Gospod Tine se je z alkoholom srečal že zgodaj, saj izvira iz vinorodnih krajev. Še bolj intenziven stik se je začel, ko se je zaposlil, saj je bilo v njegovem podjetju alkohola veliko. »Od začetka so me morali malo siliti, potem pa vedno manj,« pripoveduje. Alkohol je bil prisoten povsod, kamor je prišel, če ni bilo družbe, pa je šel sam v gostilno. »Neverjetno, kako dober mi je bil ta okus.« Odskočna deska za zdrs v alkoholizem je bila, ko mu je ob nekih zdravstvenih težavah zdravnik svetoval, naj za njihovo blaženje pije šnops. Poročil se je, žena je njegovo pitje nekaj časa tolerirala, dokler niso bili obiski gostiln vse pogostejši. »Stokrat sem obljubil, da se ne bom napil, in to tudi iskreno mislil, in stokrat sem obljubo prelomil.« Nekega dne je bilo dovolj, postavila mu je diagnozo, da je alkoholik in dala ultimat: zdravljenje ali razhod. To ga je pripeljalo do skupnosti Anonimnih alkoholikov, kjer se je začela njegova pot iz odvisnosti. Zdaj je trezen že 15 let.
Škodljivo in tvegano pitje alkohola ter zasvojenost z alkoholom predstavljajo enega največjih javnozdravstvenih in socialnih problemov v Sloveniji. Kljub znanim negativnim posledicam celovite alkoholne politike v Sloveniji nimamo; največ smo naredili pri zmanjševanju vožnje pod vplivom alkohola. V okviru prometne zakonodaje so bili uvedeni alternativni ukrepi za obravnavo tveganega in škodljivega pitja pri voznikih, ki vključujejo svetovanje pri izbranem zdravniku in terapevtske delavnice. Žal se je število alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nezgod s smrtnim izidom lani v primerjavi z letom 2011 povečalo, in sicer za 35 odstotkov.
Skrb vzbujajoč je podatek, da se od leta 2005 povečuje število ljudi, ki so umrli zaradi vzrokov, ki jih lahko neposredno pripišemo alkoholu. Podatki raziskave Z zdravjem povezan življenjski slog, ki jo izvaja CINDI (pri Inštitutu za varovanje zdravja), kaže nekoliko ugodnejše podatke, saj naj bi odstotek čezmernega pitja alkohola upadel (med ljudmi, starimi od 25 do 64 let, jih čezmerno pije 10 odstotkov), odstotek ljudi, ki alkohola ne pijejo, pa naj bi narasel na 19 odstotkov. Odstotek zmernih pivcev po tej raziskavi ostaja enak (71 odstotkov). Bolj skrb vzbujajoči so izsledki raziskave o Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih vedenjih slovenskih mladostnikov – HBSC, ki jo tudi izvajajo na IVZ, ki kažejo, da četrtina vseh mladostnikov vsaj enkrat na teden uživa alkohol. Podatki tudi kažejo, da 15-letniki v Sloveniji presegajo mednarodno povprečje v uživanju alkohola. Po podatkih raziskave Pivsko vedenje odraslih prebivalcev Slovenije iz leta 1999 je pri nas okoli 11 odstotkov odraslih verjetno odvisnih od alkohola (to pomeni vsak peti moški in vsaka 25. ženska).
Problematičen je način pitja
Podatki o registrirani rabi alkohola kažejo, da se je ta nekoliko znižala in Slovenci na leto popijemo osem litrov čistega alkohola na osebo, a je treba k temu dodati še dva do štiri litre neregistrirane rabe, saj je pri nas tradicija domače pridelave alkohola velika, pojasnjuje doc. dr. Maja Rus Makovec, vodja enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola pri Psihiatrični kliniki Ljubljana. »Tisto, kar povzroča pri nas hudo patologijo, je način pitja: popijemo veliko alkohola naenkrat,« opozarja. Medtem ko je mediteranski način pitja tak, da se pije malo alkohola, praviloma ob hrani in druženju, Slovenci sledimo severnjaškemu modelu pitja, kjer je cilj močno spremeniti stanje zavesti.
Na vprašanje, ali sedanja kriza in stres vplivata na povečano rabo alkohola, Rus-Makovčeva odgovarja s primerjavo: če krizo primerjamo s travmatsko izkušnjo, na primer vojnami v naši okolici, tam niso zaznali neposredne povezave med tem, da bi ljudje, ki so doživeli hudo travmo, več pili. »Če je človek pil že prej in si z alkoholom pomagal blažiti depresivnost, slabo voljo, potem bo ob stiskah sedanjega časa zanesljivo več pil. Pričakujemo, da bodo več pili tudi ljudje, ki imajo zaradi nižjega družbenega statusa na voljo manj alternativnih oblik zadovoljstva.« V Sloveniji imamo zanimivo situacijo, pojasnjuje psihiatrinja, da ob moških iz revnega sloja veliko pije tudi del moških iz zelo visokega sloja. »Iz zadnje dobre epidemiološke študije, ki je bila narejena pred desetimi leti, je razbrati, da je razlog v tem, ker je pitje pri nas tako zelo sprejemljivo, to je del ritualnih povezav,« pojasnjuje.
Zdravljenje je uspešno
Rus-Makovčeva opaža tudi veliko razliko med pacienti, ki so prihajali na bolnišnično zdravljenje odvisnosti od alkohola v preteklosti in danes: včasih so na zdravljenje ljudje prišli zaradi pritiska podjetij in jih je po zdravljenju služba praviloma čakala. Danes je takih vedno manj. Raziskave kažejo, da se izjemno splača, da aktivno populacijo pošiljajo na zdravljenje: »Po nekaj mesecih se tak človek vrne v službo, dobro funkcionira, je hvaležen in vešč svojega posla.«
Psihiatrinja opozarja, da ljudje, ki so zelo zasvojeni, niso tisti, ki se bodo odločili za zdravljenje. »Tisti, ki niso zasvojeni, so odgovorni za to, da odvisnemu človeku pomagajo, da se spremeni. Nekaterim uspe, da se pozdravijo sami, druge se splača poslati na zdravljenje, ker je zelo uspešno. Več kot polovica ljudi, ki se zdravi, bo spremenila svoje vedenje.«
Ljudje, ki niso zelo biološko zasvojeni in nimajo dodatnih duševnih težav, lahko poiščejo pomoč v različnih skupinah za samopomoč. Žal pa zamirajo klubi zdravljenih alkoholikov, v katerih ljudje vzdržujejo abstinenco ob pomoči psihoterapevtov, ugotavlja Maja Rus Makovec.
Odločilen je bil pritisk žene
Tudi gospoda Tineta je do skupnosti Anonimnih alkoholikov pripeljal pritisk žene, saj se sam, četudi je pil že 35 let, ni imel za alkoholika. »Na sestanek AA nisem šel zaradi sebe, ampak zaradi nje, da ji bodo povedali, da je vse normalno. V resnici pa sem se bal priti. Sam nikoli ne bi prišel, potreboval sem gonilno silo, spremljevalca.« In spremembe so se začele: vsak dan je bil bolj trezen in imel bolj bistre oči, ni se več toliko jezil, tudi žena ni več kričala, otrok se je spet začel pogovarjati z njim... Velikokrat je razmišljal, kako bo živel brez alkohola, saj takega življenja ni bil vajen. A ko je enkrat nehal, je nehal. »Vsi vedo, da ne pijem več, in mi ne ponujajo alkohola, če pa že, ga znam odkloniti,« še pove gospod Tine, srečen, da živi urejeno življenje.