bolj umestno, da bi kandidati preverjali strokovno usposobljenost komisije in ne obratno.

»Objektivnost« ocenjevanja

Za lepši videz razpisna komisija na razgovoru »preveri strokovno usposobljenost kandidatov« in njihovo »znanje« točkuje po enotnih, vnaprej izdelanih kriterijih. Kandidata, ki izbere največje število točk, komisija predlaga ministru v izbor in imenovanje. Do tod vse lepo in prav, zatakne pa se v praksi. Na podlagi vrste konkretnih primerov tovrstnih ocenjevanj lahko sklepamo, da gre ponavadi za povsem arbitrarno ocenjevanje, pri čemer je očitno, da favorizirani kandidati preprosto morajo dobiti največ točk, medtem ko jih nefavorizirani kandidati za nobeno ceno ne smejo. Ocene komisij so namreč nemalokrat »čudaške«, v nekaterih postopkih pa s strokovnega in etičnega vidika tudi degutantne. Pogosto manjka najosnovnejša argumentacija, na kaj se ocene komisije opirajo, obrazložitve pa ostajajo na ravni praznih floskul, kot so »prepričljivost«, »ambicioznost« in podobno.

Med absolutne presežke na področju argumentacije gotovo sodi obrazložitev komisije v postopku izbire direktorja Slovenske filharmonije. Ocena »delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih, pri čemer se presoja kakovost izkušenj glede na zahtevnost, obseg in vodenje področja« ni utemeljena niti z besedo in je torej povsem arbitrarna. Pač pa je komisija »ugotovila« (in zapisala v odločbo), da je izbrani kandidat na razgovoru »pokazal sposobnosti, ki zagotavljajo kvalitetno izvajanje javne službe«. Vsekakor bi kazalo metodo, s katero lahko pridemo do takšnih rezultatov, patentirati, saj bodo tako njeni izumitelji preskrbljeni do konca svojih dni! Navedeni primeri dovolj zgovorno pričajo, da odločitve komisij ne morejo biti ne strokovne in še manj objektivne.

Glede na veljavno zakonodajo ima minister vse možnosti, da imenuje kandidata po svoji izbiri, če le izpolnjuje razpisne pogoje. Sodna praksa namreč izpostavlja kot dopustna razloga za izpodbijanje akta o izbiri zgolj »zatrjevanje kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, pri čemer mora ta kršitev bistveno vplivati na odločitev o izbiri«, neizbrani kandidat pa lahko uveljavlja tudi, »da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev (ki morajo biti skladni z razpisnimi pogoji iz zakona)«. V vsebino odločitev ministra se zaradi njegove diskrecijske pravice sodišča ne spuščajo (več).

Tako se zastavi vprašanje potrebnosti opisanega rituala, saj izbira ministra pravno res ne more biti več problematična. Poleg tega je politika več kot desetletje vztrajno nižala pogoje, ki jih morajo izpolnjevati direktorji nacionalnih in drugih javnih zavodov na področju kulture. Pogoji za direktorja Viba filma so dokaj ostri, saj mora imeti univerzitetno izobrazbo, medtem ko je za direktorja Opere, Filharmonije, SNG Maribor in drugih nekoč predpisana univerzitetna izobrazba postala moteča. Zdaj zadošča že visoka izobrazba, pa čeprav s šol z v javnosti večkrat problematiziranimi programi in načini pridobivanja diplom.

Prav tako so se znižale zahteve znanja tujih jezikov. Kot ekvivalent v zakonu predpisanemu »aktivnemu znanju tujega jezika« šteje ministrstvo že »uspešno opravljen izpit iz tujega jezika na dodiplomskem študiju«, pri čemer ni dodatnega pogoja, da mora kurikulum takega izpita ustrezati zahtevani višji ravni jezikovnega znanja (na primer stopnja B2 po evropski lestvici). Zgolj uvrstitev tujega jezika v visokošolski program še zdaleč ne zagotavlja znanja na višji ravni in že iz tega razloga je zakonitost razpisov, kot jih objavlja ministrstvo, skrajno vprašljiva. Pa tudi to očitno ni vedno dovolj. Če so na primer favorizirani kandidati »šlampasti« in oddajo vlogo brez v razpisu izrecno zahtevanega življenjepisa (ki je tudi podlaga za oblikovanje ocene in mnenja o ustreznosti kandidata), šteje komisija takšno vlogo kot popolno, medtem ko so vloge drugih kandidatov, ki ne vsebujejo vseh zahtevanih prilog, nepopolne, pri čemer jih ne pozovejo k dopolnitvi vlog, itd.

Če je torej minister resno mislil s svojo izjavo, da opira svoje kadrovske odločitve na mnenja »strokovnih« komisij, potem ravna skrajno neodgovorno. Iz tega namreč lahko sklepamo dvoje: ali minister ne ve, kaj se mu na področju kadrovanja dogaja in torej ne obvlada resorja, ki ga vodi, ali pa je povsem brezbrižen do tako pomembnega segmenta svojih pristojnosti in zato malomarno opravlja svoje delo. Če pa se (kot to običajno počnejo politiki v takšnih primerih) spreneveda, potem za svoje odločitve očitno ni pripravljen sprejeti odgovornosti, ki jo ima po veljavni ureditvi, in zato lahko upravičeno podvomimo, da ga pri odločanju v kadrovskih zadevah vodi skrb za javno dobro in ne drugi interesi.

Poseben problem v celotni zgodbi so uradniki, ki bodisi ne premorejo profesionalne in moralne integritete, da bi delali profesionalno korektno in samostojno v okviru svojih pristojnosti, ali pa so dejansko tako omejeni in nesposobni, da v dobri veri proizvajajo pravne in logične neslanosti, pod katere se potem podpisuje minister. Dobro delujoča država pa temelji prav na dobrih uradnikih!