Trenutek je bil simpatičen. Medtem ko je papežev helikopter preletel Rim, je ameriški zunanji minister John Kerry pohajkoval po španskem trgu, ne da bi se mesto zaradi tega vznemirjalo. Kerry je prišel na mednarodno srečanje o Siriji, na katerem naj bi upornikom zagotovili večjo pomoč, kot so je bili deležni doslej. Vendar Italijani njegove prisotnosti niso zares zaznali. Nekateri so se spraševali, kdo ga bo sprejel, ker je italijanska politika zašla v povolilni kaos, ko niti malo ni jasno, kdo drži v rokah vajeti oblasti v državi. Rim pa se je v resnici ukvarjal predvsem s papežem, ki se je umaknil v samoto tako, da se je vsak dan znova poslovil pred televizijskimi kamerami.

V sredo je zadnjič govoril pred množico na Trgu svetega Petra. Sestra Margarita je sključena stala skupaj s še tremi frančiškanskimi nunami iz Marijine družine, ki so na prstih poskušale še zadnjič ujeti pogled na papeža Benedikta XVI. V belem mercedesovem džipu se je med verniki vozil po Trgu svetega Petra in z blaženim nasmehom veselo pozdravljal ljudi, ki so se prišli poslovit od njega. Takoj ko je napovedal svoj odstop, je vzcvetel in se začel sproščeno obnašati. Božji rotvajler, kot so ga še kot kardinala Ratzingerja poimenovali nemški mediji, se je preobrazil v živahnega nemškega terierja. Zdelo se je, da uživa v zmedi, ki jo je povzročil okrog sebe, in da prav radostno doživlja zadnje dni v belih oblačilih.

»Sem popolnoma pomirjena in me nič ne skrbi,« je nekoliko neprepričljivo rekla sestra Margarita s solznimi očmi. Bila je leto starejša od Ratzingerja in je videla priti in oditi že nekaj papežev. Vsi so na trg prišli triumfalno in z njega odšli v krsti. Ratzinger pa je svoje papeške rdeče čevlje samo zamenjal za rjave in se s helikopterjem odpeljal v Castel Gandolfo, kjer čaka, da mu pripravijo rezidenco v nekdanjem klavzurnem samostanu v vatikanskih vrtovih. Nemški profesor filozofije in teologije je med zadnjimi odločitvami oblikoval tudi svoj novi naziv. Odstop je interpretiral kot dejanje profesorja, ki je sklenil predavateljsko kariero. Odslej ga bodo imenovali zaslužni papež. Sestra Margarita je bila prepričana, da se ni zgodilo nič revolucionarnega. Bilo ji je samo žal, ker odhaja papež, na katerega se je navezala.

»Cerkev je v božjih, ne pa v papeževih rokah, veste,« je rekla, medtem ko je trg odmeval od klicev Viva il papa in ploskanja. »Tako je bilo in tako bo ostalo. Jezus je Petru obljubil, da Sveti duh rimskega škofa nikoli ne bo zapustil.«

Italijani pa so bili veliko bolj zadržani in so imeli občutek, da se Sveti duh dela norca iz njihove države in z vsakim od njih. Benediktov šofer ni imel težkega dela, ker trg ni bil tako nabito poln kot ob drugih izjemnih dogodkih. Zadnji javni nastop odhajajočega papeža je padel ravno v trenutek, ko so Italijani ugotovili, da so se znašli v političnem precepu.

Ko en papež umre, najdemo drugega

Papež je pri živem telesu izpraznil Petrov prestol. S tem je v zadrego spravil birokratski postopek izvolitve novega papeža in lep rimljanski ljudski rek. Morto un papa, se ne fa un altro je stavek, s katerim Rimljani odpravijo ljudi, ki se imajo za nenadomestljive. »Ko en papež umre, najdemo drugega.« Nihče ni nenadomestljiv. Vendar je doslej veljalo, da papeža s prestola spravi samo smrt. A ogni morte del papa je stavek, s katerim Rimljani povedo, da denimo konjsko meso jedo zelo poredko. »Vsakič, ko umre papež.«

Benedikt je sesul dogmo in kardinale prisilil, da bodo novega papeža izbirali, medtem ko jih bo stari papež gledal s strani z ipadom v rokah.

