V svoji poslanici ob slovenskem kulturnem prazniku ste omenili edinega slovenskega nobelovca Friderika Pregla. Verjetno je njegovo življenje lahko zanimiva filmska tema. Posneti film o znanstveniku pomeni nekaj let proučevanja, zlasti tistega dela življenja, ki ga uradni viri ne navajajo: kje in kako je živel, s kom je bil poročen, kje je stanoval, s čim se je ukvarjal poleg znanstvenega dela in podobno. Film vedno celovito predstavlja življenje človeka, njegov značaj, seveda pa v veliki meri tudi njegovo delo. Nihče ne doživlja samo zmag, spremljajo ga tudi porazi, spodrsljaji, osebne nesreče, tu so vojne, potresi in razne druge nadloge. Verjetno to velja tudi za Pregla.
Nedavno je Slovenski filmski center objavil razpis za razvoj scenarijev za celovečerne filme. Maksimalni znesek je 8000 evrov za posamezni projekt. S tem zneskom ni mogoče proučiti življenja kakega znanstvenika, ki se je rodil v 19. stoletju, se izobraževal v več državah, potoval po svetu, govoril več jezikov, delal na več univerzah v Evropi in ZDA, živel in umrl v tujini v prvi polovici 20. stoletja…
Če je 8000 evrov plačilo za razvoj scenarija, ostane avtorju po plačilu akontacije dohodnine 6200 evrov. Če bo za obdelavo ene teme porabil dve leti, bo deležen mesečnega plačila 258 evrov. To mu ne zadošča za položnice, kaj šele za potne stroške v Leipzig, Innsbruck, v ZDA, na Dunaj in Graz, kjer vse je bival in deloval (slovenski? – sam se je štel za Avstrijca) nobelovec Friderik Fritz Pregl. Tudi če ta znesek povečamo za trikrat, dobimo 774 evrov in nešteto vzklikov: »A toliko mu boste dali!« Če pa pri projektu sodelujeta dva ali celo trije sodelavci, je finančna podoba še slabša. Ne izide se, gospod Janša. Pri nas je intelektualno delo tako razvrednoteno, da stane en sam okvir za sliko na razstavi več kot honorar enega izmed uvodničarjev v katalogu te razstave. Pri razvrednotenem intelektualnem delu in sistemu, ko mora naročnik ali založnik vsakokrat prositi pristojno ministrstvo za dovoljenje za podpis avtorske pogodbe, so projekti, ki terjajo raziskave o življenju in delu kogarkoli iz preteklosti ali sedanjosti, zgolj iluzija. Tudi če kdo iz lastnega veselja prouči Preglovo ali Tinino življenje in o tem napiše knjigo, mu bo založnik za nekaj let dela in lastna vlaganja v raziskave ponudil 3000 evrov honorarja. Bruto. Davkarija od tega prizna samo 10 odstotkov materialnih stroškov. Za 24 mesecev dela prejme avtor neto 96,87 evra na mesec.
Ta čas smo v Sloveniji prišli do tega, da stane skromen slovenski film milijon evrov, nekoliko bogatejši pa že kar blizu 1,5 milijona evrov. V sosednji Avstriji je treba to številko pomnožiti s tri. Cene so šle navzgor, podpora Slovenskega filmskega centra pa navzdol. Slovenski filmski center je spričo Zujfa doživel eno največjih restrikcij. Sredstva so mu zmanjšana za 40 odstotkov. Nekoč podpora v višini milijona evrov je zdrsnila na 750.000 po projektu, leto pozneje pa je največji znesek, ki ga lahko slovenski filmski producent za posamezen projekt na razpisu dobi, padel na 600.000 evrov. Gospodarstvo je na psu, sponzorjev in donatorjev ni, prihodek od distribucije je skromen, saj Slovenija s svojim potencialom kinoobiskovalcev ne more računati na omembe vredne prihodke od kinovstopnic in televizije. Torej nam ostane snemanje filmov na temo on, ona in pes. Stila časa, v katerem sta živela Miklošič ali Pregl, opreme, oblačil, rekvizitov, pohištva, naprav ni možno upodobiti s sredstvi, ki so nam na razpolago.
Kljub temu delim vaše mnenje, da se je treba spomniti v Ljubljani rojenega Friderika Pregla, kot se je treba spomniti slavista Frana Miklošiča. A kaj, ko sem pred dnevi na radiu slišal, kako se v Miklošičevem rojstnem kraju pripravljajo na njegov jubilej. Na njihovo prošnjo, da bi vlada Republike Slovenije leto 2013 razglasila za Miklošičevo leto, je iz vladnih pisarn prišel odgovor, da to ni možno, ker ni denarja. Kakšen denar je potreben, da vlada izda odlok, da šteje leto 2013 za leto Frana Miklošiča? Saj nihče ni prosil za denar za Miklošičev spomenik. Spomeniki že stojijo, postavila jih je že Kraljevina Jugoslavija. Sneli so Franca Jožefa in na isti podstavek postavili Miklošiča. Sprašujem se: mar uradniki na nekdanjem ministrstvu za kulturo ne morejo pogledati v koledar in ugotoviti, da je leto 2013 leto teh in teh uglednih slovenskih mož, leta 2014 pa bodo prišli na vrsto jubileji naslednjih. Namesto sončnic izide znamka Frana Miklošiča v vrednosti A, da se ga bodo spomnili številni Slovenci, ko bodo polizali njegovo znamko, na internetu na portalu najdi.si bo njegova podoba nekje v zgornjem kotu itd. Spomnili se ga bodo časopisi, radio, televizija, spomnili bi se ga v srednjih šolah… Marsikaj stane malo ali nič, le misliti je treba.
Filme o Preglu, Miklošiču pa še o marsikaterem zaslužnem Slovencu iz preteklih dni, na primer o vašem soimenjaku, čebelarju Janši, bi lahko posneli v koprodukciji, saj smo nekoč živeli v veliki državi narodov. Pobuda pa le mora priti iz Slovenije. A kaj, ko je vlada spremenila odlok o Viba filmu in določila, da Viba ne more več, tako kot doslej, nuditi »brezplačnih« storitev koprodukcijam, temveč samo slovenskim filmom. Nihče ni pomislil, da so številni veliki Slovenci, na primer Janez Puh, tudi Puch, in mnogi drugi, katerih imena so še danes slavna, potovali po svetu z avstrijskim potnim listom. Njihova življenja so zanimiva tako za Slovenijo kot za Avstrijo, Češko, Slovaško, Madžarsko, Hrvaško in še za koga. Tém, ki bi zasluge in pomen Slovencev in Slovenije ponesle po svetu, ne manjka. Manjka prožnosti, organiziranosti in mnogo boljšega uradništva, kot ga imamo danes.
Spoštovani gospod Janša, všeč mi je bilo, da ste se oglasili in filmu posvetili vsaj en stavek v svoji poslanici ob slovenskem kulturnem prazniku. Včasih smo pri filmu rekli: »Piši, piši, pa čeprav dobro, samo naj se bere in sliši.« Kar je bilo o filmu napisanega slabo, so ljudje drveli brat in gledat. Če je bila oblast proti, že ni moglo biti slabo. Vsak ima pravico, da pove svoje mnenje o stvari, in to velja tudi za vas kot državljana in kot predsednika vlade. Film ne sme biti izjema in predsednik vlade ima pravico povedati svoje mnenje. Za konec bi se vrnil k enemu mojih izrekov: NE POLITIZIRAJMO KULTURE, KULTIVIRAJMO POLITIKO !
Lepo vas pozdravljam!
MILAN LJUBIĆ
