Mansiz je na nogometnih zelenicah blestel pred dobrim desetletjem, ko je bil v sezoni 2001/02 v dresu Bešiktaša najboljši strelec turške lige, nato pa je eksplodiral še na svetovnem prvenstvu na daljnem vzhodu, kjer so Turki s tretjim mestom dosegli največji uspeh v zgodovini. Takrat je bil Mansiz eden od junakov, saj je najprej v četrtfinalu proti Senegalu v podaljšku dosegel zlati gol, nato pa je odločil tudi tekmo za tretje mesto, v kateri so Turki s 3:2 premagali domačo zasedbo Južne Koreje, Mansiz pa je dosegel drugi in tretji gol za svojo državo.

Še večji uspeh in prepoznavnost mu je nato preprečila huda prometna nesreča, v kateri bi skoraj ostal brez noge, njegovi kasnejši poskusi vrnitve na najvišji nogometni nivo pa so bili bolj ali manj neuspešni, zato je leta 2009 pri 34 letih končal kariero. Toda to ne pomeni, da “turškega Beckhama“, kot ima vzdevek v domovini, ne bomo več videli na kakšnem velikem športnem dogodku. Denimo v Sočiju na zimskih olimpijskih igrah.

Mansiz se namreč v zadnjih letih resno posveča treningu športa, ki z nogometom nima nič skupnega – umetnostnemu drsanju. Za ta, v moških krogih dokaj nepopularen šport, je Turka navdušila Slovakinja Olga Bestandingova, ki je leta 2002 nastopila v tekmovanju parov na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju, istega leta pa sta z Mansizom zmagala v turški televizijski oddaji Zvezde na drsalkah, različici oddaje Ples z zvezdami, le da so znani obrazi tu pomerijo v znanju umetnostnega drsanja.

Mansiz, ki pred nastopom v oddaji ni nikoli niti poskusil drsati, se je v njej povsem navdušil nad novim športom, leta 2010 pa sta z Bestandingovo začela tudi resno trenirati in si zastavila visok cilj – nastop na olimpijskih igrah prihodnje leto v Sočiju.

»Ob nastopu v televizijski oddaji mi je drsanje postalo zares všeč in zato sem želel videti, kako daleč lahko pridem v tem športu. Bil bi prvi športnik, ki bi mu uspelo nastopiti na svetovnem nogometnem prvenstvu in nato še na zimskih olimpijskih igrah. Do svojega 32. leta nisem umetnostnega drsanja nikoli niti pogledal, nisem pa tudi nikoli niti poskusil drsati. Ne pričakujem olimpijske medalje, a že sam nastop na olimpijadi bi mi veliko pomenil. Na ta način bi tudi ljudem sporočil, da ni nikoli prepozno za uresničitev njihovih sanj, ne glede na to, koliko so stari,« pravi Mansiz.