Slovo od papeža bi bilo v Rimu običajno velikanski dogodek. To pot pa je mogoče izbirati vsaj med dvema, če ne tremi velikimi zadregami. Ravno med papeževim odhodom in izvolitvijo novega se je Italijanom zgodilo, da na volitvah niso znali izbrati nove vlade. Svoje glasove so pravilno razporedili med tri politične sile, ki so tako sovražno nastrojene druga proti drugi, da nimajo nobene praktične možnosti za sestavo vlade. Parlament pa bo težko našel konsenz za izvolitev novega predsednika države. Italiji po dveh desetletjih Berlusconijevih orgij, poldrugem letu oktroiranega Maria Montija in siloviti predvolilni kampanji nima kdo vladati. Največ glasov je dobil Beppe Grillo, ki je med kampanjo razlagal, da bo najel Al Kaido, da vrže v zrak italijanski parlament. Tudi brez tega mu je uspelo. Ob papežu, ki je mahal v slovo, Italijani niso mogli pozdraviti nove vlade, ker nimajo opravilno sposobnega parlamenta. Vsaj en nemški minister jim je očital, da so izvolili dva klovna, Silvia Berlusconija in Grilla, ob tem da sredi tega cirkusa tudi levičar Pier Luigi Bersani v svojem prvem govoru po razglasitvi rezultatov ni izpadel kot akrobat.

Med svetniki, ki so s stebrišča gledali na Trg svetega Petra, so se ljudje tudi med papeževim govorom z veseljem pogovarjali o politiki.

Ne uči samo duh, uči tudi telo

Gospod Bruno Giuseppe Fioravanti je duhovnikom ponujal svojo knjižico o odgovornosti Cerkve do družbe.

»Cerkev razumem kot odgovorno za družbene okoliščine, v katerih smo se znašli,« je rekel in poudaril, da on od mladih nog ni zamudil nobene nedeljske maše in da ima vse zakramente. Povedal je, da ima osemdeset let in da je, hvala bogu, dobrega zdravja in pri močeh. »V svojem življenju sem videl prihajati in odhajati vlade, menjale so se barve, vsake toliko časa so se zamenjali tudi ljudje. Levica, desnica, center. Cerkev je vedno enaka. Cerkev bi morala učiti, kako upravljati javno dobro s poštenostjo, zavzetostjo in koherentnostjo. Učijo duhovne reči, morali pa bi tudi pokazati, v kakšnem razmerju je duhovnost z materialnim in družbenim svetom, ki je zelo v krizi.«

Pripomnil sem, da Cerkev ni ravno skopa z nasveti o tem, kako urediti posvetno življenje, in da je pri nekaterih vprašanjih prav nadležna.

»Da, dragi moj gospod,« je mirno odvrnil. »Ampak uči se ne samo z besedami. Uči se z zgledom. Ne uči samo duh, uči tudi telo. Vsi bi morali ostrmeti nad tem, kako se Cerkev obrne, medtem ko ves svet tone v krizo. Ampak, ali ste opazili, kako so bili vsi zbegani, ko je Benedikt odstopil? In kakšno sporočilo je dal Italiji v trenutku, ko se je zapletla v lastne noge?«

Gospod Fioravanti je imel pripravljeno svojo interpretacijo. Povedal jo je, medtem ko je mimoidočim delil listke z molitvami v rimah, ki jih je sam napisal in natisnil na domačem računalniku. Imel je sedemdeset let, ko se ga je naučil uporabljati.

»Če ne moreš več opravljati svojega dela, se moraš umakniti. Velja za laične politike in kardinale. Me razumete? To je enkraten trenutek. Vsi so zgrešili. Na prvem mestu Mario Monti, ker ni sestavil novega volilnega zakona. Takoj ko je stopil v parlament, bi jim moral najprej vreči na mizo reformo volilnega sistema. Ali sprejmete to ali pa odstopim. Tudi on se je kot vsi drugi odločil, da bo šel v zgodovino kot rešitelj Italije tako, da bo obdavčil srednji razred in reveže. Obdavčiti ljudi, ki zares imajo denar, ne pade na pamet nikomur. Ni računal, kako prebrisan je Berlusconi, ki je pustil Montija živeti toliko časa, da je iz žerjavice pobral nekaj najbolj vročih kostanjev, in mu ni pustil, da bi se lotil davkov na velika premoženja. Reveži pa so ponovno glasovali za prevaranta Berlusconija, ki jim je obljubljal, da jim bo vrnil denar.«

Ni skrival svojega razočaranja. Na stara leta se je znašel sredi globoke gospodarske in moralne krize družbe, v kateri je preživel vse svoje življenje. Reševali so jo diskreditirani pokvarjenec, kabarejski komik in popolnoma resen politik, ki je izgubil proti prvima dvema. Nikjer ni bilo nobene avtoritete, ki bi lahko prepričljivo povedala vsaj to, kakšna so pravila.

