Vransko. Ko je 65-letni Jože Žnidaršič iz Stopnika nad Vranskim konec januarja daroval kri in mu je medicinska sestra dejala, da se bo moral počasi posloviti od krvodajalstva, je postal žalosten. Težko se je sprijaznil, da se po 47 letih ne bo več mogel udeleževati krvodajalskih akcij in pomagati ljudem. Krvodajalstvo je bilo namreč sestavni del njegovega življenja, saj je kri daroval kar 151-krat.
»Bil sem star komaj sedemnajst let, ko so me sodelavci zbadali, da se bojim injekcijske igle in da si ne upam dati krvi. Želel sem jim dokazati, da to ni res in skupaj z njimi prvič odšel na krvodajalstvo akcijo. Počutil sem se čudovito, ker sem se zavedal, da sem s svojim plemenitim dejanjem nekomu pomagal. Zavest, da sem storil nekaj dobrega, me je osrečevala in tako je ostalo do današnjih dni.«
Ko daruješ kri, daruješ del sebe
Za krvodajalstvo je navdušil številne prijatelje in tudi svojega sina, saj je prepričan, da človek človeku ne more podariti česa bolj dragocenega, kot je ravno kri. »Ko daruješ kri, daruješ del svojega življenja in to te bogati in notranje zadovoljuje. To je več kot denar, ki ga pokloniš revnemu. Sploh se ne da primerjati,« nam je pripovedoval upokojenec in se v spominih vrnil za trideset let nazaj, ko je bilo tudi na področju krvodajalstva marsikaj drugače, kot je sedaj. »Vedno dobimo malico, da se lahko okrepčamo. Pred mnogimi leti pa smo dobili tudi šilček konjaka. Meni žgane pijače nikoli niso dišale, nekateri pa so ga z veseljem zlili po grlu.«
Ko se je pred leti zdravil v celjski bolnišnici, je na sosednji postelji ležal mlad fant, ki se je hudo poškodoval v prometni nesreči in je prejemal transfuzijo krvi. »Gledal sem, kako mu je tekla v žilo in si živo predstavljal, kako moja kri nekje rešuje življenje nekomu drugemu. To je bil trenutek, ki me je globoko ganil in na katerega se spomnim ob vsaki krvodajalski akciji,« je z zadovoljstvom povedal Žnidaršič, ki je v svojem življenju daroval kar 75 litrov krvi.
Kljub gospodarski krizi krvodajalstvo ostaja najbolj množična humanitarna akcija v Sloveniji in ima skoraj 60-letno tradicijo. Prva krvodajalska akcija je bila namreč 9. marca 1953 v Zagorju.
Strokovni direktor Zavoda RS za transfuzijsko medicino dr. Primož Rožman pravi, da so trenutne zaloge krvi v Sloveniji zadovoljive in da se doslej še nikoli ni zgodilo, da je nekdo, ki jo je potreboval, ne bi dobil. Nekoliko manj imajo v zalogi krvnih skupin A, RhD-poz, 0 in RhD-neg. zato ljudi, ki imajo te krvne skupine, v teh dneh še posebej vabijo na krvodajalske akcije.
Celo sneženje vpliva na zaloge krvi
Sicer pa zavod na spletni strani www.daruj-kri.si sproti obvešča, kakšne so zaloge vseh osmih skupin krvi, katere krvne skupine najbolj potrebujejo in kje lahko ljudje kri darujejo. Po besedah Boštjana Novaka, strokovnega sodelavca Rdečega križa Slovenije, na dan potrebujemo okoli 350 krvodajalcev, da zadostimo vsem potrebam po krvi. Krvodajalstvo pa še zdaleč ni nekaj samo po sebi umevnega, zato morajo organizatorji skrbno načrtovati vse akcije.
»Kadar sneži, me zelo skrbi, kaj bo. Če so ceste slabo prevozne, marsikateri od krvodajalcev ne bo prišel, po drugi strani pa bo na cesti več prometnih nesreč in s tem več potrebe po krvi. Kadar so prazniki in sta denimo četrtek in petek dela prosta dneva, je prav tako katastrofa. To pomeni, da kar štiri dni nihče ne bo daroval krvi. Da vse skupaj normalno poteka in da je vedno v zalogi dovolj krvi, je potrebno veliko dela, ki ga marsikdo ne vidi. Skrbi nas tudi takrat, kadar se širijo virusna obolenja in je veliko ljudi bolnih,« nam je pojasnil Novak, ki je zadovoljen, da v Sloveniji število krvodajalcev z leti narašča. Lani je kri enkrat ali večkrat darovalo okoli 68.000 ljudi in to je dobrih 10 odstotkov več kot pred desetimi leti.
V Rdečem križu Slovenije veliko pozornosti namenjajo osveščanju ljudi o pomenu krvodajalstva in kot pravi Novak, jim brez tesnega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi, župani, šolami in ostalimi ustanovami zagotovo ne bi uspelo. Njihovi prostovoljci s predavanji po srednjih šolah poskušajo dopovedati mladim, da je krvodajalstvo odsev človečnosti, da ustrezni nadomestki za kri ne obstajajo in da si lahko pri tovrstnem zdravljenju pomagamo samo ljudje med seboj. V Ljubljani je še posebej uspešen Klub 25, v katerem sodelujejo mladi iz srednjih šol.
Krvodajalci se bojijo delodajalcev
Žal pa opaža, da je tudi na tem področju gospodarska kriza pokazal svoje zobe. »V mestu Maribor se je z leti nekoliko zmanjšalo število krvodajalcev, kar povezujemo s težkimi gospodarskimi razmerami. Zaradi stečajev je veliko ljudi izgubilo delo. Tudi drugod po Sloveniji se dogaja, da si ljudje enostavno ne upajo na krvodajalsko akcijo, ker se bojijo zapustiti delovno mesto. Vsi delodajalci namreč niso navdušeni, da bi ljudje zaradi tega odhajali z dela.«
Čeprav je krvodajalcev v Mariboru manj, kot jih je bilo nekoč, pa to še zdaleč ne pomeni, da na širšem mariborskem koncu krvi primanjkuje. V UKC Maribor je lani kri darovalo 14.800 ljudi oziroma 810 ljudi manj kot predlani, vendar je potrebno upoštevati, da ljudje kri darujejo tudi na enoti za transfuzijo v Murski Soboti, kjer je število krvodajalcev ostalo enako, in na Ptuju, kjer so imeli lani rekorden obisk. Našteli so kar 4276 krvodajalcev, kar je skoraj 70 odstotkov več kot pred desetimi leti. Nekoliko manj krvodajalcev je bilo lani tudi v Splošni bolnišnici Celje. Celjski center za transfuzijsko medicino je obiskalo 11.060 krvodajalcev, letos januarja pa največ v zadnjih desetih letih.
»Brez povezovanja in osveščanja, zlasti mladih, ne bo šlo,« opozarja Boštjan Novak. »Vsi bi se morali zavedati, kako pomembno je krvodajalstvo in kako hitro se lahko tudi nam zgodi, da nam bodo s krvjo nekoga drugega reševali življenje. Zelo si želim, da bi tudi vrhunski kirurgi nekoč rekli: »Hvala, krvodajalci, da ste prišli in nam omogočili, da lahko opravljamo svoje delo!«