»Tudi Cerkev je v krizi. Če ne bi bila, Ratzinger ne bi z danes na jutri kar odšel. S politiko pa je konec. Ljudem je postalo jasno, da strankokracija ni demokracija, ampak ena od oblik oligarhije.«

Nedaleč od njega so svoje letake delili aktivisti gibanja Goreče Marijine mladine. Izstopali so z radoživostjo in samozavestjo. O krizi cerkvene hierarhije niso hoteli niti slišati.

»Prišli smo pokazat svojo ljubezen do papeža,« je rekla Chiara, ki je zavrnila vsako možnost, da bi njegovo dejanje lahko bilo problematično. »Papežev odhod smo doživeli kot dejanje ponižnega človeka, ki trpi v tišini. Tako to vidim jaz. Samo ponižen človek lahko reče, da ne more več. Presenetilo me je, vendar se mi je zdelo, da je zelo lahko razumeti.«

Katoliki so pri odpuščanju lahko zelo zadržani, Benediktu pa niso zamerili, ker je zapustil položaj. Zdelo se je, da jim je sedaj šele zares postal simpatičen. Teolog, ki je bil najbolj trd zagovornik dogmatske interpretacije cerkvenih institucij, je naredil najbolj dramatično antiinstitucionalno dejanje. Zdelo se je, da nova Ratzingerjeva priljubljenost velja za ves svet.

Sonce vzhaja in zahaja

»Sem oče Anthony,« se je predstavil visok vzravnan moški, na katerem je bilo vse razen belega ovratnika črno. Tudi koža.

»V Rim sem prišel iz Lagosa nadaljevat študij moralne teologije na inštitutu svetega Alfonza.«

Vprašal sem ga, ali so v Nigeriji Ratzingerjev odstop doživeli kot krizo Cerkve in ali vidijo kakšne povezave s propadom svetovne ekonomije. Široko se je nasmejal.

»Ne. Naj vas ne skrbi. V Afriki Cerkev ni v nobeni krizi, ampak v razcvetu. V Nigeriji katoliška skupnost narašča tako kot v večini afriških držav. Ni dovolj duhovnikov za vedno nove in nove vernike. In tudi svetovna ekonomija ni propadla v Afriki. Mnogim afriškim državam gre bolje kot pred desetimi leti. Veliko bolje.«

Oči so se mu iskrile. Primerjava med tarnanjem Evrope nad svojo usodo in radoživostjo Afrike ga je spravila v dobro voljo. Potem se je za hip zresnil.

»Papeževa odločitev me je pretresla, kaj bi si lagal. Težko si je bilo razložiti. Ampak zdaj se nekako pobiram. To je še en trenutek v zgodovini Cerkve. Paradoks zgodovine. V nekaterih delih sveta moč Cerkve upada, v drugih pa se krepi. Drugače kot s potmi božjega duha vam ne znam razložiti. Sonce vzhaja in zahaja, takšna je božja volja.«

Vprašal sem ga, če misli, da bodo kardinali za novega papeža izbrali Afričana. Nekaj dni se je govorilo, da je kardinal iz Gane Peter Turkson resen kandidat.

»Bel, črn, Poljak, Italijan, zame to ni važno,« je odgovoril nigerijski duhovnik, ki se mu je vprašanje zdelo nekoliko rasistično obarvano, vendar ga je bil pripravljen obravnavati kot kulturni nesporazum. »Važno mi je, kakšen človek je in kako opravlja božjo službo. Prej ali slej bomo imeli papeža iz Afrike. Zdaj si želimo nekoga, ki bi ga Sveti duh razsvetlil, da bi imel globalen pogled na Cerkev in je ne bi videl samo iz svoje župnije. Lahko pride iz Afrike ali iz Evrope, važno je, kam nas pelje. To pa ni odvisno od barve kože ali rase. To bi bilo zares zastarelo pojmovanje. Odvisno je od njegove osebnosti. Mora biti nekdo, ki se zna postaviti na čelo in voditi. Popolnoma jasno pa mora biti, katero smer je izbral. Njegova rasa ali narodnost me niti malo ne skrbi.«

Jaz nisem videl »panzerkardinala«

Kaj je uspelo in kaj ni uspelo Benediktu XVI., je zamotano vprašanje. Kot najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II. je sistematično preprečeval, da bi v javnost prišle dimenzije pedofilskih navad med duhovščino. Kot papež se je potem zaradi njih na vsakem koraku opravičeval in občasno zagrozil kateremu od predstavnikov hierarhije s sankcijami. Preboja pa ni dosegel. Tudi vatikanskega dvora ni reformiral niti ni zmanjšal števila dvorjanov. Cerkev živi od ponavljanja ritualov, konservativno usmerjeni teolog pa je rituale interpretiral v najbolj ortodoksni obliki in povzdigoval najbolj konservativno naravnane cerkvene organizacije. Tik pred obiskom Istanbula si je privoščil nekaj neprevidnih besed na račun islama in doživel hladen sprejem, v najboljšem primeru vljudno ignoriranje. V Sultanahmetovi mošeji pa se je ob istanbulskem muftiju obrnil k Meki in zdelo se je, da skupaj z njim moli v muslimanskem ritualu. Ob vsem tem tvega, da bo kot edino veliko dediščino zapustil prvi odstop papeža pri polni zavesti.

Profesor dogmatske teologije dr. Anton Štrukelj za Josepha Ratzingerja pravi, da njegova javna podoba slabo ustreza človeku.

»Srečo imam, da ga poznam trideset let in sem pet let z njim sodeloval v mednarodni teološki komisiji,« je povedal na Teološki fakulteti v Ljubljani. »Skupaj smo bili pri maši, pri zasedanjih, na obedih in sprehodih. Vedno je deloval sproščeno, prijazno in kolegialno. Nemci so ga slikali kot 'panzerkardinala'. Jaz nič od tega nisem videl. To je zelo blag in mil človek. Mene je razorožil s svojo pozornostjo in z neobičajnim veseljem do poslušanja. Hvaležen bom, če bo njegova podoba postala bolj stvarna. Ko je bil kardinal, je veljal za trdega čuvarja vere. Kot papež se je zelo zmehčal. Ob odstopu je deležen samo simpatij in razumevanja.«

Spomnil je, da je papež v knjigi Luč sveta, kjer je nemški novinar Peter Seebald objavil pogovore z njim, praktično napovedal svoj dostop. Rekel je, da ima papež pravico in tudi dolžnost odstopiti, če se ne počuti kos nalogam.

»Ratzinger je Cerkev razumel kot Kristusovo cerkev, on pa je bil samo njen oskrbnik,« je Štrukelj pojasnil lahkotnost, s katero je Ratzinger zapustil položaj. »Ko je videl, da tega dela ne more več opravljati, je odstopil. To je bilo odgovorno dejanje, s tem je njegova veličina samo zrasla. Če bi lahko takšno nenavezanost na imetje, časti in oblast lahko pokazali tudi drugi, kako bolj mirno bi lahko živeli vsi skupaj. Benedikt XVI. bo ostal zapisan kot velik papež.«

Za seboj pa v Vatikanu pušča kačje gnezdo ljubosumij, doktrinarnih sovraštev in sijajnih intrig. Zgodbe so zelo natančno popisane v kopici dokumentov, ki jih je v javnost spravil njegov osebni služabnik. Vatikan prikazujejo kot dvor, na katerem je zelo nevarno povedati, kaj v resnici misliš, tudi če si na zelo visokem položaju. Tudi Štrukelj sklepa, da Ratzinger kljub tridesetim letom, ki jih je preživel v tej družbi, ni bil najbolj nadarjen, da bi ga spravil v red.

»Ratzinger je dobil naloženo težko in nehvaležno delo za teologa. Moral je počistiti. Glavni namen papeške službe pa je predvsem duhovne narave. To je povedal tudi v svoji odstopni izjavi, ko je rekel, da se papeška služba, ki je predvsem duhovne narave, opravlja ne le z dejanji in besedami, ampak tudi z molitvijo in trpljenjem.«

Ko je njegov helikopter letel proti poletni rezidenci Castel Gandolfo, je nad mestom obvisel redek trenutek pristnega občutka svobode. Nad Italijo nihče ni zares imel oblasti. In kakor se svet čudno obrača, bodo novega papeža izvolili, preden bo Italijanom uspelo sestaviti parlament in oblikovati vlado.

Po svetem Petru se je sprehaja skupina nun z Vzhodnega Timorja, ki je šele deset let samostojna država.

»Na začetku sem bila zelo presenečena, da je to sploh možno, da papež odstopi,« je rekla ena od njih. »Potem pa sem si razložila, da svet sedaj potrebuje potrebuje nekoga, ki je močan. Vse gre narobe povsod.«

Med velikimi palačami, ki že od daleč kažejo, da je za njimi zelo velika oblast, se je zdelo, da je res nastopilo obdobje, ko je oblast šibka in se boji ulic pod svojimi okni. V prelepem sončnem popoldnevu je delovalo osvobajajoče. Stara oblast je šla, nove pa ni še nikjer.